Peto kolo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
m tn.
Vrstica 86:
»Katero hočeš.«
 
»0O železnem možu.«
 
»Prav.« In je govorila s poltihim, žvižgajočim glasom:
Vrstica 202:
 
 
V tednu je bila moja bala gotova in v soboto me je sestra jokaje nesla na kolodvor. Raje bi bila hodila sama. Nisem razumela, da je to ljubeznivost, ki mi jo hoče sestra darovati ob slovesu. Na roki sem še vedno čutila mamino solzo, četudi sem si jo že nekajkrat obrisala. Čemu solza? Zakaj so se vsi doma žalostno držali? Zakaj ni bil nihče z menoj vesel? Saj grem v Ljubljano. V Ljubljani imajo polne pesti sladkih ribic. Vsi doma mi pripovedujejo, kako zelo mi bo lepo in si zraven brišejo oči. Še Špiževa teta. Prijela sem sestro za brado: »Ti<ins>,</ins> zakaj jokaš?«
 
»Saj se ne«, se je zlagala sestra in zopet nisem mogla ničesar razumeti.
 
0O svoji prvi vožnji na vlaku ničesar ne vem. Znašla sem se v velikem mestnem stanovanju. Teta me je vodila od bele posteljice do omare in igrač:
 
»Vse to bo tvoje, če boš naša.«
Vrstica 383:
 
<center>Ladi.</center>
 
Hišna gospodinja je imela sina. Za dve leti je bil starejši od mene, a večji in močnejši za pet. Na dvorišču sva se našla. Dvorišče je bilo veliko, a dvoriščna poslopja in kostanji so nametali toliko sence nanj, da je ostala v sredi le prav majhna sončna lisa. Pa prav v to sončno liso sem morala hoditi vsak dan. Poslali so me. Vseokoli pa so se pred enosobnimi stanovanji igrali Milan, Berta, Ela, Ljerka. Za zeleno ograjo se je na vrtni klopi dolgočasil Ladi. Ko me je videl samo stati sredi dvorišča, je prišel prav k ograji, vtaknil nos skozi mrežo in me vprašal, če sem nova z drugega nadstropja. »Pridi k meni, dolgčas mi je,« je odprl vrtna vrata.