Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 46:
Po prostrani, bogato opremljeni grajski sobani Ludvika pl. Kušina, razlivala se je magična svetloba neštetih lučic, ki so bile pritrjene na malih, vitkih amoretkih, se odbijala od ledenogladkega, svetlega tlaku in lila skozi okna vun v temno, deževno noč. <br />
Vsi so bili že zbrani. Dame in gospice v šumečih, prozornih in pikantnih, na hrbtu in prsih globoko dekoltiranih, modernih, bogato okinčanih toaletah; gospodje orokovičeni, v dolgih, temnih, ozkih frakih; častniki v svetli novi uniformi, skrbno navihanih brk, kakor solnce svetlih obutal — vse elegantno, pikantno, koketno ... Celo stari strežnik se je prelevil nocoj v svojo galauniformo in stoji v lesketajoči z zlatom okinčani livreji v kotu dvorane mirno kakor kip, čakajoč ukazov in pozivov povabljene gospode.<br />
Pritajeno šepetanje, hihitanje, glasna gvorica, prešeren smeh, vse to odmeva po prostrani dvorani. <br />
Gospice mlade, koketne, stikajo v enem kotu skupaj svoje parfumirane, s cvetlicami okinčane glavice — gospe rešetajo o bodoči zakonski sreči svojih hčera — starejšim gospodom sedečim, na baržunastih naslanjačih je politika glavni predmet, častniki v družbi mladih gospodov skrbno mečejo svoje poglede po lepih djevojkah — vse kuje srečo, vsak po svojem načinu. <br />
Poluglasen "ah" se začuje naenkrat po dvorani. <br />
In res, krasna je v tej beli svileni, polni biserov lesketajoči toaleti, v visoko čez laket prozornih rokavicah, v lice rožno nadahnjena — kakor divna, eterska slika, vitke, krasne vile. In ob njeni strani vitka, visoka postava njenega zaročenca nadporočnika pl. Edvarda Gutensteina — res prekrasen parček. <br />
Vse hiti k njima, vse čestitat, vse jima klanjat, a niso ju še vsi pozdravili, kar zadonijo kakor iz neba prispeli močni, burni, a zopet tihi akordi in nato zvonka mila pesem čestitke novima zaročencema. Vse se ozira proti kraju; odkoder prihajajo ti nebeški glasovi ...<br />
Na nekoliko vzvišenem odru, katerega je prej zakrivala mehka, dolga preproga, pa sedi ponosno ob klavirju črnolas mladenič, Edvardov brat Henrik in poleg njega mladostna, krasna pevka — Pija pl. Kušin. Okoli njih stoje črnozelene ciprese, tuje in druge cvetlice, da se vidita, kakor v gaju.<br />
Četrti je ta prizor ...<br />
Vse stoji kakor očarano. Niti malega šuma ni čuti, smrtna tišina vlada po dvorani, le mili spev čarobne pevke in ognjevito, a zopet bežajoče milo spremljanje klavirja doni v uho začudeni gospodi. <br />
Tam med cipresami pa igra umetnik Henrik, in si želi, da bi bil ta spev večen, da bi vedno čutil Pijin omiljujoči dih, da bi zamogel večno uživati nje tako nedolžne, zaupljive poglede ...<br />
Končala sta. —<br />
Nekaj časa vlada po dvorani tihota, kakor da se probujajo nje prebivalci iz sladkih sanj, nato pa zadoni buren aplavz nepretrgano, dolgo, dolgo, dokler zopet ne zadoni tam med zelenjem, a sedaj ne več oni mili spev, pač igrata Pija in Henrik poskočen, a umeten valček. <br />
Kmalu se ziblje po celi dvorani vse, kar še čuti lahne mladostne noge ob veselem poskočnem plesu.<br />
Pija pa zre v ta vabljivi prizor, v te razkošne toalete, v lesket oniksov, topasov, krizolitov, te mehke polne roke, globoko razgaljene, belopoltne prsi, hrbtišča in ramena, povesi svoj pogled na bele, gladke tipke in polglasno zašepeta Henriku: <br />
"Oh, kakšna rafiniranost ..."<br />
Okoli njegovih ust zaigra lahen nasmeh, močneje uglobi svoje suhljate prste v polzke tipke, da strune kar zadrhte in ji glasno odgovori: <br />
"Da, da milostljiva, čudno je današnje sveta merilo; blagodušnje je izginilo in povsod le rafiniranost. Ali jaz se čutim srečnejšega ob teh klavirskih glasih, kot ondi med razkošnim, žuborečim plesom, posebno danes, ko imam tako izvrstnega pomočnika na svoji strani."<br />
" Ah, ne šalite se gospod Henrik."<br />
"No, milostljiva, rad bi imel, da bi bil ta valček večen, da bi zamogel vedno tako skupno z vami igrati, ah, bil bi tako neizmerno srečen ..."<br />
Pija je zardela pri teh Henrikovih besedah do ušes, povesila je glavico globoko na prsi, a ko ga je čez nekaj časa zopet pogledala, videla je, kako tožno zre proti oknu ven v temno noč in lepe so se ji zdele njegove ponižne, žalostne oči, lep ta njegov bolestno bledi obraz ...<br />
Vsi so se udeležili zabave, le enega ni bilo, očeta mlade zaročenke. Oprostil se je gospodi zaradi hudega glavobola, a v resnici je stal popolnoma zdrav in čil za baržunasto soprogo, ki se je tako mogočno zibala v burnem plesu z odvetnikom Karlom Kulievskim. Že dolgo je slutil Ludovik, da mora imeti Elza, njegova soproga, neko ožje znanje s tem človekom, ker dvakrat jo je že zasačil v mestu ž njim. In nocoj je videl, kako se pregrešno smejata, meneč, da ga ni v obližju. Da, videl je celo, ko sta priplesala mimo gardine, nevidna ostalim plesalcem, kako je strastno poljubila Elza Kulievskega ...<br />
Varan je torej, ker je že osivel, a Elza je vkljub baš ne preveč cvetoči mladosti vendar še vedno bujna, vabeča ...<br />
Med tem pa, ko je Ludovik tako tožnega in obenem srditega srca opazoval svojo soprogo, je bila ta kaj srečna, da se soprog ni mogel udeležiti nocojčnje zabave, saj bi ji bil itak samo v nadlego ...
==III==
| |||