Životarci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Životarci | normaliziran naslov = | avtor = Ivan Matičič | opombe= | izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}} | vir = {{fc|dlib|6MYYJ... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 166:
Jozl pokima z glavo in se počasi vrača k svojemu ležišču,
Gregor pa truden nasloni glavo ob deblo.
{{prelom strani}}
Na vrhu Ulak nad Zagozdom je diven razgled čez prostranstvo temnega lesovja. In na robove Ulak se upira solnce v skale, kjer sikajo gadi. Ko je Gregor primigal na vrh hladnih klancev, je ustavil in se sklonil k zavori. Ko je zavrl, je nekdo zažvižgal in Gregor je dvignil glavo, rekoč:
»Kaj se skrivaš?"
Sikajoči žvižg se je ponovil in Gregor je zažugal:
„Ne boš se mi skrival, paglavec!“
Ko še ni nikogar ugledal, je stopil za grm in se zasmejal: „Ti pokažem, bosopetec!"
Gledal je in gledal radoveden, nazadnje pa uzrl na skali gada, ki se je paril na solncu, odpirajoč gobec in sikal z jezikom tako močno, da se je Gregor začudil in miren obstal. Pogledala sta si v oči kot dva sovražnika, od katerih eden mora nemudoma s poti. A gad se je zdel močnejši in ni prav nič mislil na beg, tem manj je upadel pogum Gregorju. Strupena žival si je bila svesta moči, s katero premaga človeka: podvojila je sikanje, zroča svojega nasprotnika naravnost v oči, da bi ga omamila, zapeljala k svojemu želu ... Ali Gregor je bil trd, gadov vajen, lotil bi se celo klopotače. Kolikokrat je stisnil gobec razkačenemu psu, katerega ostri zobje niso mogli pregristi kot dren trdih Gregorjevih prstov. In tako je Gregor dvignil bič, a še preden je švrknil, se je gad zvil v klopčič in se zagnal v nasprotnika ... Da se ni Gregor naglo zavihtel na stran, bi se mu razdražena žival obesila na vrat in si v hipu ohladila svojo jezo ... Tako mu je pa padla k nogam in se mu skušala speti nad škorenj. Gregor je brcnil in odskočil, kača se je zvila v klopčič in se znova zagnala ... Gregor se je umaknil za grm, obrnil koprivec in otepaval. In gad je popustil in švignil v skale ali Gregor ni odnehal. Urezal si je palico, jo ošpičil in šel na lov. Gad je upehan škilil iz razpoke na svojega nasprotnika, ali preden se je odločil na umik ali na napad, mu je Gregor pomolil palico, gad je siknil in Gregor mu je potisnil konico v gobec iii ga izvlekel iz luknje.
„Na, guncvt! Imaš dovolj? Le stisni, le pikaj, poštajna mala!“
Palico je zasadil v skale, pobral koprivec in pognal. —
Ko je bilo glavno delo končano, je Gregor službo odpovedal in se oziral za drugo. Gospodar Matjaž mu je pa rekel:
{{prelom strani}}
„Še drv bo treba, Gregor, in smrečja za steljo. To nam še pomagaj, potem si lahko prebereš, če hočeš."
Gregor se je namrdnil, češ, za tako malenkostno delo se komaj izplača. Pa je napregel brez odlašanja in gospodinja mu je odrezala velik krajec kruha.
„Pri Smrekovci naloži," mu je naročal gospodar. „Tam imamo gorivcev, trsak in hojá na kupe, prav pri poti."
„Že dobro; les, Rjavec!" je odgovoril Gregor in pognal. Iz nedrij si je odtrgal kruha, stlačil ga v usta in švrknil z bičem.
„Hovt, Lisec!"
Ko je pospravil iz nedrij krajec, se je zadovoljen pogovarjal sam s seboj vso pot do cilja. Na cilju je ustavil, okrenil voz in se lotil gorivcev, ki so ležali ob poti na kupu. Pa se je premislil, vrgel gorivec nazaj na kup, rekoč:
„Naj se sami igrajo s takim dolgočasnim delom, če se jim ljubi, meni se ne! Pa tudi slaba so ta drva, vsa presušena in že trhla. Zakaj ne bi šel rajši v firstova?"
