Životarci

Životarci Ivan Matičič

Izdano:	Gruda 3/1- 1926
Viri:	1,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob prostranem Ravniku ždi tiha vasica Zagozd, ki z neznano tajno priklene nase vsakogar, ki jo spozna. Revno selo je, ki poraja krepki rod, jake sine, zdrave hčere, trdne kraške kmete, revne bajtarje, siromačke in siromake. In vsi enako gorko ljubijo svoje gnezdo, doma ali na tujem. Ko poje zvon podružnice svetega Jeronima na hribčku, ko kliče v Zalokah ali oni daljni v Dolini, žare Zagoscem oči; ko se poslavlja sin v daljne kraje za zaslužkom, se vse solzi v odkriti boli; ko se pa vrne, se ves Zagozd raduje. Tujino ne vzljubi nihče iz Zagozda. V bolnem snu tavajo v daljnih krajih sini in očetje, v boli mislijo na rodno vas, leta štejejo in dneve ubijajo v trpkem koprnenju na vrnitev, in koprnenje jih prižene v rodni kraj premožne ali pa berače. Blede hčere ihteč iztezajo roke iz daljnih dalj, v snu kličejo osamljene, v naročju tujcev plakajo po materi, po njeni sladki utehi zdihujejo, strte koprne po blagodati očetovi. O sladki rojstni gaj, kako si oplakovan z daljnih bregov in mest, v vroči molitvi je vzdihovano tvoje sveto ime, v umirajočih vzdihih izgovarjano, na bledih ustnicah zamrlo ... Očetov dom, kako globoko segaš v nedosežne dalje, hčere in sini te nosijo širom sveta v srcu, na ustnih in v očeh. Revni dom, kako skrito ždiš v srcu bogatina, ki si ga v zibelki varoval, v srcu nevestinem, ki jo kiti tuji blesk, v srcu potepina, ki se je izgubil na krivo pot, pa misli nate, ko ga tepe življenje. Siromašno gnezdece, kako daleč greje tvoja toplota. V šumnem hrupu in vrišču se trga plaha misel nate: številni tvoji otroci životarijo po cestah, za kruhom se pehajo; v peklenski žarečini jekla jih ohlaja tvoj spomin, v neprodirno temino zemlje prodira skrita lučka tvoje zvestobe, otroke svoje greješ v mrzlih rudokopih; in pozabljene v hiralnicah ogreva bedna misel nate, še v zadnji uri kličejo po tebi, bedni dom ...

Zagozd ždi pod širnim gozdom, med drevjem in med poljem, med dolinami in grički. Med njivami vodijo stezice, kolovozi med ogradami. Pogled iz Zagozda sega komaj na Kozjak, k fari v Zaloke, pa dalje v gozd. Nad vasjo drči skrita v grapi železnica, ki spominja Zagosce na širni božji svet, globoko v dolini dere reka Otavščica, ki spominja pohlevne Zagosce na daljno morje, o katerem so samo čuli. Ravnih cest Zagozd ne pozna; v klance in v gozd vodijo le skalovita pota, ki so jih razorali težki vozovi, obloženi s kladami. Okovana kolesa škripajo in ječe pod svinčeno pezo, drsajo se od skale do skale, ko jih tišči po klancih navzdol, v nasuto kamenje rijejo, podkve pojó, vtiskavajo se v trde kolesnice, voli iztezajo jezike, trdi jarem jih tišči v goltanec. Taka so zagozdna pota. Ona, ki vodijo k fari in postaji, so zložnejša, razori nasuti s strniščem in kamenjem z njiv, in včasih zdrči po njih tudi lahen koleselj, ki pa pod vasjo zastane in le počasi sopiha v klanec.

Zagosce živi gozd, njih kruh je tesanje in prevažanje tramov in klad; žaga, sekira, plenkača, cepin in bič njih glavno orodje. Nekdaj, ko so bili še bolj siromašni, so izdelovali lesene obroče in jih razpečevali v Trst. V Zagozdu prebiva že od nekdaj trpljenje, v trpljenju pa biva poštenje — in iz poštenja izvira ljubezen.

