Redakcija: 13:49, 21. december 2016 uredi Tjaša Kopina (pogovor \| prispevki) 75 urejanj Nova stran z vsebino: {{naslov-mp \| naslov= Pija pl. Kušin \| normaliziran naslov= Pija pl. Kušin \| avtor= Josip Premk \| opombe= \| izdano = ''{{mp\|delo\|Slovenski narod}}'' \|1906. 9. avgust {{mp...		Redakcija: 14:00, 21. december 2016 uredi razveljavi Tjaša Kopina (pogovor \| prispevki) 75 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 9: \|obdelano = 4 }} Pijn pl. KuSin. Spisal Josip P r e m k. I. K r a s n a j e bila, dasiravno Še napol otrok . . . Mramorno, gladko in ozko čelo, resasto dolge, svilene trepalnice, temnomodre oči, klasičen nosek, bohotne jagodnste ustnice, okrogla bradica, alabastrsko krasne ročice; vsi ti bujnosveži organi so se tako pravilno strinjali v njenem polnoudnem vendar vilinskovitkem telesu, da ne bi zamogel naj intenzivnejši kritik ženske lepote najti majhnega pogreška. Na njenem obrazu ni bilo one blaziranosti, v njeni kretnji nikake koketnosti; res, živela je kakor ponižna cvetka sredi viharnega, burnega sveta . . . V sedemnajstem letu j e bila, a njene ustnice še niso čutile one poljuba sladke groze, njeno srce je bilo mirno in čisto kot sinji zrakovi . . . — Največ časa izven šole preb i l a j e v svoji elegantno opremljeni in vedno vzorno očiščeni sobici, ^u j e kvačkala umetne Čipke, čitala zamišljeno kakega domaČega poeta, a kadar j i j e presedalo že vse to, sedla j e h klavirju in kmalu so zadoneli po tihi sobici močni, burni a zopet t i h i , božajoči, Chopinovi akordi . . . L e kadar je sijal zunaj izvanredno mili pomladanski dan, natakn i l a si j e na bogate, temnokostanjeve kodre majhno, svileno Čepico i n lahnih korakov odhitela po s v i t l i h , mramornih stopnicah vun, med žuborenjem in krikom mestnega hrupa dalje v milo, prosto naravo . . . N i se menila, ako so se upirali v njo pogledi polni vdanosti, polni globoke ljubezni in hrepenenja, polni o čaranja, polni — s t r a s t i ; ni poslušala neslanih dovtipov g i g r l s k ih Častnikov, ne zaljubljenih fraz bledoliČnega, jetičnega dijaka; z nežnim nekako p r e z i r l j i v im nasmehom na rožnih ustnicah je hitela dalje, dalje . . . I n ob takih sprehodih vračala se j e navadno šele tedaj, ko j e že padalo solnce v svoj globoki zaton in puščalo le še nad najvišjimi vrhovi in slemeni gora svoj krvordeči soj . . . — Počasnih in t r u d n i h korakov se je pomikala lepega majskega večera proti domu. Božajoči hladni vetrič se je ljubko poigraval z njenimi svilenimi laski, j i ovijal lahno, batistasto krilce okolo vilinskih nog, in j i zdajpazdaj odnesel atom belega praška raz malih, elegantnih čreveljčkov . . . Po ulicah so že brlele električne svetilke, metale svojo bledo svetlobo po kamenitem tlaku — danes se je P i j a zakasnila. Pospešila je trudne korake; izpod vihrajočega k r i l c a so se zdajpazdaj posvetile bele, Čipkaste hlačee — obračale nase pozornost večernih šetalcev, a ne meneč se za te, hitela j e dalje, vedno bližje doma . . . Odprla j e vrata, v sobici j e bila že luč. N a mizi j e ležalo pismo, malo, višnjevo, elegantno. Radovedno raztrga ovitek i n Čita: Draga moja Pij a! Veselega srca ti naznanjam, da se mi j e izpolnila največja želja, zaročila sem se z nadporočnikom E d vardom pl. Gutensteinom. Radi tega mi hoče dobri papa prirediti domaČi zabavni večer, katerega se udeleži tudi Edvardov brat Henrik, virtuoz na klavirju i n še mnogo druge povabljene gospode. Pričakovati j e torej obile zabave. Vsi te torej vljudno vabimo in gotovo pričakujemo v nedeljo s četrtim vlakom. Naznanila sem to tudi tvojemu papanu, ali njemu je pot dolga i n slab je, gotovo ne pride. Pričakujem torej tebe, da se tudi ti raduješ moje sreče. P r i d i gotovo i Te pozdravlja in poljublja tvoja ljubeča sestrična E l z a p l . Kušin. Veselja so j i žarele oči, ko je prečitala pismo, a v trenotju stopi v sobo stara že osivela gospodinja, ki j o kliče k večerji . . . — Isti večer pa P i j a še dolgo n i zatisnila oči, mislila je le na srečno E l z o i n na veselje, ki j o pričakuje . . . * * * Stari A d o l f pl. Kušin j e ob svoji smrti zapustil obila nezadolžena posestva svojima sinovoma Rajmundu in L u d o v i k u ; drugih otrok ni imel, ker žena mu je umrla že tretje leto po poroki. Rajmund, k i je b i l ob nagli smrti svojega očeta že polnoleten, je bratovsko razdelil vsa posestva s svojim leto i n pol mlajšim bratom L u - dovikom. A ta je bil lahkoživec. P r i v a d i l se je razkošnega mestnega življenja že kot dijak in n i mu bilo obstanka na deželi. Čez leto i n p o l j e prodal vsa svoja posestva i n odšel v širni svet. Pet let n i bilo ničesar čuti o njem. V tretjem letu svojega potovanja se j e oženil z lepo igralko E l z o Nigrinovo in z njo sta po veselicah, zabavah in v igrah potrošila vse, kar sta imela. Brez vsakega imetja se j e v r n i l zopet po petih letih s svojo ženo Elzo k bratu Rajmundu, kateri mu j e i z dobrodušnosti podaril graščino in nekaj posestev na Dolenjskem. Tu j e živel od tedaj L u d o v i k mirno i n zadovoljno s svojo soprogo, katera mu j e čez leto njenega povratka rodila prvo dete, deklico, katero sta k r s t i l a za E l z o . Več otrok nista imela, zato j i m a j e bila glavna skrb z a dobro odgojitev edine hčerke. Tudi Rajmund, ki se j e oženil tretje leto po bratovi v r n i t v i s hčerko nekega bogatega stotnika, j e bil vesel bratove sreče, katere pa sam n i

Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama