Na Osojah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.026:
Matija (obrne se proč - udarja ob tla). Zopet nij prava, ta je za hudiča preneumna!
Mreta (poluglasno). Malo laglje mi je vendar, odkar sem se s staro Uršo razgovorila. Kar sem izvedela od nje, to mi je prva tolažba. (Kaže na Osoje.) Zdaj bo kmalu verjela, kar govore ljudje, razumela bo, zakaj so me izpodrinili, spoznala bo tiste svetnike svoje.
Matija (se jej bliža). Kaj pa je?
Mreta (vstane). Nič. Maša se začenja.
Matija. Osojke še nij notri.
Mreta. Meniš, ná-njo čakajo gospod župnik?
Matija. No, če je zavoljo sebe klicala ga sèm?
Mreta (obstoji). Zavoljo sebe?
Matija. Da bi jo oklicali - z Valentinom.
Mreta (s staro živahnostjo, hiti kakor izpremenjena proti njemu). Kdo pravi to?
Matija. Ona sama v pričo mene.
Mreta. S tem - z Valentinom? Ona - Osojka? In kar mi je ravno pripovedovala Urša, ki je vse videla, včeraj na planini beroč planinski mah! Ne, zdaj ne morem dalj molčati. (Zvoni.) Jež, čas je! - A ne, poprej še mora svet izvedeti to! Valentin je bil včeraj zvečer na zvezdani planini; tiščal in pritiskal je za deklo, tisto pritepenko, in danes hoče Osojka se zaročiti ž njim! Pa človek naj bi kar mino gledal to? (Premišlja, potem trdo.) Da! To se jej nekaj že povrača; to jej privoščim, kakor dobra sem in zvesta - - Marija in sveti Jožef, vso mašo zamudim. (Drobni v cerkev.)
Matija. Nisem zastonj tresel; vsaj en sladek sad je cepnil zá-me. Tako, ženka svakinja, tvoj zvesti Vaentin te pusti na prvi oklic, to je požirljaj, katerega ti ne sme nobeden drugi podati, kakor jaz. Tukaj-le čem - tu je!
| |||