Po dvajsetih letih: Razlika med redakcijama

Ondu sem preživel v miru in blaženi brezkrbnosti — osem srečnih let! Do godnosti za šolo pasel sem po senčnatih gajih tetino čredo, veselo piskaje na bezgove žveglje, katere sem si sam prikrojeval, potem na trstikove orgeljce in raznovrstne trobente ter ustne in ročne harmonike . Tri leta sem potem hodil v ondotno ljudsko šolo, toda z učenjem čitanja, pisanja in računjanja zlasti pa zamljepisne vednosti vzdramilo se mi je v srcu vnovič plamteče hrepenene in neugasna znatižejnost po daljnih, nepoznanih krajih in ljudeh ter njihovih običajih. Tu smo s šolskimi tovariši sanjarili o naših poletih v širni svet, zidaje si zlate gradove v oblakih srečne bodočnosti.