Oče so rekli, da le: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 71:
'''Jerica''': Bodem, gospa. (Pogleda okrog sebe.) Je li uže šla? Uže. (Sede na stol.) Kako vsakdanja je gospa! In tako trda! Jaz le ne umejem, kako jo je mogel gospod doktor vzeti. Oh, on je tako učen, tako poetičen in poleg tega krotak, kakor jagnje. Niti besede ne reče, če tudi po ves teden leži prah na mizi; ali ona? Brr! Navadna ženska, ki brez kregu živete more. (Vstane.) Kaj li je zopet pisal? (Stop] k pisni mizi.) Samo čist papir! (Stopi k papirnemu košu poklekne in brska mej papirji.) A tu! V koši sem dobila časih uže prav lepe reči. (Vzame kos papirja iz koša in bere:) „Da se vbranite dražbi v štirinajstih dneh" - (zvoni.) Oh, zdi se mi, da je kos kake novele! (Išče dalje.)
==Drugi nastop.==
'''Jerica. Debelec.'''
(Debelec nastopi naglo skozi sredo. Jako trebušat je in ima dolgo staro suknjo, zavratnik à la „vatermörder", klobuk širokokrajnik, palico z zlatim kovom, debelo urino verižico z raznimi bingeleljci in različnimi obročki.)
'''Debelec.''' (jezno). No! Je li tukaj šega, da se odpre, kadar se pozvoni, ali ne? (Gleda okrog.) Se ve! Tatov se jim tukaj ni bati, ne bi imeli česa odnesti! (Zagleda Jerico.) Saj je tu ženska!
'''Jerica.''' (vstane). Tujec!
'''Debelec''': Ste li Vi, deklica?
'''Jerica''': Deklica, se ve da sem, vender jaz ne znam, katero Vi menite, gospod?
'''Debelec''': Neumnosti! Saj stanuje tukaj doktor Ljuboslav, ne?
'''Jerica''': Stanuje.
'''Debelec''': Potem je prav. (Odkrije se in otare pot na čelu.) Pokličite ga sem, a takoj, ne utegnem - imam opravke. (Sede.)
'''Jerica''': Bodite toliko dobri!
'''Debelec''': Kaj je uže zopet?
'''Jerica''' (zbadljivo). Ravno sem Vam hotela ponuditi stol.
'''Debelec''': Lehko še storite, to je prav drobiž, na dveh človek s težka sedi. No, ne razdirajte besed in pokličite mi mazača. (Privleče časopis iz žepa.)
'''Jerica''': To je nesramnež! Kaže, da se hoče tukaj kar vdomačiti.
'''Debelec.''' (čitaje). Uže zopet novo obrtno - obrtno podjetje na akcije! Deset odstotkov se vloži pri vstopu, zneskov ostanek - se tekom prihodnjega -" (Pogleda čez list.) Pasja noga! Vi še tu? Ne jezite me, ni zdravo! Dlje ne morem čakati, ne utegnem.
'''Jerica''': Ljubi mož, tudi mi ne utegnemo, zlasti za take ljudi ne, o katerih se ne zna, kako se zovejo in kdo so.
'''Debelec''': Tako! Vi me hočete oglasiti, ne? To je taka šega pri stradačih.
'''Jerica''': Gospod -
'''Debelec''': No, uže dobro! Jaz sem mesar in mi je ime Debelec.
'''Jerica''': A tako?
'''Debelec''': Zakaj tako?
'''Jerica''': Najbrž želite, da Vam zloži gospod doktor kakšno pesen? Gotovo kakšno pesenco za domačo veselico z refrenom: „Oj, vol, oj, vol je res lepa žival."
'''Debelec''': Saj je tudi, posebno če je rejen.
'''Jerica''': Oj, Vi se uže lehko pokažete!
'''Debelec''': Lehko, saj zato sem tudi pošten obrtnik, a ne gladen mažač, ki nima mesa na rebrih in masti okrog obistij. Lepi ljudje! No, pokličite mi ga uže vender!
'''Jerica''': Gospod Debelec - saj tako se zovete, ne? - smem li misliti, da znate čitati?
'''Debelec''': Ali se mislite šaliti z mano? (Preti s palico.)
'''Jerica''': Prosim, le zadržavati Vas nečem po nepotrebnem. Zunaj je namreč zapisano: „Govori se lehko od dvanajste do druge ure." Če vam je zatorej ljubo, da pridete pozneje --
'''Debelec''': Prazne besede! Poznamo se! Če takšen pesnik zapiše, da se ž njim govori od dvanajste do druge ure, tačas ga gotovo ni doma. Od dvanajstih do dveh imam opravke na živinskem trgu. Naprej zatorej!
'''Jerica''' (zase). Ta mož je surov, kakor bi mu bili kaj dolžni.
'''Debelec''': Z Vašim doktorjem čem vender uže malo poračuniti, uže dolgo me prstje srbe.
'''Jerica''' (zase). Je uže, kakor sem mislila. (Glasno in malo uludnjeje.) Ali, gospod doktor dela zdaj.
'''Debelec''': A kaj! Njegovo delo! Kakor jaz klobase delam in pobijam vole, to je delo, ne če namažem papir, ki mi more pozneje rabiti samo za zavitke. (Hodi gori in doli in obstane pred mizo s fotografijo.) Kdo je to?