Zagozd je vzredil siromake ter jih priklenil na svoje siromaštvo za vse žive dni. Na tej bedni zemlji, ki jih je rodila, so hoteli životariti do zadnjega izdiha, zanjo se potiti in zanjo umreti. Čim bolj jih je tepla, tem bolj so jo ljubili. Bilo je osem životarcev, rojenih v hlevu in gnili bajti. Že v zibelki so bili berači; ko so rasli, so bili zapuščene sirote, ko so dorasli, so postali hlapci; ko so onemogli, so biti zopet berači. Bratov niso imeli ne sestra, očeta ali mater komaj pomnili, a poznali ne in ne občutili njih toplino. Niso si bili krvni bratje, po značaju so si bili vsi različni, ali po svojem životarjenju so bili drug drugemu podobni, bedni bratje iz kosti in mesa, po človeški podobi ustvarjeni kakor kralji in cesarji, ljubljeni le od bedne pedi posvečene zemlje, ki jih je odela in jim dodelila pokoj na tihem grobišču pri svetem Jeronimu.

I.

Najbednejši med njimi je bil Gregor, ki so mu rekli „Praskar", siromak še preden se je rodil. Od mladega pastir, pozneje hlapec vseh hiš v Zagozdu. Služil je maselčarjem, polgruntarjem in gruntarjena, pa tudi bajtarjev ni zaničeval. Ponudil se je povsod, kjer je bila sila, najrajši tam, kjer je bilo največ trpljenja. Na starost je postal poljski varh, dalje nočni čuvaj, dokler se ni oprl ob beraško palico. Bil je vedno zdrav, le za trpljenje rojen; ljubil je le kramp, cepin, bet in sekiro. Vesela družba mu ni bila mar, pijan ni bil nikdar, lačen vedno. Najljubše bivališče mu je bil hlev, na starost se pa tudi zapečka ni branil. Ko so fantje zapeli na vasi, je zleknil v steljo svoje trudne kosti, a ko je fantovska pesem zamirala, ko je vstajal zor, se je Gregor dvignil z ležišča in pljunil v roke. Molil ni nikdar, pa tudi ne klel. Za nedeljo ni porajtal, ni mu bil mar petek ne svetek. Kadar ob nedeljah si pasel živine, je polegal in pušil pipo. Ko so ob nedeljah popoldne drugi popivali v krčmi, si je kupil Gregor belega kruha in slanine ter legel v hlev, kjer se je pomenkoval z živino in sam s seboj.

Bil je bedna, izgarana žival, zaraščen, umazan, po gnoju smrdeč, razcapan, vedno ubog, ker ni imel očeta ne matere, ne sestre ne brata, a sam tako dober, da bi iztrgal dušo iz sebe za bližnjika. Vaščani niso z njim slabo ravnali, toda rajši so ga videli v delavnik kakor v nedeljo, mnogo bolj pogodu jim je bil poleti, ko jim je pel s cepinom in krampom, nego pozimi, ko je silil premražen k zapečku in je pel njegov želodec žalostno pesem ... Vse je dal drugim, vse do zadnje kaplje krvi zabil v delo, svoje krvave žulje žgal in brusil, da so postali podplati, ki jih je razmehčala šele prst ... S prislužkom si je preskrbel koruzne moke in slanine za žgance, kupil si kako srajco, polovico pa pozgubil po stelji in svislih, ker ni imel žepov. Vse si je zbasal v nedrije, slanino in kruh, denar, tobak in pipo, pečen krompir in drugo uboštvo. In ko mu je zlezla srajca izza pasu, so mu zlezle tudi ropotije iz nedrij. Ko je zapazil, da so nedrije prazne, se je prijel za glavo, milo zajavkal in pokazal svoje močne, rjave zobe. Najbolj je pogrešal izgubljeno pipo, ki jo je iskal marsikako nedeljo po vseh potih in kotih. V tem hlevu je imel spravljeno moko, na onih svislih krompir. Razoglav je bil le tedaj, kadar mu je veja v gozdu vzela z glave klobuk, sicer ga ni snel nikdar, najmanj pa ponoči. V cerkev ni šel nikdar in po gosposkih hišah ni hodil, kjer bi se mu bilo treba odkrivati, izgogibal se je tudi praznično oblečenim ljudem. Čevlje si je sezul le pri čevljarju, počakal, da jih je popravil, in se zopet obul. Srajce ni slekel, dokler ni sama razpadla z ram; ako so pa bile hlače le preveč raztrgane, je glavne razpore povezal s trto.

