Životarci: Razlika med redakcijama

dodanih 16.757 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=12-19|5}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Ask si je večkrat v letu zaželel mesa — in ravno zato so ga preganjali po zaporih. Včasi mu je zadišalo pečenje v krčmi, včasi iz kake veže, ki je Aska omamilo, da se ni mogel premagati. V takih trenutkih je šel in segel po zanko, ki je imel skrito pod podom ter jo čislal kakor zaklad. Ask je lovil po gozdu divjačino, grajski lovci so pa lovili njega ... Ali slast po mesu je bila močnejša od lovske palice. Ko je ugledal srno ali srnjaka, tedaj je požrl slino, zgrabila ga je strast po pečenki tako močno, da ni pomislil prav nič na kazen, ki ga čaka, če ga zalotijo. Presedel je v zaporu mesece in leta, ali dejanja se ni najmanje kesal, le obžaloval je, kadar so mu ugrabili pečenko izpred nosa ... Poznal je vse skrite steze divjačine ter ji bil prej na sledu nego lovci. Po mačje se je prihulil na skrito jaso, nastavil zanko in se odstranil. Kadar ga je pečenka posebno mikala, tedaj je kar v gozdu čakal na plen, stradal tudi po več dni, ker praznih rok se ni maral vrniti. Ob času nestrpnega čakanja ni maral na žgance niti misliti. Kajti vsak pošten človek si ob gotovem času privošči meso, si je mislil, zato naj si ga tudi on. Drugi ljudje si postrežejo z govedino ob nedeljah in zapovedanih praznikih, on naj si postreže s pečenko kadarkoli sreča nanese, naj bo to v petek ali svetek — bilo mu je vseeno. Ask je dobro vedel, da grajskim preostaja dobrot in da nikakor ne pogrešajo divjačine, ki ostane v Askovi zadregi. V vasi ni ukradel niti najmanjše stvari; ne jajca, ne kure se ni dotaknil, niti v mislih ne. Kolikokrat je prišel v zadimljeno kuhinjo, kjer je viselo prašičevine, ki ga je bila po glavi, ali Asku je bilo kakor da se suše obroči in se ni nikdar spozabil. Ask je jemal le tam, kjer je bilo preveč. Ako bi grofje divjačino sami snedli, bi jim Ask prav rad to veselje privoščil, ker so pa streljali živali le za kratek čas, jih metali psom in ponujali tuji gospodi, tega pa Ask ni mogel dovoliti.
{{prelom strani}}
Zato je grajskim objestnežem odščipaval objestnost z zanko, pomislil pa ni, da mu ti oblastneži vračajo verigo za zanko in mu odsekavajo življenje ... Za eno pečenko leto dni pokore, za grižljaj mesa mu je ogrizlo vlažno zidovje pol života ...
Št. IV.
 
Vsakdanje zgodbe.
V Globoščaku je imela divjačina dobro pašo, Ask pa dober plen. Včasi je šel v Temne klance, kjer je imel tudi srečo, ali na Plešah, na Težmarici ali Pod koritom so ga pa radi zasačili grajski — in tedaj je zapelo po Askovih plečih, kajti grajski gozdarji so bili surovi, nasilni, Ask pa krotek in velik bojazljivec. Žival je na mestu odrl, če se mu je zdelo varno, drob, kožo in drugo naglo zakopal, meso pa nesel ponoči domov. Kadar se pa ni čutil varnega, tedaj se je splazil ponoči k ujeti siroti, rešil jo trdih klešč s tem, da ji je potisnil pod vrat nožič in neusmiljeno prelil nedolžno kri ... Ko je žival še pojemala, si jo je že obesil čez rame — in hajti domov. Zaprl se je v bajto, prižgal si lojenico in delal vso noč. Pred zorom je odnesel drobovje in kožo v brezno na Stajah, ko je pa napočil dan, je podnetil ogenj — in pečenje je zacvrčalo. In cvrl je, dokler je bilo kaj; pse mu je zbolelo od preobilih dobrot, sam se je pa zadovoljen smejal in se ni dotaknil obročev ob takih dneh.
Sir. 111.
 
