Črne rože: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 182:
Z zlatim grozdom pokleknem vrh griča pred Tabo o veliki Bog, združen z zemljo, ko se silen in mogočen sklanjaš nad menoj:
Sprejmi ta grozd v solncu solzeč — grozd mojih solz, strjenih v trdi pokori, kot mojo obljubo in simbol spreobrnjenja!
== Dež rosi ==
Dež rosi na polje. Pod zelenim dežnikom nizke breze stojim in strmim v kraljestvo narave. Krog mene padajo šepetaje deževne kaplje, poljubljajo zelene bilke in se izgubljajo v črni prsti — solze otroških let so, ki sem jih rosil iz višine sreče, da so namakale poljano žitja in se zajedale v prst nejasne bodočnosti, iz katere so potem zrastle trnjeve rože razočaranja. —
Dež rosi.
Zelenosive bilke spreminjajo barvo, postajajo temnejše in živejše. Veje na drevesu se lahno vpogibljejo pod težo kapljic, ki prodirajo niz blestečih biserov listnate krone, mehka tenčica nad menoj se trga, tu in tam kane name težka kaplja. —
Padaj, rosa nebeška, umij telo nečistega zemljana, osveži mu dušo, da zasluti vse čudo božje prirode in se spoji s kapljami ter vsesa v prst delovanja, da rodi enkrat žlahtne sadove! —
Zelena streha se naenkrat silno strese. Globoko se skloni in spet dvigne, nebroj listov se zgane, kot mehko valovje, če se vrže vanj kamen, že me vsega oblije vodeni curek. —
Veter buči silneje. Kot bi udarjal na velik zvon, skrit v zelenju, zabrni drevo, strese se, nagne šiloma naenkrat desno in spet levo, zašušti, zaječi, kaplje lijo kot iz škropilnice, vse se dviga, pada, zveni. Drevo se hoče šiloma oprostiti objema zemlje, pa ne more! Na koži se opažajo napete žile, poka, vidi se belota debla, ki prehaja v zeleno spodnjo plast kože — izlil se je žolč iz globine tega trupla, ki ne odjenja v svoji divji jezi.
Blisk, tresk!
Mimo mene je šel bog s svetlo strelo, dobro sem videl preteč obraz, njegov silni dih me je skoro omamil. Čepel sem ob drevesu in čakal.
Naenkrat udari znova, breza nad menoj zagori. — Oči gledajo, pa komaj slutim, kaj se godi; ves utrujen in moker zrem zamišljeno v ogenj. Čutim toploto plamena, že sega blizu mene, že me je opekel. A jaz strmim vanj in se poigravam s svetlimi kačami, ubijami morim in bliskam v svoji notranjosti. — Vse hočem novo, veliko in silno! Oči se smehljajo, a roke nehote segajo v jasne plamene. —
Blesteče kače se odbijajo ob meni, že se me oklepajo, stiskajo me vedno silneje, čudna, omamna zatohlost in sopara mi lega na dušo, v notranjosti me nekaj žge, roke so kot goreče baklje, poskušam se dvigniti, pa prepozno, povsod švigajo goreči jeziki in se vsesavajo vame, še enkrat se šiloma premaknem in že se onesvestim. —
== Rdeči nagel ==
Vilo cvetočih livad je prevaril gozdni favn in sviral svoji novi izvoljenki — vili povodnjački, zaljubljeno pesem sanjajočega gozda.
Zaplakala je livada v rosi bolesti in zagrizla se je nje vila v črno prst, da bi ji izsesala nje bol. —
Pa je pognal iz nje ugriza krvavi cvet mračnega nagelna nagrizenih listov — simbol nje žarkih ust, ki si jih je ranila v svojem trpljenju. —
Utrgala je vila nagelnov cvet in splula k reki, kjer je sanjal črni favn v objemu vile povodnjačke.
Stegnila je nad spečo vilo svojo prozorno roko in spustila rdeči cvet na nje grudi.
In vonjala je povodnjačka opojni cvet in vsa omamljena se je obrnila od črnega, ostudnega favna.
Dvignila se je in zaplesala z vilo cvetja nad črnim favnom, ki je zakril svoj ostudni obraz s kopreno mraka in se skril v senco črnega gozda.
Vzvišeni in očiščeni sta se dvignili vili pod oblake. —
== Lokvanj ==
Lokvanj, roža močvirja, koprnenjc tišine. Nad vodo so plavale vile in se zrle v nje gladini, pa se je iz njih pogleda v blesteči vodi razgalil lokvanj, nežni, beli, nadahnjeni cvet. Zaplesale so vile in cvet se je zibal.
Lokvanj, prelestna vodna roža, stegnila se je roka, da te odtrga, pa je zagrabila perišče vode, ki me je oškropila, da sem vzblestel v vodenih solzah. Pa se je dvignilo k tebi moje hrepenenje in te doseglo ter se poglobilo v tvoj blesteči omamni cvet ter v njem vtonilo. —
Potolažen in miren sem se vračal, a tvoji blesteči cvetovi so se smehljali iz jasne gladine.
== Pasijonka ==
Teptali so zemljo, ker so slutili v nji skrito seme, toda seme je pognalo šiloma in vzbrstel je cvet, roža, ki je zažarela iz popka samozatajbe, je bila roža ljubezni in odpuščanja, cvet žalosti in požrtvovanja — zelena pasijonka.
Postavil sem jo na ozko okno poleg jetnika slavca, da bi mu drugovala. In slavec ni več pel — globoko k kletki se je sklanjala pasijonka. — Ali so se nje mehki žeblji zapičili v drobno telesce pevca, ali ga je bolel pogled na krono trpljenja? —
Molčal je slavec in roža je molčala, na mojem oknu je pa dehtela skrivnost. —
Pozdravljen cvet trpljenja, rojen v preziru, pozdravljena pesem tišine, nikomur
razodeta! —
| |||