Deborah: Razlika med redakcijama

===Sedmi prizor.===

 

 

''Jožef.''

Predraga žena!

''Ana.''

Si zdrav povrnol se? O hvala Bogu!

 

''Jožef.''

In dete?

 

''Ana (steče proti hiši).''

Dete, teci, oče je prišel!

 

''Dete (priteče iz hiše).''

Preljubi oče! Ste mi kaj prinesli?

 

''Jožef.''

Prinesel sem, prinesel, ljubo dete!

 

''Dete.''

Štir piščeta je kokla izvalila,

Rujavka naša pa ima telička.

 

''Jožef.''

Sta moja zopet? Me imata rada?

 

''Dete.''

Prav rada, prav!

 

''Ana.''

Iz vsega srca rada!

(Objemo se.)

 

''Jožef.''

Kde pa je oče?

 

''Ana.''

Zdaj in zdaj bo tukaj,

V dolino živeža je vbogim peljal. —

Povedi, Jožef, kde si bil tak dolgo?

 

''Jožef.''

Na pravem mestu; v Beči pri cesarji!

 

''Ana.''

Ti! pri cesarji! Kako si opravil?

 

''Jožef.''

Gonili v Gradci po navadi starej

Iz druge so v pisarnico me drugo.

Nevolja me je zgrabila, zajahal

Sem urno konja, zdirjal v Beč k cesarju.

 

''Ana.''

In niso ti branili k njemu?

 

''Jožef.''

Niso.

Odprta vrata vsacemu stoje,

Vse drenja k njemu, kakor v cerkev se,

On vsacega ob svojem času sprejme,

Do smrti ne pozabim tega dneva;

Da v veličastvu, kakor Bog kraljuje,

Tako sem mislil, a pred manoj stal

Je prost, prijazen in usmiljen človek,

V jeziku nagovoril me slovenskem,

Ki trn za nohtom je uradnikom,

In vprašal, kaj mi treba, kaj želim.

Sedaj začnem, početkom, to se ve,

Spotikala se mi beseda je,

A ko me tako je prijazno gledal,

Osrčil sem se in mu vse povedal:

Da zopet hočemo učitelja,

Ki neče zapustiti svojih bratov,

Iztiranih iz ogerske dežele,

Da zanje hočemo skrbeti mi;

A ker prepoveduje to postava,

Naj on bo milostnejši od postave,

In naj uboge prepusti nam jude.

 

''Ana.''

In kaj je rekel?

 

''Jožef.''

Nasmijal se je,

Na ramo mi potrkal ter mi rekel;

„V imenu božjem, obdržite jih!

Postava je iz starih časov, jaz

Vam nove čase dam, ker sam želim

Enakopravnost svojim državljanom,

I jud v državi mojej — državljan

Je moj."

 

''Ana.''

O blagor blazemu cesarju!

 

''Jožef.''

To nam dajalo ni miru, pokoja,

Kako smo mi hiteli! Strijc je šel

Veselo to novico starcu pravit,

Jaz dirjal sem domu; a reči moram,

Da brez pelina bilo ni veselje,

Ker sem spominjal strtega se srca.

 

''Ana.''

Ubogi mož! Zakaj si vedno v skrbi?

Poglej, kako te ljubijo nebesa;

Krog tebe vse cvete, smehlja se vse!

 

''Jožef.''

Ah, blagoslov povsod se mi smehlja!

Požgal mi blisk ni hišnega slemena,

Otroka ni vmorila kužna sapa,

Ni vtisnol v čelo Kajna se mu znak.

 

''Ana.''

Kaj govoriš?

''Jožef (zakrije obraz).''

O grozopolna kletev!

''Ana.''

Je bila, blagoslavljalo je tisoč

Ljudi te zarad kletve, meniš, da

Presliši Bog ljubezen, če je slišal,

Kar govorilo slepo je sovraštvo?

 

''Jožef.''

Ti si ga vredna, čista blaga žena!

Jaz vživam v vednem trepetanji ga,

Ker čutim dolg globoko v svojem srci;

Mej tem ko tukaj v preobilnej sreči

Na strani zvesta žena mi stoji,

Ko milo dete stiskam na srce:

V nadlogi blodi deklica sirota,

Trpeti mora, ker sem jaz jo ljubil.

Prokletev njena ne plaši me več,

Nje črt je le ljubezen njeno pričal!

Plaši me bledo, milo nje obličje,

Prikaže često se mi v sanjah.

Ah, Ana, da bi videl jo še enkrat,

Le enkrat razodel jej svoje čute,

Kako sem zoper njo pregrešil se;

Da roko bi solzami jej oblil —

Ah, Ana, s tem izbrisal bi prokletev,

In v moje srce bi se vrnol mir.

 

''Ana (naglo).''

Moj Jožef! Čuj me! Tam v dolini so

Ubežni judje, ki gredo na zahod;

Tam morebiti glas o njej doboš,

In če jo najdeš, v hišo jo pripelji,

Naj z nami skupaj vživa božji dar,

Za drago sestro jo imela bom. —

A, beračica, ki je k meni prišla,

Prognancem morebiti je družabna

In ve, kde najdemo Deboroh.

 

''Jožef.''

Kaj

si rekla? Beračica?

 

''Ana.''

Hodi z mano!

Posili sem jo v hiši zadržala;

Bog nam je morebiti pot pokazal,

Le hodi, vse na dobro se obrne.

(Za roko ga vede v hišo.)

 

===Osmi prizor.===