Na Osojah: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| naslov= Na Osojah. (Ljudski igrokaz v petih dejanjih.)

| vir= [http://slogi.si/index.php?path=dramskabesedila&id=1566 sl()gi: Slovenski gledališki inštitut]

| dovoljenje= javna last

| obdelano=

}}

 

==Osobe.==

 

'''Godi se:''' na Gorjancih, nekaj v dolu na Osojah in okoli njih; nekaj pa tudi na k njim pripadajoči zvezdáni planini, vse v zadnjem času.

 

==Prvo dejanje.==

 

(Dvor na Osojah, na gornji strani, kažoči pogorje, ograjen s križastim plotom; tik za tem priročen brežič z leve navzdol. Spredaj na desni nova kmetska domačija. Vidijo se iz lesa izrezljane altane, na obeli straneh vrat slikani svetniki; nad njimi prislovica. V kulisah za hišo odprti skedenj, tik njega poleg plota lesene klopi. V levem osrednji pod košato lipo sprekoma dolga miza s klopmi od spredaj in zadaj. Za tem vodnjak. Spredaj proti desni mizica s klopjo. Večer.)

 

===Prvi prizor.===

 

Mreta. Že pride! (Odide v hišo, iz katere se kmalu povrne nesóč skledo z juho in nakopičeno narezano potico, pa postavi na levo mizo. Hlapci in dekle nastopajo od zadaj z vseh strani, med njimi tudi Tilen, Micka, Neža.)

 

===Drugi prizor.===

 

Mreta (vsklikne). Nù vendar, Valentin!

 

===Tretji prizor.===

 

Gospdn. (ga prijazno pogleda). Bog daj dober tek!

 

===Četrti prizor.===

 

Gospdn. (spredaj). Meni je zmerom, kakor da naj tega le preveč ne verjamem.

 

===Peti prizor.===

 

Valentin (se vsede, ozira, izvleče nož pa obrezuje in privezuje trte, vijoče se okoli pohištva.)

 

===Šesti prizor.===

 

Mreta (stopivši naprej). Nù, menda se vendar sme prašati, kdo prenočuje v hiši. (Hlapci in dekle se zbirajo okoli Mrete in ji pritrjujejo.) Moj križani bog, pa že zopet greh! Prašala sem to – prašala, kdo je?

 

===Sedmi prizor.===

Gospdn. Peli bodo. Pojdi, v stanici mirneje, tam kmalu dokončaš. (V hišo z Valentinom.)

 

 

Šimenec (za prizoriščem). Piskre vežem! Ponve krpam!

 

(Vsi po konci.)

 

===Deveti prizor.===

Mreta. Svoje široke čeljusti si zakrpaj ti! Meniš, da ti res dam še kàj dela kedaj? Ali še veš, lansko leto, tisti kotlič? Majhno luknjico

 

 

Tilen. (Nudeč mu pijačo.) Na, pij, pa nam kaj povej!

Mreta. Kaj ne, da! Nù, kaj pa še kaj? - čaki! (Stopi k hiši.) Slišite vi! pojdite no malo vèn!

 

 

Gospdn. (plaho). Marnje neumne.

Šimenec. Goratanka je pobožna, stara žena, {{nejasno|(nerazvidno)|ni}} jej rekla žale besede. Dokazati ji nihče nič ne more, ker dekle je pridna; tiho opravlja svoja dela. Ko je videla, da Goratanka skrivaj pojo- (nerazvidno) in je nikoli prijazno ne pogleda, pride sama {{nejasno|(nerazvidno)|k nji}}, rekoč: „Jelite, vam je prav, da grem?“ Goratanka pravi: „Legala bi se, ko bi rekla, da {{nejasno|(nerazvidno)|ne}} — ali proč te zato ne gonim“. Na to pa

 

 

Valentin. Slišal.

Šimenec. O jaz bi še nekaj drugega vedel, kaj drugega, kar bi naša gospodinja že tudi rada zvedela, toda „stara čenča“ ne pové — nič!

 

 

Gospodn. Ne! Greš k drugim?

 

Gospdn. Prav pravi, tudi jaz naj tukaj {{nejasno|(nerazvidno)|zagradim}}, posebno zdaj o žetvi se potika toliko potepuhov okrog. (Pripre leso in gleda vèn.) Lej, ali ne prihaja nekdo dol z gorá? Menda berač; (nerazvidno) so pravi, ti večernem mraku, kakor netopirji.

