Črne rože: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
}}
{{poglavja s piko|1|2|3|4}}
== 1. ==
Vrstica 43:
Vzel sem bič spokornika in bičal sem svoje ude. — Tekla je kri, pa je ni popila zemlja, iz katere sem se rodil; niti ta je ni hotela in silna bolečina je prevladala mojo dušo. —
Videl sem pelikana in se razjokal. —
== 4. ==
Solnce se smeje. Pesnik spleta žarek v ognjeno struno, z roko razpoloženja ujame slavca in škrjanca ter ju pusti na zlato struno, da čuje tajne glasove vesoljstva. — Že ga omamlja sladko lepetanje in poživlja zvok, ki je odmev večnosti. — Roka seže po papirju, ne, to ni pola papirja, kos neba je in s peresom mistike piše nanj pesnik svoje verze. — Globoke so te pesmi in čudežno žare njih besede. — Iz dalje sedajo v daljavo in združujejo tostran z onstranstvom — kdor jih bere, jih ne pozabi, kajti vsakemu so vzete iz duše, čeprav jih ni nikdar v sebi slutil. — Če jih ni poznal preje, je čutil zdaj njih rojstvo v svoji globini in jih vzljubil silneje. — Zapisal je pesnik svoje besede na kos neba in spoznal klic brezkoncnosti. — Spletal je žarek v zlato struno, pomočil pero skrivnosti v ognjeno zarjo in njegov spev je bila mavrica božja, s katero je zvezal življenje z večnostjo. — — —
== 5. ==
Iz lastavičjih gnezd sem si sezidal kočo na visoki gori jasnih ciljev in ni je dosegla strela sovraštva. — Bil sem ptič med ptiči, žarek med žarki, oblak med oblaki, skala med skalami. — Le še korak, pa bi prestopil v tajno neba in vesoljstvo bi me razkrojilo, sam bi postal vesoljstvo in vžival najvišje blaženstvo. — Tedaj si stopila predme ti, vila mojega življenja — moja človeška ljubezen. Tvoje lase so spletali solnčni žarki liki zlate, ognjene dragulje, na ramenih sta ti čepela dva goloba belejša kot mleko in svetlejša kot srebro, tvoji grudi sta bili dve brušeni, demantni školjki. — Odprla si usta in videl sem čudo: Razmaknila se je rubinska zavesa, zažarela je slonokoščena harfa in iz nje so se ulili vilinski glasovi. — Zvabila si me. Pozabil sem lastavičjo kočo in sveti nje mir, pozabil ptice in oblake, žarke in skale, misleč, da stopiš z menoj v skrivnostno višino pozabljenja, da se združiva v večno ekstazo. — Dvignil sem se s teboj v objemu in — padel. — Stala si pred menoj in oba sva zaihtela; Adam in Eva sva bila pod drevesom spoznanja in moje višine so postale nedosežne. — Bil sem angel med angeli, pa sem hotel stopiti še višje, zato si prišla ti, da me ponižaš. — Bila si ti moja žena, ki zdaj ješ v potu svojega obraza z menoj grenki, vsakdanji kruh. —
| |||