Ljubil je le hlev, gmajno in gozd. Ko je zvedel, da podirajo Matjaževi v gozdu hoje, se je šel Gregor ponudil za hlapca. Šel je v najgrše doline in vlačil z volmi hlode iz skal, da so pokale mišice in kosti. Prav v Tisovnik je odmevalo, ko je bičal vole, ko se je pretrgaval po Škalčni poti, se je čul odmev prav do Kukave in do Krive veje, le ko je vzdigoval svinčene krije na dnu Smrekovce, se ni nikamor čulo, kajti to je bila globoka dolina, na katere dnu je ležal večni sneg in kamor ni moglo prodreti solnce. V smrekovčne klance je potil Gregor kri za svoje gospodarje, napenjal žile, javkal, stiskal čeljusti, a ko je prišel na vrh in se komaj oddahnil, je že pozabil na trpljenje in se vrnil zopet v globino. Pel je šlekar v Kozji dolini, verige zvenele čez Mesni ploh, porajtlji pokali na Plesah, zaprežne vrvi se trgale v Rjavem griču, povze in ridovniki se lomili na Kobilji poti. Gregor ni omagal. Zdvojil je mnogokrat sam nad seboj, nad trdim naporom, ki mu je bil nekajkrati komaj še kos, a odnehal le ni. Če najhujšega ne opravi sam, ga kdo drug tudi ne bo, si je mislil naš sirotež.

Na Romarici je rdečih jagod več ko babine, pri Banderu toliko, da zakrivajo pašo živini, pa Gregor se ni nobene dotaknil, niti videl jih ni ob svojem neprestanem naporu. To so slaščice za boljše ljudi. Pod Koritom zore rdeče maline, pa Gregor jih je okusil le toliko, kolikor ga je oplazila veja, kadar se je plazil skozi grmičje malin. Za lažmi rastejo po pomladnem dežju mavrahi, do katerih se ni Gregor nikdar pripognil. Po vsem gozdnem prostranstvu pojo ptiči in žolne trkajo ob trhlino, pa Gregor je čul le ujede, ki pojo po končanem delu. Gozd je prepoln vonjav, ki v solncu dehte, pa se je Gregor menil zanje toliko kolikor za sparjen smrad hleva.

Nekoč ga je dohitela noč sredi gozda. Nad Smrekovco je izpregel in pognal vole v sočno pašo, sam si pa pripravil ležišče pod smreko na robu prepada. Pa je potegnil iz Smrekovce hlad, da je Gregorja pretreslo skozi nedrije.

„Hladno bo,“ je rekel, „bi zakuril ali ne?“

Po daljšem premišljevanju se je dvignil z ležišča in šel nabirat protja in drv.

„Dežja ne bo,“ je govoril sam s seboj, ko je vlačil gorivce na kup, „pa vendar zakurim, bo krajša noč. No, poštajna! Glej jo, kako nagaja! Si se priklenila na čok!“ se je jezil nad trhlo vejo, ko jo je vlekel izpod gnilih trsk.

Ko si je zapalil ogenj in si natlačil pipo, se je zleknil na smrečje in mah in se pričel pomenkovati: „Škoda takega ognja, ko nimam krompirja. Če bi vedel, da me ukane, bi si vzel krompirja; pa kdo se zanese, da bo tako hitro noč. Pozabil sem pogledati na solnce. Saj Matjaževka je dobra, krompirja mi da, če le hočem; zadnjič mi je dala še špeha in kruha. Za tiste solde mi ni, templancev bo treba in srajca gre h kraju.“

„Ooov!“ se začuje iz prepada.