Po teh besedah se je okrenil in odšel v oddaljeni knežji gozd, odkoder je vlačil k vozu debele gorivce s tako vnemo, da mu je zlezla vsa srajca izza pasu.
Pa ga je zasačil grajski gozdar — in Gregor je moral za tri dni v zapor.
Ko je bilo delo pri Matjažu opravljeno, je šel služil k čenčinu. Vlačil je hlode in trame, nazadnje so prišla na vrsto drva. In tudi čenčin ga je zagnal ponje v svoj gozd, kjer bi jih lahko naložil ob poti.
„Tega ne napravim," si je mislil Gregor. „Prej sem prizanašal Matjažu, zdaj ko služim čenčinu, bom pa prizanašal temu. Matjaž naj da nazaj, kar sem mu prihranil!"
In šel je v Matjaževo in vlačil v čenčinovo, dokler je bilo kaj drv in trsak. Ko je bilo delo končano, je rekel: „Čenčinovo pride na vrsto pa, ko bom pri Kuteževih."
In zopet je bil pri tatvini zasačen — in obsojen na teden dni pokore.
Dokler je služil in komur je služil, je služil le njemu z vsem svojim životom, pa ni niti vprašal za plačilo. „Boste že pozimi kaj dali," je rekel. Ali zima je bila dolga, gostoljubje pa je trajalo le kratko časa.
V nedeljo zjutraj je sedel Gregor k ognjišču, ko je opravil živino.
„Pa bi šel k maši, Gregor," mu je prigovarjala gospodinja Čenčinovka.
»Tobaka nimam, opalta je pa zaprta," je odvrnil Gregor, otresel z glavo in se vrnil v hlev, kjer se je stegnil po ležišču. Ni čutil potrebe {{prelom strani}} do molitve, ni koprnel po nebesih, njegova duša se ni nikoli vzpela nad zemeljsko pričujočnost, ni mu bila razodeta prečudežna blaženost nebes, njih lepota in večna skrivnost. Poznal ni niti strahotnih prepadov pekla, večno mrazoto njega ledu in neugaslo žarečino njegovega ognja. Gregor ni čutil v sebi ne ledu ne ognja, nikdar ni vzdihoval ne prosil ne tožil, kajti v njem je bilo vse trdo. Niso mu oblažili srca zlati materini nauki, ne božala ga sladka šiba očetova. Veroval je le v vice, le vice so bile v njem, le te je občutil sleherni dan, ko je vstajal s trdimi udi v jutro in ko je legal še s tršimi zvečer. Občutil je komaj še, doumel pa tega ni. Da bi bilo kdaj bolje, v to ni veroval, slabšega pa ni mogel pričakovati.
Ko so Kuteževi trebili gmajno, tedaj je bil Gregor prvi, ki je mahnil s krampom v korenine gostega brinja. Mahal je in mahal, da so se vžigale iskre, da je škrtal kramp, in ni odnehal, dokler ni bila izravnana zadnja skala in izkopana zadnja korenina.
„Si bom pa to zimo na vašem ognjišču kuhal žgance,“ je rekel, ko so ga vprašali za plačilo.
„Kolikor boš hotel, Gregor," mu je odvrnila Kuteževka. „Saj veš, da radi pomagamo siromakom."
„Pa eno srajco mi kupite, kadar pojdete na Kozjak, kako pisano in temno."
„Najbolje, da si jo boš sam izbral, Gregor. Zdaj o svetem Martinu bo na Kozjaku semenj, pa pojdi, tam se vidijo lepe stvari."