Ivan Albreht:
Nekoč je srečal Pod koritom pastirja Jozla, vsega žalostnega.
Usakdanje zgodbe.
 
(Dalje.)
„Kaj pa je Jozl? Sc ti je pripetilo kaj hudega?"
 
„Si videl kje mojega junčka? Nikjer ga ne najdem in že ves dan iščem. Joj, joj, kam neki je zašla revna živina?"
 
„Nikjer ga nisem videl. Morda je kam zbezljal ali padel v kako brezno. Hm, čudno."
 
Jozl je hitel naprej in ga ni slišal, Ask pa je šel za svojim poslom. In ko je prišel na mesto, je tlesknil z rokami od začudenja: v njegovi pasti je tičal Jozlov junček. Sirotek je bil že ves spehan in zmučen in še muham se ni mogel več otepavati. Morda je mukal, pa Jozl je gluh in ni slišal; je pa tudi mogoče, da si ni upal od strahu, ker ga je zanjka tako neusmiljeno tiščala, niti črhniti. Rešitelja Aska je milo pogledal, saj ga je pogledala tako proseče vsaka ujeta žival, ali druge je rešil prijazni Ask z nožem, ki jim ga je dobrohotno potiskal v srce, z Jozlovim junčkom pa ni bil tako neusmiljen. Spretno ga je rešil iz klešč ter ga vlekel na pot. Junček je močno čotal, kajti žična zadrga mu je odrgnila nogo do krvi. Pustil je žival na poti in hitel za pastirjem. Ko ga je dohitel, ga je povabil nazaj. In Jozl je bil ves srečen, ko je zagledal izgubljenega junčka.
{{prelom strani}}
„Kje je pa bil?“ je vprašal radoveden.
 
Ask je pokazal na bližnje grmičevje, ali Jozl je otresel z glavo, ko je zapazil odrgnjeno nogo. V hipu se mu je pomračilo čelo in brez nadaljnjega preudarka je dvignil palico in mahnil Aska po glavi.
 
„Prekleti Ask, v tvojo past je padel! Misliš, da ne vem. Ti lačni kljun, še živino mi boš pohabil, še ta ne bo varna pred tabo! Na, tu imaš, poladin poladinasti!"
 
„Nehaj, Jozl, bodi pameten!"
 
„Na še to!“
 
„Tak to mi je za plačilo, ker sem ti ga našel? Nehaj, brljavec!“
 
„Ti mi boš junčka mučil in ugonabljal, ti, očikani slinec!“
 
„Ti, brljavi glušec, boš mene!“
 
„Le čakaj, že borštnarju povem!"
 
„Škoda, da sem ti rešil tega trapastega junca! Pustil bi ga bil, da bi crknil na mestu!"
 
Po teh besedah se je Ask jezen odstranil. Svojo zadrgo je nastavil drugam in odšel daleč proč, kjer je legel pod smreko. Od dolgega časa je žvečil tobak, mislil na pečenje in požiral slino. Ko je solnce že utonilo za božjo gnado in pričel padati mrak, je dvignil Ask svoj lačni život in rekel sam pri sebi.
 
„Morda bo že, čas bi že bil. Če ne, bo res treba odrezati Jozlovemu juncu kos stegna. Lubja ne morem glodati, naj ga le Jozl, če hoče; moji zobje so vajeni boljše hrane." Šel je in dalje govoril: „Le pridi, srnica, le, nič se ne boj! Ah, če se danes ujame, prmojveri da je ne zakoljem, nak, živo nesem domov in mlečnih žgancev ji dam za večerjo. O, gotovo pride, saj je pohlevna žival, pa pametna tudi. To bi bila pritovčena, da bi se pustila pobijati od grajskih objestnežev, ki jim nič zanjo ni. Da bi jo pa psi trgali, ha, smrtni greh bi bil! Žival že ve, kdo je potreben in lačen mesa in kdo pošteno ž njo ravna. Bo prišla ali ne? Jaz pravim, da bo. Da bi le. Frdamenski junec, sam vrag mi ga je prinesel v zadrgo! Gotovo bi se ujela srna, pa ji je delal napotje ta vampasti rep!"
 