 

===Dvanajsti prizor.===

Matija. Matija, Matija! Pač nisi ga pričakovala, svakinja! Ali je tisti prostor v hlevi že zavzet? Kaj Valentin ne čuje klicati, ne

 

 

teti za srečo, — ko me neki piskrovezec, sede zraven mene, vpraša, ali ne vem, da je danes vse po konci na Osojah, da je gospodinja postavila novo pohištvo, gospodar pa umrl! — Glej, svakinja, tako je tvoja sreča iz tujih čeljusti (nerazvidno) vá-me. Kdo vé; komu bi bil moral drugo jutro iz same lakote in žeje vrat zaviti — na zadnje morebiti samemu sebi.

 

Gospdn. (mirna, zase). Tako, že prav! Zdaj iz nova čutim srčnosti, kar treba. (Zakliče.) Valentin !

 

===Trinajsti prizor.===

 

Matija. Modra žena to! Jej in pij, za drugo pak se zmenimo. Svakinja se že uči moliti mojo vero. Daj, ti zvesti Tine, le pokaži mu ležišče, pa prej še v klet. (Pobere palico in ob enem suknjo in torbo.) Lehko noč, svakinja! (Odide skozi skedenj.)

 

===Štirinajsti prizor.===

 

''(Zagrinjalo pade.)''

 

==Drugo dejanje.==

 

(Na trati v Osojah. Razkrito ozadje kaže travnike in polja, preko teh pripravna kolesna pot. Na desnem {{nejasno|(nerazvidno)|osrednja}} uhodna vrata, nasproti na levi preko dveh stopnic uhod v mlekarnico, pred katero svitlo-osnažena posoda. Na levem ospredji miza, klop, stol. Na desnem nekoliko poljskega orodja.)

 

===Prvi prizor.===

Matija (skoči po konci). Hudičevo je dolgčas! Že peti dan jem tù in pijem, pa še tega veselja nimam, da bi kateremu, ki bi zraven mene užival še bolje, kakor jaz, oponašal in ga dražil ... Če svakinje skoraj ni domu, ti več ne strpim v tem gnjezdi. Hej, to pasje življenje na kmetih, kjer se pasejo le, da morejo delati, in delajo, da se morejo zopet pasti; hej, ta godla vsakdanja, ki človeku nikoli prav ne diši, če jo ima ali nima. Pa še to, ko z dela prihajajo domu, kako se me ogibljejo, kako mi le mimogrede postavljajo jest: kar zdi se mi, kakor bi mi hoteli reči: tu-le žrì, {{nejasno|(nerazvidno)|pès}}! (Škripaje z zobmi.) Kuga peklenska; zakaj mi nihče ne reče glasnó! To mi je ta preklicana svakinja tako naredila, da bi mi pristudila hišo, kakor pijancu vino, če mu ga naliješ več, kakor ga more.

Že spet vse tam na polji, razun te dekle (nerazvidno) ponosite in visôke, ki je kar ne morem, vrag vé, zakaj ne? Poludne še le! Kaj mi je začeti? Kar zlezel bi v hlev, pa živini kaj naredil, ko bi le vedel, da morda ne svoji? Hej, {{nejasno|(nerazvidno)|to}} res vender prijetno žgače človeka, če more reči, to-le je moje! Prav si imel, ti stari ko (nerazvidno) kovač, kličoč mi to v spomin, ko sem jaz (nerazvidno) snubil hčer tvojo! (Strupeno se režeč.) Pa sem potipal te, da te boli! (Prestrašen.) St! Kaj je bilo! (Opominjaje se.) Bedarija, kaj maram; ves svet vé, da mu je to črni Jurko naredil. (Divje.) Kuga peklenska! Kje kaj za kratek čas? Hej, karte sèm! (Potegne jih iz hlačnega žepa, pa vrže od sebe.) Ha, ha, ha, sam sabo igrati? (Nasloni se na okno.) Zaj pa prvi, kdor pride tod mimo, noter mora! Pri moji duši! zaklinjam (nerazvidno) mora! Aha, saj nekaj, nekaj črnega že leze {{nejasno|(nerazvidno)|pod}} rudečo streho. Kakor vranje strašilo v koruzi. Ha, že poznam, to je tisti stari far iz {{nejasno|(nerazvidno)|Záloke}}. Kakor nalašč! saj sem mu že tako zdavnaj hotel povedati nekaj. (Obesi se vèn s prosečim glasom.) Gospod župnik, ljubi gospod župnik! Samo za trenutek, če utrpite, prosim lepo, lepo! (Obrne se z zasmehljivim obrazom, ki ga hipoma ponižno nategne, kakor hitro župnik vstopi skozi sredo.)

