Črne rože: Razlika med redakcijama

}}

 

 

 

 

Srce je mehko testo, ki mu manjka kvasa stremljenja, izgubljenega v borbi življenja

Prisluškoval bi v naravi odmevu svojih glasov, očiščenih v nje skrivnostnem dihu, in sanjal — — —

 

 

Zelene bilke sem spletel v piščal — glas slavca je bila nje melodija. —

Vse mi je umoril brezup, porojen v zavisti, — zato me muči moja lastna pesem. —

 

 

Videl sem pelikana in se razjokal. —

Videl sem pelikana in se razjokal. —

 

 

Solnce se smeje. Pesnik spleta žarek v ognjeno struno, z roko razpoloženja ujame slavca in škrjanca ter ju pusti na zlato struno, da čuje tajne glasove vesoljstva. — Že ga omamlja sladko lepetanje in poživlja zvok, ki je odmev večnosti. — Roka seže po papirju, ne, to ni pola papirja, kos neba je in s peresom mistike piše nanj pesnik svoje verze. — Globoke so te pesmi in čudežno žare njih besede. — Iz dalje sedajo v daljavo in združujejo tostran z onstranstvom — kdor jih bere, jih ne pozabi, kajti vsakemu so vzete iz duše, čeprav jih ni nikdar v sebi slutil. — Če jih ni poznal preje, je čutil zdaj njih rojstvo v svoji globini in jih vzljubil silneje. — Zapisal je pesnik svoje besede na kos neba in spoznal klic brezkoncnosti. — Spletal je žarek v zlato struno, pomočil pero skrivnosti v ognjeno zarjo in njegov spev je bila mavrica božja, s katero je zvezal življenje z večnostjo. — — —

 

 

Iz lastavičjih gnezd sem si sezidal kočo na visoki gori jasnih ciljev in ni je dosegla strela sovraštva. — Bil sem ptič med ptiči, žarek med žarki, oblak med oblaki, skala med skalami. — Le še korak, pa bi prestopil v tajno neba in vesoljstvo bi me razkrojilo, sam bi postal vesoljstvo in vžival najvišje blaženstvo. — Tedaj si stopila predme ti, vila mojega življenja — moja človeška ljubezen. Tvoje lase so spletali solnčni žarki liki zlate, ognjene dragulje, na ramenih sta ti čepela dva goloba belejša kot mleko in svetlejša kot srebro, tvoji grudi sta bili dve brušeni, demantni školjki. — Odprla si usta in videl sem čudo: Razmaknila se je rubinska zavesa, zažarela je slonokoščena harfa in iz nje so se ulili vilinski glasovi. — Zvabila si me. Pozabil sem lastavičjo kočo in sveti nje mir, pozabil ptice in oblake, žarke in skale, misleč, da stopiš z menoj v skrivnostno višino pozabljenja, da se združiva v večno ekstazo. — Dvignil sem se s teboj v objemu in — padel. — Stala si pred menoj in oba sva zaihtela; Adam in Eva sva bila pod drevesom spoznanja in moje višine so postale nedosežne. — Bil sem angel med angeli, pa sem hotel stopiti še višje, zato si prišla ti, da me ponižaš. — Bila si ti moja žena, ki zdaj ješ v potu svojega obraza z menoj grenki, vsakdanji kruh. —

== Cerkev ==

 

 

Na zelenem griču stoji in se smehlja vsa bela glava starca Boga, ki živi med nami. —

Kako lepo bi bilo! Le enkrat sem čul v sanjah tako pesem: vsa narava je pela in srce z njo, tajni glasovi so se topili v vesoljstvo in zemlja je zaplesala. —

 

 

Govoril sem pred cerkvijo z norim Andrejem. Pravil mi je, da je sin zelenega hrasta. Vodil me je pod hrib, kjer je stala mogočna smreka in poleg nje stari hrast, ki bi ga komaj obseglo pet ljudi. Razmaknil je smreki veje in nad nama se je odprla hrastova votlina. Andrej je zlezel v votlino in jaz za njim.

== Med brajdami ==

 

 

Razpršili so se oblaki in božje solnce je zrlo na zemljo. Med brajdami sem hodil in moje misli z menoj. Solnčna puščica je prodrla jasno nebo, zasolzilo je in valovje solz je poškropilo

znojno lice.

 

 

Povsod zrem samo brajde. — Zeleni lasje griča se kodrajo, kažejo rjavo polt njegove poraščene glave in lahno šepetajo. —

== Lokvanj ==

 

Lokvanj, prelestna vodna roža, stegnila se je roka, da te odtrga, pa je zagrabila perišče vode, ki me je oškropila, da sem vzblestel v vodenih solzah. Pa se je dvignilo k tebi moje hrepenenje in te doseglo ter se poglobilo v tvoj blesteči omamni cvet ter v njem vtonilo. —

Potolažen in miren sem se vračal, a tvoji blesteči cvetovi so se smehljali iz jasne gladine.