Životarci: Razlika med redakcijama

dodanih 9.894 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
 
Gregor se je staral, trudno telo je pričelo kloniti pod pezo strpljenih let. In ko je umrl Katerin Tomaž, je prevzel Gregor službo nočnega čuvaja v Zagozdu. Zvesto je čuval mirno vasico, noč za nočjo presedel na tramičih na sredi vasi in pušil svojo pipo. V dežju in mrazu, v temi in viharju je bil na svojem mestu, s katerega ga ni nihče omajal. Ko so peli fantje na vasi ubrano pesem, ki je donela v tiho noč, je Gregor poslušal, a doumel pesmi ni. Ko so pijani ponočnjaki razgrajali skozi vas in se posmehovali Gregorju, je ta molčal in mislil na svojo službo.
{{prelom strani}}
In za njegovo zvesto službovanje mu je odstopila soseska kos divje gmajne, ki jo je moral šele prekopati s krampom do zadnje pedi in izruvati skale in trnje, da si je zamogel postaviti bajto. V gozdu si je nasekal količev, nalupil si lubja — in tako si je zgradil na stara leta boren dom v dolinici pod gozdom, kjer je živel mimo in zadovoljno. Ali to srečo je užival le kratko časa.
 
Nekoč je zaspal, pa ni ognja pogasil. In veter, ki je pihal skozi raze, je ogenj podpihaval ter ga podpihal tako močno, da je dosegel zubelj lubje v strehi, slamo na ležišču, trske, cunje in drugo siromaštvo ...
 
V hipu je hlastnil plamen čez vse uboštvo, cvilil in palil in siknil v Gregorja, ki se je komaj še zdramil iz vroče omame in se splazil iz goreče podrtije ves osmojen. Tako je spet izgubil edini svoj dom na tej zemlji.
 
Ko so mu moči do dobra opešale, je stopil Gregor v zasluženi pokoj, ki mu ga je nudila vsa soseska. Ko je mogel še gibati, je hodil od zapečka do zapečka, vsak dan je bil gost v drugi hiši, redili so ga po vrsti, pogoščali ga po svoje in mu voščili srečen pot, ko je odhajal k sosedu ... Nazadnje se je še plazil od hleva do hleva, dokler ni v Kuteževem obležal. In prijazni ljudje so nosili bolniku jedi po trikrat na dan, četudi je ni zaželel niti enkrat. Mirno je ležal na stelji, težko hropel in se od časa do časa trudno oziral po živini, ki ga je vdano gledala. Poleg sebe na ležišču je imel lončke, skodele in ponve: zelje in močnik, repo, obličnik. Tri dni se ni že ničesar več dotaknil. Ženice so redno prinašale, zmajevale z ramami in zopet odnašale. Nagovarjal ni bolnika nihče, nihče mu lajšal zadnjih ur, in Gregor ni nikogar pogrešal ... Sosede so se srečavale pred hlevnimi vrati in se spotikale nad izbirčnim bolnikom.
 
„Uh, kako je izbirčen! Človek že res ne ve, s čim naj mu streže! Saj prej ni bil tak, vse od kraja je postrgal."
 
„Misli, da mu bom kuhala mesa, še sami ga premoremo komaj na vsake kvarte.“
 
»Veste, strina, pri nas je ravno taka. Če je za nas dobra ta plaža, kako ne bi bila zanj! Za ubogaime je vse dobro, še bog da je.
 
»Veste, botra, takile se vsega preobjedejo. Poprej, ko so še za rabo, jim povsod strežejo, ko pa pridejo na rame soseski, jim pa že ne gre več {{prelom strani}} repa ne bob. Človek ima že tako pičlo časa, pa nas še ta nadloga mudi. Kam čem s temi ostanki? Naj mu še enkrat pogrejem? Svinjam dam, saj jim primanjkuje."
 
„Kako pa picki, strina, so zdravi?“
 
„Botra, rečem vam, sort da je kaj! To vam cmokajo, tako da bo že te dni po oblodi.“
 
„Kaj ne poveste, strina!"
 
„No, ste mu kaj dobrega prinesle?"
 
„Ne mara, mati Kuteževa. Spi, pa ga ne maramo buditi. Naj se naspi, siromak. Drevi mu prinesem mlečnega močnika, da se pokrepča."
 