 

===Drugi prizor.===

Župnik (ga osupen gleda). Kaj ti je? (Presledek.) Ali hočeva dalje igrati? Jaz sem vrgel zadnjo karto. Po nji! (Počasi odhaja.)

 

 

In boječe se oziraje stoji v ozadji; trepetaje {{nejasno|(nerazvidno)|nenehno}}.) Ha! Tu stoji, gleda, kakor tačas, ko je zraven očeta stala na groblji pogorišča, ko je z osmojeno pestjo meni protil. – Kaj bi rada?

 

===Četrti prizor===

Ana. Gospodinje ni doma.

 

 

===Peti prizor===

 

(S snopjem obložen voz se potegne mimo. Hlapci in dekle ga spremljajo, Valentin, Mreta. Razklada se, po doli spuščeni vrvi se snopje poteza gor, pa tudi odnaša. Ana jim pomaga; med tem je Mreta vstopila.)

 

===Šesti prizor.===

 

(Med tem se je snopje proč spravilo. Ana in Valentin stopita naprej.)

 

===Sedmi prizor.===

 

Valentin (vrže jo proč in se obrne).

 

===Osmi prizor.===

 

Valentin. To hočemo tudi! Ha, slišiš naš voz drdra, naš konj tako kopiti, gospodinja je tu. (Obrne se proti izhodu.)

 

===Deveti prizor.===

 

Gospd. Že dobro. Pojdi! (Ana odide.)

 

===Deseti prizor.===

Gospd. (milo). Jaz ti verjamem, saj vem! Ti le krivice ne moreš gledati nobene, in ona je razžalila mene, pa tudi óno. Dalje si ne delaj nič iz tega; to se pač zdaj in zdaj kje zgodi.

 

 

in sem prav iz srca priporočevala se Bogu, pa mi je iz nova Matija prišel na misel; premišljevala sem, da je pač lehko otežiti si vest, a težko olajšati, ko mi konj kar sam ob sebi obstoji gori neki kovačnici, in mi kovač tam sporoči, da proda svojo pripravo. Jaz sem mu naredila ponudbo, in če Matija pokaže le nekoliko poštenega obnašanja, kupim mu kovačnico, da tamkaj zopet lehko začne in ne tava tako zgubljen po svetu. Kaj praviš ti na to? Zdi se mi, da sam prihaja sèm.

 

===Enajsti prizor.===

trpim pod svojo streho! (Proti Matiji mrzlo.) Če sem kedaj dvomila, koliko imam pravice, tu imam prepisano volenje. (Prijemši zanj.) Tu je

 

 

ti bode! Nekaj pa si le zapomni! Hotel sem hoditi drugo pot, pa ti si, ki mi sklešček meče pod noge; tudi prav, pa iz nova vèn na staro pot po sveti! Zdaj je na tebi, kar začnem; natovoriti ti hočem dušo, da te bo groza in strah. Slišala bodeš reči o meni, da ti bodo lasje vstajali po konci! Ti se meniš odkrižati Matije, ali stal ti bode pred očmi in peče naj te vest, kakor prokleta! (Se zaničljivo obrne.) Le vzemi si ga, svojega zvestega Valentina! (Obrnivši se pobere {{nejasno|(nejasno)|še}} denarnik pa ga vtakne v žep.) Čestitam na tem zakonu! (Odide po sredi. Molk. Mrači se.)

 

===Dvanajsti prizor.===

 

''(Zagrinjalo naglo pade.)''

 

==Tretje dejanje.==

 

(Na zvezdani-planini. Prizorišče predstavlja tje do ozadja zeleno gričasto selišče, povišujoče se nekoliko proti ozadju in proti levi. V levem osrednji nizka planinska koča, spredaj vrata z oknom proti desni; druga proti levi držé na stezo do glavnega viška, na katerem stoji majhen, lesen križ. Od tod strma pečevnata stena. Z desne strani koče se vije pot navkreber gor, na drugi plati pota ravnina proti desni. Ves obraz kaže veličastno krasoto pogorja s storžiči, nekateri so osneženi in odsevajo v večerni zarji. Na desnem ospredji med planinskim cvetličevjem in velikim zelenim listjem z drnjem obloženo počivališče.)