Gregor je premišljeval in se obotavljal, pa se resnično odpravil na Kozjak o svetem Martinu. Tam je zijal in občudoval pisane rute in predpasnike, čižme in škornje, klobuke in kučme, igrače in pisane kruhke, ponve in lonce, krampe, lopate, koprivce, sekire. Sejmarji so ga gledali nezaupno, kot potepuha, ali Gregor si je izbral srajco, plačal in jo stisnil pod pazduho; kupil si je tudi čižme in si jih obesil čez ramo. Ko si je izbral še ponev, se je odpravil domov. Kar zapazi na nekem dvorišču pol voz vreč. „Moka!" si misli Gregor in postoji. Zgrabi ga skušnjava tako močno, da je ne more odbiti. Ozre se na vse strani, nikogar ni bilo. Stopi na dvorišče, gleda, opazuje, nikogar ni. Tedaj pa postavi Gregor ponev na tla, zagrabi vrečo, si jo zavihti na ramo — in hajdi na pot. Na vso moč hiti, pa se domisli, da bi ga kdo ne osumil tatvine, zato zavije pod neki skedenj, kjer stlači pod pod vrečo in sebe.
„Zdaj sem možak za vso zimo," si šepne zadovoljen, ko se oddahne. „Petdeset kil je gotovo, je niti ne zdelam sam, z žganci že ne, Kuteževka mi bo pekla lahko tudi kruh. Ta bi bila lepa, nekateri vse, drugi pa nič! Ha, poln voz moke! Pa še ajdova je, če ni soržna. Od kdaj neki se peča z moko ta objestnež? Včasi so mu pa rekli zidar. Zidar ja, {{prelom strani}} slepar! Poln voz bele moke, medtem, ko je nimam jaz niti pergišče koruzne! Toliko je nisem še videl, kar sem živ. Pa tako pripravni žakeljci so, kakor nalašč za na rame. To se bo čudila Kuteževka! Saj ji niti ne povem, ne, ne! V steljo jo skrijem. Lahko bi sumila, ko ve, da nimam toliko denarja. Štiri goldinarje petdeset sem imel, vse je šlo, seveda, škarpi so dragi. O, sto zlomkov!" Obtipava se in zapazi, da enega čižma ni. „Naj ga nese zlodej! Odvezal se mi je in zdrknil med potom z rame ali pa je ostal že pri vozu. — O, vsi zlodji, ponev je tudi ostala tam! — Kaj, pa menda vendar ne tudi ta?“ Tiplje se in tiplje in vidi, da tudi srajce ni. „Tudi ta je šla k sto pesjakom! Naj gre še ta. Iskat ne pojdem, ni vredno, ko moka vse odvaga in še desetkrat več. Toda vseeno, ako je ostalo pri vozu, nič ne rečem, naj imajo za plačilo, ako sem zgubil na poti, pa ni prav.“
Ko se je zmračilo, je stisnil Gregor čižem v nedrije in šel iskat še drugega. Na poti ni našel ničesar, ko je pa šel do voza, je videl, kako je gospodar ogledoval njegov izgubljeni čižem in srajco, gospodinja pa ponev. Gregor ni premišljeval dolgo, izvlekel je iz nedrij svoj čižem, zalučal ga na dvorišče in zbežal.
„Imej oba in še srajco," je rekel Gregor, ko se je vrnil k skednju, „vsaj ne boš rekel, da sem ti moko čisto ukradel."
Zadel si je vrečo na ramo in odšel proti domu, lačen in vesel. Ves pot je tipal svojo moko in si zadovoljno govoril: „Ej, mokca, ti si več vredna kot ves kozjaški semenj, tudi več kot ves firštov gozd, zagoška gmajna in brinje in vsi tisti svinjaki, na katerih so kdaj počivale moje kosti; tudi več kot vsa graščinska apnožna! Danes si privoščim, stradanje je pri kraju za to zimo, drugo jesen bo pa spet semenj. Danes sem zadel terno, morda še kdaj ambo. Ej, nocoj bodo ajdovi, zabelim jih tako, da se bodo Kuteževki sline cedile. Naj se ji le, kolikokrat so se že meni! Špeha imam še nekaj, tako da sem res možak."