V hlevu je bil molk. Gregor je bil mrtev že poldrugi dan ... Ugasnil je brez vsakega stoka — in živina je povesila glavo. V steljo zarit se je ločil s tega revnega sveta in ni niti vedel za dobrote, ki so ga čakale v loncih in skodelah.
 
Živina je pričela žalostno mukati, ko je prišla gospodinja.
 
„Na, Gregor, žgancev sem ti prinesla. Vidim, da te babe s samo repo pitajo. Na, Gregor, kar dvigni se! Si slab, siromak. Naj gremo po gospoda? Gregor, slišiš, Gregor! Za božjo voljo, si tako trdno zadrmuhal! Slišiš, Gregor! — O, križ božji!"
 
Nastal je vrišč. Na klic so prihitele sosede in sklenile roke.
 
„Ubožec! Kar tako je umrl, celo brez svetega olja!"
 
„Zakaj ni šel nihče po gospoda?"
 
„Kdo je pa vedel!"
 
„Kdo bi si bil mislil! Saj ni nikomur povedal, da je tako pri kraju."
 
„Veste, kar žal mi je, da mu nisem spekla piščanca."
 
„Seveda, vsaj jajčka bi mu ocvrli, botra."
 
„Ko se človek ne zanese. Skodelica juhe bi ga pokrepčala, da bi bilo kaj.“
 
»Veste da.“
 
„Oh, siromak! Zdaj je dopolnil."
 
„Molimo za pokoj njegovi duši."
 
V hlev je prišel stari Mutež, odkril se in rekel z žalostnim in resnim glasom: „Siromak, v hlevu je bil rojen in v hlevu je umrl."
 
==II.==
 
Ask je bil životarec svoje vrste. V bukovju za vasjo si je stesal bajto iz tramičev in desk — in tu je živel ob zabeljenih ali včasi komaj z jesihom okisanih žgancih, kruhu in vodi petek in svetek. Za praznike si je privoščil frakelj žganja, če je bil posebno pri denarju še konec prekajene svinjine, s tem je bil njegov praznik opravljen. Pijanec ni {{prelom strani}} bil, zapravljivec tudi ne in ne ponočnjak. Bil je visoke, suhe postave, koščen in ješč, a večkrat lačen ko sit. Z velikimi očmi je buljil iz bajte, kadar mu je zavijala po črevih volčja lakot in ga tirala v obup. Toda Bog je včasih pogledal z milostnim očesom v njegovo raztrgano bajto ter Aska ošinil z mislijo, ki ga je rešila lačne smrti. Molil ni Ask nikdar pa tudi ne klel ne kvantal ne hrepenel, pač pa mnogo govoričil in mnogo lagal, če ne z drugim, s svojim psičkom, s katerim sta bila vedno tesna prijatelja. Drugega tovariša ni imel na tem svetu. Oženil bi se silno rad, pa ni imel grunta. Kadar je šla mimo bajte kaka postarana dekle ali vdova in ga prijazno pozdravila, je stopil ven, s poželjivimi očmi gledal za njo, požrl slino, otresel z glavo in stisnil v ustih čik. Tobaka ni kadil, pač pa neprestano čikal, da se mu je cedilo od brade. Kadar je požrl slino, se mu je zvil dolgi vrat in v požiralniku mu je zabobnelo. Pa Ask ni bil nemaren in navadno čikove sline ni požiral, ampak je pljuval skozi vrata. Bajta je bila ravno prav velika zanj in za psička; ko se je zleknil po ležišču, je segel ravno od stene do vrat, ako se je hotel pa nekoliko raztegniti, je moral odpreti vrata. V kotu na tleh je imel malo ognjišče, nad njim polico s kuhinjsko posodo, nekaj koruzne moke, konček prekajene slanine, nožič in žlico. Na steni mu je visela na posebnem žeblju pisana srajca, poleg te pa praznična obleka. Kajti v nedeljo in zapovedani praznik popoldne se je Ask očedil, umil in obril, se spodobno napravil in šel v krčmo med možakarje; včasih tudi med fante, ki jim je igral na orgelce. Ob nedeljah zjutraj je navadno nekoliko poležal, pogovarjal se s psičkom in čikal. Ko je psiček videl, da ima gospodar že zaslinjena usta, se je zagnal v vrata in Ask je švrknil pljunek pred bajto. Če se psiček ni spomnil na to potrebo, je Ask sunil vrata z nogo in si pljunil po nogah, rekoč, da mora biti v bajti snaga.
 