 

===Prvi prizor.===

 

Tu je dobro. Tu sem sama s tabo, ki veš, ki nisi, kakor ljudje, da bi otroku zameril, kar je storil oče. Tu mirno gledam kvišku, saj ne vidim očesa drugega, ko tvoje. (Petje za prizoriščem, pobožna narodna pesem - „Pojo, pojo zvonovi” - planinske čede zvonci žvenkljaji. Micka vstopi z leve pevajoč.)

 

===Drugi prizor.===

 

(Zgine. Ana v kočo, nekaj časa se čuje Mickin vrisk, ali čim dalje bolj odmevajoč; vedno mračneje postaja.)

 

===Tretji prizor.===

 

Oj, pa saj roka, ki tako brž razgrne oblake {{nejasno|(nerazvidno)|izpred}} meseca, tista jih morda enkrat potegne {{nejasno|(nerazvidno)|tudi}} iz pred moje duše. O, tisti mir in pokoj, {{nejasno|(nerazvidno)|ki}} veje čez male in velike tebi iz prijaznih oči, {{nejasno|(nerazvidno)|tudi}} meni dodeli, ljubi Bog, sicer ničesar ne {{nejasno|(nerazvidno)|zahtevam}} drugega. Lehko noč tedaj! (Gre, pa {{nejasno|(nerazvidno)|hipoma}} obstoji.) Kaj, ali ne šumi, kakor trava pod nogami, ali ne prihaja kdo? - Hlastno se bliža, če vidim dobro - Valentin!

 

===Četrti prizor.===

 

Ana (izgine).

 

===Peti prizor.===

 

''(Zagrinjalo pade.)''

 

==Četrto dejanje.==

 

(Prostor na drugem konci Osój, na levi plot in zgorna vsa vidna, zraven visoki, košati drevesi, pod katerima {{nejasno|(nerazvidno)|klop}}, na kakoršno kmetice postavljajo koše, in podložek, na katerem se da sedeti. Na desnem ospredji cerkovnikova hišica, jelkova mladika na vratih, miza in klop pred njo. Globoko na levem ozadji mala cerkvica na {{nejasno|(nerazvidno)|holmcu}}; od njenih vrat se pot še enkrat priročno vije proti desni. Goré zagrinjajo obzor; nedelja, jutro.)

 

===Prvi prizor.===

 

Matija (sedeč pred cerkovnikovo hišico z vrčem vina pred seboj). Kar ne dá mi proč; tu posedim, dokler ne pride mimo; z doma me je lehko prepodila, da ji sosedim, tega mi braniti ne more, tudi gospôska ne! Pojdem že, a predno grem, zapišem ji še spomenico, da jo bo pismenovala svoj živi dan. Le to čakam še, da pride kdo, ki (tiheje) slepo gre s človekom, ki ga lehko vrezneš v hrbet in se mu smeješ v pest ter svojim pôtem greš. Če je naletim na pravega? Hej, saj sí je z mnogimi v kregu, in nij ga človeka, ki bi časi malo krempljev ne pobrusil rad; človek mora le oko imeti dobro in kar prijeti se tacega. (Trka.) Vina! - Le počasi! Če danes ne, pa jutri. Ne skadim se ne, za to sem jaz. Zdaj zopet starega Matijo čutim v sebi! Vina!

 

===Drugi prizor.===

 

Cerkovnik. Prav za prav sem res krčmar, pa poleg tudi učitelj in cerkovnik, in kar je tacega; prav za prav sem prav za prav cerkovnik in poleg tudi učitelj in krčmar in pa kar je tacega; ali ker se tukaj gori pri nas malokedaj bere maša, navadno je le na svetega Jerneja in treh kraljev dan, in če je kaka poroka, kak krst in kar je tacega, toraj sem prav za prav krčmar, pa prodajam tudi tobak in rute in kar je tacega. Ho, tu že gre ženin in nevesta in kar je tacega.

 

===Tretji prizor.===

 

(Vsi v cerkvico razun kotlarja in Matije.)

 

===Četrti prizor.===

 

Matija. Le glej, ti, da ti skrivaj kaj ne naredim na tvoj račun! (Vstane.) Ta ni pravi, je premeten! (Zagleda Mreto.) Ha, ta stara. Zdi se mi, ta jej tudi privošči svoj delež! (Mreta z molkom in molitveno knjigo, potrta in žalostna z leve.)