'''Jerica''': No, to je gospod doktor.
'''Debelec''' (vzame fotografijo v roke). Ta poba - ?
'''Jerica''': Oj, šele minuli mesec je dobro fotografovan in „dobro zadet".
'''Debelec''': To je doktor Ljuboslav?
'''Jerica''': Ves, kakeršen je.
'''Debelec''': Hahaha! No, do sitega se nasmejim, to je krasno! Saj ima plešo - sive lase - in obraz, kakor buča. Ljubček, tebe moram poljubiti. (Poljubi podobo.)
'''Jerica''': Podobo boste pokvarili.
'''Debelec''': Nič ne de! Lehko se da na moje troške na novo fotografovati - bodi si tudi z barvami. (Ogleduje zopet podobo.) Ne, ta mojega svečarja ne bode izpodrinil. (Odloži podobo.) Ta reč je prekrasna! Vredna je goldinarja. Na, dekle! (Da Jerici goldinar.)
'''Jerica''': Tako prijaznivi ste. Takoj pokličem gospoda doktorja. (Hoče na desno.)
'''Debelec''' (jo zadržuje). Ne, ni treba, golobče, le pustite ga, sedaj nečem več govoriti ž njim; a svojo hčer bodem poslal, Lizo svojo.
'''Jerica''': Svojo hčer?
'''Debelec''': Svojo hčer, lepo dekle.
'''Jerica''': Oj, če je Vam jednaka -
'''Debelec''': Prilizovalka! Toda dekle je prenapeto, bere romane, igra in poje na klavirji; to pa meni ni ljubo.
'''Jerica''': Ali Vam naj pomaga koljariti?
'''Debelec''': Ne, tega ne; toga poštenega obrtnika naj vzame. Jaz sem jej uže pravega poiskal: pridnega svečarja.
'''Jerica''': Ali jej ni po volji in hoče druzega?
'''Debelec''' (strme). Kako veste to?
'''Jerica''': Tako se bere v vseh povestih gospoda doktorja.
'''Debelec''': Evo ti zagonetke. Liza moja je brala vsa doktorjeva pisanja, novele, pesni in druge čenče, in to ni zdravo. Pametnemu dekletu se mora sesvedrati um.
'''Jerica''' (jezna): Gospod Debelec, tudi jaz čitam.
'''Debelec''': Morebiti Vi laže prebavljate. A moja Liza je začela blazneti za tega mazača dr. Ljuboslava. „Oh, kako lepo pove Ljuboslav - kako lepo opeva Ljuboslav", tako je šlo ves božji dan. Naposled je še sama začela verze delati in zdaj hoče dr. Ljuboslava poznati!
'''Jerica''': No, saj to ni nič nevarnega.
'''Debelec''': Ne, zdaj ne. A ko bi mlad človek - (sune Jerico v stran) umejete?
'''Jerica''' (umevši). Oh, ubogi svečar!
'''Debelec''': Prav! Zdaj naj se sama ohladi - naj ima krasnega pesnika, zaradi mene ga lehko še kot medaljon ali lase nosi v albumu.
'''Ljuboslavov glas''' (od desne). Jerica!
'''Jerica''': Doktor kliče! (Hoče oditi.)
'''Debelec''': Liza zatorej pride, da ga tudi vidi?
'''Jerica''': Se ve! (Odide.)
'''Debelec''' (mane si vesel roci). To je izvrstno. To prevaro privoščim Lizi! Vedno sem jej pravil: Pesnik je nezdrav bolehen stan, z njim ne moreš biti srečna; toda ona je vender ostala navzlic svoji blaznosti zaljubljena in ni hotela nič vedeti o svečarji. Ali od kod prihaja ta prenapetost? Od stare moje — ta je se dan danes taka. Da jej le ugaja, če je zdravo ali ne, po tem niti ne vpraša.
Štev. 2.
K u p l e t
Denes še če grem jaz se svojo ženo
Pod Rožnik na sprehod, se zlišpa zelo,
In vedno se name prav silno jezi,
Da malo obleka me modna skrbi.
Kaj morem zato jaz - saj stvarjen sem tak,
Da dobro obleči ne more me frak,
Kaj, če se mi trebuh kedaj prehladi:
Oj, mnoge je lepega, zdravo pa ni.
Ljubljana najlepše slovenskih je mest,
Če tudi slovenščina v kot je šla sest;
V Ljubljani nam zidajo hiše nove,
Oj, hiše visoke in hiše lepe.
Res, skoraj bo mnogo ponosnih tu hiš,
Izgubil se bo iz predmestij drobiž,
Le ko bi zidovi ne bili tenki:
Na videz lepo je, a zdravo to ni.
Zdaj komaj na nogah drži se otrok,
Poldrugo ped nežni je revček visok,
In komaj, da matere več ne sesa,
Uže jo nadleguje: smodko, mama.
In hodi po „Zvezdi" v viržinko dolgo,
Ki daljša je, kakor je dete samo,
Oj, res zdaj na svetu ti vse uže kadi,
Vem, to je po modi, a zdravo to ni.
(Po kupletu odide skozi sredo).
==Šesti nastop==
| |||