Askovo edino opravilo je bilo izdelovanje lesenih obročov, s katerimi se je ukvarjal skozi vse leto; drugega opravila se ni nikdar dotaknil. Po hosti je sekal dolge leskove palice, povezoval jih v butare in jih nosil domov k bajti. Na rezibnici jih je klal in obrezoval z rezibnikom, na obročnjaku pa zvijal in povezoval v zvitke, s čimer je bila njegova obročarska umetnost pri kraju. Čim je imel uvita dva zvitka, je veselo pljunil, obesil si ju na rame ter še gorka odnesel k trgovcu, ki mu je dal za to kilo koruzne moke, košček Špeha in za groš belega kruha. Slaniki so Asku prav posebno dišali; ko jih je videl viseti v štacuni, je vedno vprašal, po čim so, ter ni mogel drugače, da ni katerega potipal in prste poduhal, pri tem pa globoko požiral sline. Včasih je bila pa vada tako močna, da se je rajši odpovedal moki in slanini in vzel nekaj slanikov. Pozimi in ob grdem vremenu je obrezaval {{prelom strani}} obroče v bajti, ker pa je bila premajhna, je moral delati pri odprtih vratih. Navadno pa je obročaril pred bajto, odkoder je lahko videl koga, ki je prišel mimo na redke čase.
 
„Pa bi se obabil, Janez," mu je včasi ponagajal Jerčak.
 
Ask je požrl slino in stresel z glavo, rekoč: „Beži, beži, nikar se ne norčuj! Katero naj pa vprašam?" Govoril je s koncem jezika, kot govore navadno bahavi ljudje o važnih stvareh.
 
„Polona bi se te ne branila."
 
„Beži, beži! Je mar kaj omenila?"
 
„Se ti dopade?"
 
„Hm, ni napačna."
 
„Starikavo dekle, toda tebi bi bila še kos."
 
„Veš da, gotovo. Tako star tudi še nisem, da bi silil že v zapeček."
 
„Ali bajta, Janez. Kam boš spravil bališ?"
 
„Hm, tisto že spravimo kako. Tako majhna tudi ni, zadaj za bajto je še polno prostora!"
 
„Kako pa Tentamona, Janez? Ta bi te tudi marala."
 
»Misliš, da bi me?"
 
»Seveda bi te. Sicer je že nekoliko škrbasta, ne vem, kako bo.“
 
„Ne stori nič, da me ima le rada in da je baba za kaj."
 
„O, za kaj je pa že. Užene ti še tri druge. Pri Čenčinu oglajšta praseta in živino; jerbas detelje prinesti z njive je nji toliko kot uviti tebi obroč. Še obročariti ti bo pomagala. Ti neseš k štacunarju samo dva zvitka obročev, Tentamoni jih lahko naložiš na glavo deset."
 
„Beži, tako močna je?"
 
„Seveda, ali kdo bo deset koratel napravil?"
 
„Hm, to je tisto."
 
„Tak katero si zbereš, Janez, Polono ali Tentamono?"
 
„Katero pa ti, Andrejc?"
 
„Tisto, ki tebi ostane. Nisem zbirčen."
 
„Rajtam, da se s Tentamono štemata. Misliš, da si ti neumen, sem pa le jaz."
 
„Mar so mi babe. Pet za en frakelj, če hočeš."
 
„Kako si že pravil o Poloni, da bi me marala?"
 
„Vidiš, kako poprijema? Pridi k čenčinovim, ko bodo meli proso; tja pridejo vse te stare in mlade. Jim boš godel."
 
„Če ne bo drugega godca, zakaj ne.“
 
Ask je zahajal rad na pode in plesišča, stisnil se v kot in drgnil na svoje orgelce, da je bil ves slinast. Z nogo si je neprestano udarjal takt in ponosno zrl na plesavce, ki so se sukali po njegovi polki, ki jo je naganjal do skrajnosti, dokler ni vsem sapa pošla. Ko je prenehal, {{prelom strani}} je pripovedoval zasoplim plesavcem, kako je po svetu lepo, koliko je bogastva, koliko tega in onega. Mladina ga je z zanimanjem poslušala, kajti Ask je mnogo videl in skusil po trgih in mestih: gonili so ga po vseh sodnijah in zaporih že od mladih nog. Pa Ask ni bil hudoben človek.
{{prelom strani}}
4.933

urejanj