Gregor odstavi pipo, posluša, nato popravi glavnje, nameče na ogenj drv in se nasloni zopet na deblo. V smrečju šumi veter, iz bližine se sliši hlostanje živine v paši.

„E-eee!“ se začuje iz dalje, „ojee!“ odmeva čez dolino.

Vola se približujeta ognju in se paseta v njega bližini.

„Vaju je strah, guncveta?“ jima zakliče Gregor prijazno. „No, le pridita bliže, le! Na, Rjavec, na! He, Lisec, na!“

„Hov, hov!“ zalaja lisjak z bližnje jase.

Vola se približata ognju, ker ju je strah temne samote, Gregor jima prijateljsko govori:

„Sta žejna, kajne? Bosta morala že potrpeti, Haluža je daleč, a zdaj se mi res ne ljubi z vama. Napijeta se jutri doma. Otrobov tudi ni nocoj, ne morem pomagati."

„O-o!“ zakliče daljni glas.

„Te trebuh boli?“ se šali Gregor. Vol dvigne glavo.

„Slišiš, Lisec? Na Prangarju straši. Tam pri božji martri vstaja iz groba mrtvec, teka okrog znamenja in kliče na pomoč. Da, Lisec, ti še tega ne veš, Rjavec morda že. Zdaj je najbrže ura enajst, o polnoči se zbude strahovi Za ribo. Tam plezajo Turčini v debla, jaz jih še nisem videl in tudi ne verjamem, tudi onim ne, ki pravijo, da teka pri Krivi veji vsako noč martrnik okrog parobka tiste smreke, ki ga je nekoč ubila. Pač mi pa lahko verjameta, da straši za Čartežem. Tisto noč sem natanko slišal praskanje po tisti smreki in čudno zdihovanje in stokanje, kakor bi kdo plezal na smreko. A kdo bi bil? Živ človek ne bo plezal ponoči na smreko, žival tudi ne. Ko je bil dan, sem šel pogledat in sem videl dlake na deblu in zdelo se mi je, da je osmojeno."

„Hov, hov!“

„Ti me pa ne uženeš! Z drvmi sem pri kraju. Bi še kuril ali ne? Spanca še ni. Bosta legla, volička? Le počivajta, le, jutri nas še trda čaka. S tobakom je tudi že borna. Res se mi ne ljubi po drv, ali radi vaju bi še enkrat naložil."

Gregor se počasi dvigne in gre vnovič nabirat kuriva. V bližini ognja išče in tipa, a ne dobi dosti, zato gre dalje v temo. Gnile štore trga, suhe veje lomi, rije se skozi grmičje, vdira se v kupe gnilih trsk in obstane na mali planoti, kjer nabira suhljadi. Mahoma pa se spotakne pod košato smreko ob mehko stvar — in v hipu ga spreletita vročina in mraz. Ozre se in vidi, da se temni klobčič pregiba, a ko začuje še stokanje, ga popade strah, da jo ubere nazaj proti ognju. Tu se stisne na svoje ležišče in se plaho ozira v senco debel, ki trepetajo ob svitu ognja. Gregor posluša, gleda, in ko začuje pokanje protja iz dalje, pograbi za glavnojo, a vola dvigneta glave. V grmovju se pregibajo veje, voliča se ozreta, napneta ušesa in Gregor se dvigne na kolena. V svit ognja pa stopi človeška postava, obstane in si zasenči pogled. Bil je to majhen, belolasi starček, siromašen, na eno oko slep. Gregor napenja oči, se hipoma zasmeje in vzklikne:

„Glejga Jozla! Kmalu bi me ostrašil. Kdo bi si bil mislil, da sem zadel obte! Glej ga no, kar odleglo mi je, ker resnično sem se bil ustrašil."