 

===Peti prizor.===

 

Matija. Nisem zastonj tresel; vsaj en sladek sad je cepnil zá-me. Tako, ženka svakinja, tvoj zvesti Vaentin te pusti na prvi oklic, to je požirljaj, katerega ti ne sme nobeden drugi podati, kakor jaz. Tukaj-le čem - tu je!

 

===Šesti prizor.===

Matija (mirno). Da. Svetá pod mano mi svakinja ne more še braniti, ta novemu Osojcu ni prepisan še. Jeli? A jaz tudi tukaj grem s pota, gotovo, popolnem odidem odtod! Za slovo sem hotel le še svakinji odvzeti skrbi zaradi tistega zvestega Valentina. Če ga hočeš vsakako imeti, daj si ga privesti z zvezdáne-planine, od planšarice, pri kteri je nocoj prebil. On lehko čaka, saj se mu nij treba bati, da mu pobegne far in tudi Osojka ne. (Gospodinja ponosno in mrzlo krene proti cerkvici.) A svakinja ide k maši brez

zvestega hlapca? O, saj je dobra duša ta svakinja, ne peče vrabca, (smeje se), ker sedi na strehi. Pobožno môli! (Odide na desno.)

 

===Sedmi prizor.===

Gospdn. (gleda za njim). Meniš, da mi pristudiš, če ga obrekuješ? Le hvaliti bi ga moral, da bi ga meni počrnil. (Stopi naprej.) Kaj naj storim? V božjem imeni, noter grem, da se ljudem ne bode zdelo kaj; to je še sreča, dal župnik še ničesar ne vedó o oklici. (Strepeče.) Sreča? Ljubi Bog! (Premišlja.) Kaj se tukaj vse vjema. Včeraj zvečer, karkoli je govoril, sem li nazadnje napak umela? Na zvezdáni - planini! Taka hudobna beseda gre kakor trn v meso: s početka se ne čuti, pozneje še le, ko se ognoji; vem, da je laž, in vendar mi ne more iz misli. Potem — (gredoč proti cerkvi zagleda Valentina, ki prihaja mrtvaško bled in zbegan s holmca.) Za Boga! Tu-le gre. Bled, kakor smrt. Ne vidi

me, ali pa se me hoče ogniti? proti cerkvi hiti - Valentin!

 

===Osmi prizor.===

Valentin (ne da bi kvišku pogledal). Vedel sem, da pride to tako! oj, da bi raje sto brazd bil pod zemljo! (Gre proti nji.) Kar mi pravite, reč je sama na sebi res taka, a srce, to je vse drugačno! Kako vam neki razjasnim? Tu ni okenca, skozi katero bi človek človeku gledal notri v srce, da bi, kakor Ijubi Bog, ob enem razumel vse, kako je prišlo in kako šlo dalje. Glejte, zato sem priŠel tu sem, kakor z zvezaNimi

nogami; ali (živeje) tam pri cerkvici so mi prosteje postale, tam me je prešinilo, kakor da {{nejasno|(nerazvidno)|zmore}} ondi notri človek odložiti največe svoje težave. Zatorej vas prosim edino to še: ne velite mi zdaj govoriti; pojdite z mano molit, in potlej, menim, razumete me gotovo tolikanj lože! Ne dajte kar tako minuti ti uri! Prosim vas, pojdite! (Krene proti cerkvi, na katere stopnicah poklekne in potem zgine.)

 

===Deveti prizor.===

to? Gorje, ki mi ga prizadeva, kar meni nič, tebi nič jemati na sé? Ne! Dol naj mi pride, dol, pokličem gospoda župnika, naj njemu odgovarja. (Obrne se.) Moj Bog! Sam jo pošiljaš na

sodbo. Zdi se mi — resnično, kakor živim! — tu prihaja! (Obstoji kakor pripeta.)

 

===Deseti prizor.===

 

Gospdn. (goreče). Ležnica! Zdaj v tem trenutji si na laž postavljena. Moj Bog! O moj Bog! Kakšna stvar mora biti to! Ali nij stala pred menoj kakor resničnost sama, da se je človek v pričo nje najboljše svoje pravice skoraj sramoval; in zdaj, ko človek siloma zrine v njeno oneganje, pa ne strpi več pred Tvojim imenom, in vse na nji je peklenska laž in goljufija. Poberi se mi izpred oči od todi! Mene je groza pred taboj. Če ti pa delam krivico, kakor si popred dejala, reci še enkrat, zdaj! Le kvišku poglej, tu gre sam, ki si naredila mu, govori v pričo njega in pred vsemi!

