Črne rože: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 53:
 
Iz lastavičjih gnezd sem si sezidal kočo na visoki gori jasnih ciljev in ni je dosegla strela sovraštva. — Bil sem ptič med ptiči, žarek med žarki, oblak med oblaki, skala med skalami. — Le še korak, pa bi prestopil v tajno neba in vesoljstvo bi me razkrojilo, sam bi postal vesoljstvo in vžival najvišje blaženstvo. — Tedaj si stopila predme ti, vila mojega življenja — moja človeška ljubezen. Tvoje lase so spletali solnčni žarki liki zlate, ognjene dragulje, na ramenih sta ti čepela dva goloba belejša kot mleko in svetlejša kot srebro, tvoji grudi sta bili dve brušeni, demantni školjki. — Odprla si usta in videl sem čudo: Razmaknila se je rubinska zavesa, zažarela je slonokoščena harfa in iz nje so se ulili vilinski glasovi. — Zvabila si me. Pozabil sem lastavičjo kočo in sveti nje mir, pozabil ptice in oblake, žarke in skale, misleč, da stopiš z menoj v skrivnostno višino pozabljenja, da se združiva v večno ekstazo. — Dvignil sem se s teboj v objemu in — padel. — Stala si pred menoj in oba sva zaihtela; Adam in Eva sva bila pod drevesom spoznanja in moje višine so postale nedosežne. — Bil sem angel med angeli, pa sem hotel stopiti še višje, zato si prišla ti, da me ponižaš. — Bila si ti moja žena, ki zdaj ješ v potu svojega obraza z menoj grenki, vsakdanji kruh. —
 
 
== Cerkev ==
 
== 1. ==
 
Na zelenem griču stoji in se smehlja vsa bela glava starca Boga, ki živi med nami. —
Kolikokrat sem se lovil krog starih sten in se zasopljen naslanjal nanje!
Kolikokrat sem stopil v cerkev in trepetal pred odmevom svojih korakov, kajti čutil sem, da stojim na sveti zemlji.
Večkrat sem stal pred altarjem in zrl v zagonetne oči svetnika Tomaža, modreca in učenjaka. Zagledal sem se vanj, ker sem ljubil tiste oči, ki so prodirale globoko v dušo, ko se mi je o njih sanjalo, me je bilo strah.
Včasi sem lezel v zvonik in poskušal zvonove. Muzikant sem bil tedaj, kakor nikoli pozneje, saj sem tako vešče ločil glasove in zahotelo se mi je polne kletke ptičev pevcev, ki bi se oglašali na moj ukaz, sam bi pa udarjal vmes na zvonove z debelim kamnom, a drevje bi s šelestenjem vpletalo svoj spev. —
Kako lepo bi bilo! Le enkrat sem čul v sanjah tako pesem: vsa narava je pela in srce z njo, tajni glasovi so se topili v vesoljstvo in zemlja je zaplesala. —