Ko je prišel domov, je vrečo odvezal, si nasul v klobuk moke, vrečo skril v steljo in se odpravil v kuhinjo.
„Dolgo si sejmaril, Gregor," ga je nagovorila Kuteževka. „Kaj si vse lepega nakupil?"
»Ničesar. Čemu bi tratil denar za nepotrebne stvari. Vidiš, Kuteževka, danes si privoščim ajdove."
„O, moke si kupil? Pametno. Pa ajdove, kaj ti ne pade v glavo! Srajce pa ne?“
„Saj je prav za prav še nisem potreben."
„O čižmih si se tudi menil."
„Seveda, a sem kupil rajši moke."
„Že, pa toliko ne.“
{{prelom strani}}
»Nekaj več sem je vzel.“
„Koliko neki? Dve kili, tri?“
„Še več.“
„Kam pa boš z njo? Res nisi ničesar drugega kupil, niti ponve ne?“
„Na ponev sem res pozabil.“
„Beži, beži! V semenj gre, pa pride praznih rok. Res nisi za drugega kot za v hlev. Pa denarja si boš kaj obdržal, jih ne boš dal shraniti?"
„Bom že dal.“
„Da jih zgubiš v stelji."
„Ne bom jih ne.“
„Tak daj moko sem, saj si že lačen, siromak!"
Kuteževka mu vzame moko in vsiplje v krop.
„O, kako je težka!“ reče.
„Seveda, saj je ajdova,“ ji zagotavlja Gregor.
„Pa vendar, tako pusta se mi zdi, gotovo je plesniva. Kje si jo pa kupil?"
„Kje. Pri štacunarju vendar."
„Čudno. Glej, kakor poc je in čisto usedla se je. Gregor, nekdo te je opeharil!"
„Ne bodi sitna. Meniš, da ne poznam moke. Več sem je skuhal, nego ti."
„Toda ajdove ne."
„Bomo videli."
Ko se je moka že dovolj časa kuhala, je Kuteževka odlila krop in pričela mešati. Pa je le zmajevala z glavo, ker žganci so se ji zdeli tako čudno težki in pusti.
K ognjišču pride gospodar.
„Kako je Gregor? Si se nasejmaril?"
„Pošteno se je,“ odvrne gospodinja. „Še mene draži, da so siromaka tako nasejmarili!"
„Kako?“ se začudi Kutež.
„Staro moko so mu prodali. Glej, kakšen one je to, prav kakor mavta!" In gospodarju pomoli kuhavnico pod nos.
Gospodar potiplje in se zasmeje, rekoč: „Ne vidiš, stara, da te je Gregor pošteno potegnil? To je vendar cement!"
„Kakšen cement?" se začudita oba hkrati.
„Ne poznata cementa? Pri zidarju ga je dobil pa se je malo pošalil s teboj, Jera."
{{prelom strani}}
Gregorja spreleti žalost, gospodinja pa jezno vrže kuhavnico po ognjišču, rekoč:
„To bi te, tepec stari! Sem res mislila, da so ga opeharili, pa ti gre in opehari on mene! Uh, kar s kuhavnico bi te, štrama štramasta!"
Gregor se umakne žalosten v hlev, vrže se na vrečo in milo zastoka. Po dolgem premišljevanju pa pograbi cement in ga razsuje po vsem hlevu.
Gregor se je staral, trudno telo je pričelo kloniti pod pezo strpljenih let. In ko je umrl Katerin Tomaž, je prevzel Gregor službo nočnega čuvaja v Zagozdu. Zvesto je čuval mirno vasico, noč za nočjo presedel na tramičih na sredi vasi in pušil svojo pipo. V dežju in mrazu, v temi in viharju je bil na svojem mestu, s katerega ga ni nihče omajal. Ko so peli fantje na vasi ubrano pesem, ki je donela v tiho noč, je Gregor poslušal, a doumel pesmi ni. Ko so pijani ponočnjaki razgrajali skozi vas in se posmehovali Gregorju, je ta molčal in mislil na svojo službo.
{{prelom strani}}
| |||