Jozl je bil star, gluh pastir, ki je vse svoje življenje posvetil živini na paši. Najrajši je pasel po gozdu, živeč le ob pečenem krompirju in mlakužnici. V soboto zvečer je prignal domov vole in junce, nabral si v vrečo krompirja in v nedeljo zjutraj je odšel zopet za teden dni. Spomladi je nabiral rdečih jagod v kožarje iz leskovega lubja v veliko veselje otrokom. Ker je bil močno gluh, se ni spustil z nikomer v pogovor, če ga ni nagovarjal, brigal se ni za ves svet. Ljubil je le svojo živinico, pazil nanjo, z njo se pogovarjal, iskal ji mlakuže po gozdu, poznal je vse luže po senčnih potih, ob suši je gnal pit rajši do Kukave, nego k domači lokvi, da bi mu kdo ne očital, da ne ve za vse gozdne luže in mlakuže. Krav navadno ni pasel, ker mu je prizadevalo preveč skrbi mleko. Ostajale so doma v hlevu, kjer jih je krmil gospodar. Ob lepem vremenu je Jozl popeval in vriskal, ob grdem je bil čmeren.

»Tak pridi no bliže!" mu je namignil Gregor. Jozl ga je nezaupno motril in šele, ko ga je sponzal, je stresel z glavo in mu zažugal s pestjo:

„Frdamani Praskar, kaj te nosi zlodi pod mojo hojo!“ zavpije s čudnim naglasom.

„He, vedanec te je tlačil!"

»Te coprnice nosijo ali te zlodi trka?"

„Le hud bodi, Jozl, le!" se smeje Gregor.

„Sem mislil, da so se priklatili ciganje k živini —“

„H ognju sedi, Jozl, pa kaj povej!"

„Ali kaki drugi poladinje."

„Beži, beži, kdo bi se klatil. Kje pa imaš živino? Je nisem videl."

»Zato me je skrbelo in sem šel gledat, kdo kuri."

„Kje imaš živino, pravim?"

„Pa te nisem mogel takoj spoznati, mi je bliščala luč."

„Kje paseš, pravim?"

„Kaj praviš?"

„Kje imaš repe?"

„Tamle v dolinici ležijo."

„So siti?"

„O vsi so, vsi. Sem jih ravnokar preštel. O, so pametni, se mi nobeno ne zgubi."

„Pili so?“

»O siti, siti! So bili v firštovem, paša do vampa; ta lisastemu junčku je segala do vratu."

„Če so pili, pravim?"

»Kaj?"

»Sem se uleži, Jozl!"

„Ali paseš?"

„Ja, ta lačno."

„Koliko jih imaš?"

„Trije repi smo kakor vidiš.“

„Samo čez noč ali za več dni?“

„Glej, Jozl, koliko je žerjavice; si lahko spečeš krompir, če ga imaš."

„Do kedaj, do nedelje, praviš? V firštovo ženi, pokaj bi obiral te zjedi, škoda gobcev."

„Če imaš še kaj krompirja, ga lahko spečeš."

„Obirali, obirali, pa še kako! Saj borštnarja ni, če pride, mu pa korobač pokaži!"

„Ohoo!“ tajno odmeva iz dalje.

„Te ni nič strah, Jozl?"

„Stran praviš? Kam?"

„Na Pangarju straši."

„Na Pangarju? O, tam je paša, tam!"

„Straši, straši! Ravno to uro se martrajo duše."

„Samo daleč je, daleč. Pa vode manjka tam."

„Hov, hov!" zalaja lisjak prav od blizu.

„Sem pridi, te bom spekel!"

„Kaj?"

„Bi jedel pečenje, Jozl?"

Jozl požre sline rekoč:

„Kdo ti ga bo dal!"

„Beži za srnjakom v Kozjo dolino!"

Jozl belo pogleda in otrese z glavo. V vejevju zaprhutajo ptice, dremotno začivkajo in se spet umire. Nočni glasovi utihnejo, dremotni zamirajo v daljo; nad prostranstvo gozda lega dremavica, ki se zaziblje v sen šele ob bližajočem se jutranjem zoru.

Jozl pokima z glavo in se počasi vrača k svojemu ležišču, Gregor pa truden nasloni glavo ob deblo.