 

===Enajsti prizor.===

''(Zagrinjalo pade.)''

 

 

sem prigovarjati, Bog ve, kaj sem vse pravila. Tilen je sam skrivaj šel gledat gori; obleko skupaj spravlja, pravi, proč hoče iti. Jaz mu ne morem braniti, naj gre! In prav za prav (resno) ali imam pravico do tega? Ali je dal kako besedo, ki ga veže? Ne, pa saj za tega delj ga tudi nijsem pridrževala. — Bog ve; da le bi nevedoma ne hitel sam v svojo nesrečo! Mislim, da sem prav delala in vendar se mi zopet dozdeva, da nijsem smela, da ga moram zdaj prositi, naj mi ne zameri. (Majaje z glavo.) Sama se ne poznam več. (Prede nezljubno.) Čuj, ali ne prihaja kdo? Zdi se mi, da on; da, on je. (Prede ročno.)

 

===Drugi prizor.===

pot sem se obljubil gor na Sveti Vrh in tam mi pride že na um, kaj mi je za naprej početi; tega pota mi vendar ne bote hoteli braniti, vi krščanska žena! In ker se spodobi, da človek brez napuha hodi tje gor, sem ta čas pospravil vse, kar imam od vaše dobrote, sabo pa bi ne jemal ničesar razun tega oprsnika, v katerem sem bil k vam prišel kot osiroščen deček. Tedaj — hvala vam

 

 

zavoljo mene ti ne smeš nobene bridkosti imeti. To bi mi bila slaba hvala, ta misel, da sem jaz kriva tvoje nesreče. Zato, če sem jaz, ki ti zapira pot, da nikamor ne veš, Valentin, stopim v imenu božjem na stran, in bodi prepričan, da nijsem jezna ná-te.

Gospdn. (gleda za njim s solznim obrazom, položi roko na srce, pogleda na tla, potem kvišku

mirno in trdno). I no, naj bo! (Odide na levo stran.)

 

'''Sprememba.'''

 

(Na zvezdáni-planini koča od znotraj. V gorni steni široka, odprta vrata, skozi katera se tik pred njimi vidi višek in križ. Na levi uhodna vrata, na desni okence, za njim vhod v krmarnico, h kateri pelje nekoliko širokih lestvinim podobnih stopajev. Iznad njih molé senena povesma. V levem osredji štirovoglato, nizko ognjišče, nad njim neprižgana leščerba. Večer, razgled dobro razsvitljen, notranja koča prav malo.)

 

===Tretji prizor.===

 

Mreta (prisopiha pri levih stranskih vratih). Res, zdaj sem na vrhi. Nikoli bi ne bila verjela, da jaz stara kolevka pridem še tu gor. A kar goni me, kakor bi škrpce imela v sebi. Po tisti {{nejasno|(nerazvidno)|uri}}, ko sem izvedela, da morem biti spojena iz naše hiše, podi me neki nepokoj in neka skrb in od kar se primeri vsak dan kaj novega, vsak dan kaj hujega, od tistihmal kar mirovati več ne morem. Po noči čujem čudno sikanje, kakor bi kje ogenj uhajal in dirjam po vseh kotih, dokler se ne prepričam, da nij nič; komaj se vležem, čujem klicati na pomoč, in po dnevi, pri najboljem opravki, pride mi hipom na misel, da je živini se zgodilo kaj in tekam tje na najbolj oddaljeno pašo. In danes — ko je spodila to, to — Bog nas varuj! bilo mi je, ko da mora v jezi narediti kaj hudega, in ker tam doli ne zalotim ničesar, priženo me stare noge prav na planino semkaj gor. (Oziraje se.) Tu tudi nij nič. Živina se pase zunaj okoli, ne počenja nič tacega, Koča tudi stoji na mesti — stara gugelj neumna — zdaj pa krevsaj zopet nazaj dol! (Hoče iti — obstoji.) Čaki! V krmarnico nijsem še pogledala. (Gre v krmarnico. Presledek.)

 

===Četrti prizor===