Ask je hitel dalje, zatopljen v misli, pa ni zapazil moškega, ki je vstal iz bližnjega grmovja in mu oprezno sledil ... Ko se je Ask približal cilju, se je sklonil in poškilil skozi goščo, pa je v hipu vzradoščen poskočil in planil naprej. V zadrgi je tičala pečenka ... Uboga, plaha srnica se je zvijala iz klešč na vse pretege, grizla si nogo, žico, zaganjala se v veje, nato pa izmučena obstala. Ask se je prihuljeno približal — a ko ga je ujeta žival zapazila, se je plašno zagnala z vsemi tremi naprej, toda z mesta ni mogla, četrta je bila prikovana ... Ask jo je prijazno {{prelom strani}} objel in jo pobožal po hrbtu, ali srnica je huškala od strahu, grizla, otepavala.
 
„No, no, neumnica, le mirna bodi!“ ji je govoril Ask in jo pritiskal k tlom. „Kdo ti kaj hoče? Vesela bodi, da sem te rešil pred grajskimi požeruharji. Pa tebe ne bodo vohali škrici, ne, ne, se rajši zadavim s teboj! Kaj boš otepavala, uboga avšica, ko ti nič ne pomaga! Kakor nalašč si namenjena meni, nikomur drugemu; ko bi ti vedela, kako težko sem te pričakoval! Oh, samo da si prišla, ti zlata sirotica moja! Kako sem te vesel, zlato je v tebi, nebesa si mi na stežaj odprla! Pa je dejal Korčin, da se ne bo ujelo, ha, kaj ve Korčin! Misli, da je tepec neumen, pa sem le jaz! Bedak, kako štramasto kvašam! Bi jo, Korčin, a? Pa je ne boš, jo že sam udušim celo. Kos hrbtička, no, naj bo, več pa ne. E, kako se pa repenči, božica! Tak potrpi trenotek, brž te rešim zadrge, toda prej te potipam malo pod vratom."
 
Noge ji je z vso silo izpodvil, prav po mojstrsko, kakor je bil vajen, nato ji je pokleknil na trebuh z obema nogama, da je sirota zastokala. Ko je odprl svoj dolgi nožič, ji je privil glavico daleč nazaj, narezal ji napeti vrat z ostrino, nato pa sunil z nožem globoko, globoko, dokler mu ni brizgnila kri za rokav ... Srnica je zadrgetala, zastokala, pogledala svojega mučitelja s prosečimi milimi očmi, a ker morilca ni to niti najmanje ganilo, ga je obupno ošinila z očitajočim pogledom, ki se ji je že jel zavijati v smrtnih bolečinah ... Aska je popadla strast po krvi, zavohal je meso, po katerem je začutil silno lakoto. Oči so se mu širile, ko je gledal na vročo kri, ki mu je curljala izpod roke, začutil je neutešno potrebo, da bi hlastnil nemudoma in si utešil poželenje. Ob pogledu na pojemajočo žival ga je obšlo neizmerno veselje, da bo kmalu deležen okusne pečenke v tako obilni meri, kakršna ni dodeljena ne kralju ne cesarju. V tem svojem veselem premišljevanju je pričel polagati glavo iztezajoče se živali na tla; kar zašumi grmičevje za njegovim hrbtom — in še preden se zasuka, mu pade na ramo težka roka ... Ask pogleda in se zgrozi od strahu in presenečenja, ko se zapičijo vanj ostre oči grajskega lovca ...
 
„Tako torej, zopet te imam, lopov!" reče ta s škodoželjnim naglasom.
 
Ask od prevelikega presenečenja ne najde besede, le z ramami zmaje ter spusti svoj plen iz rok. Po kratkem premišljevanju se nagne na stran in že hoče prositi krutega lovca milosti, toda šine mu v glavo nekaj drugega, odločno strese z glavo in pokaže na zadrgo, rekoč z navidezno jeznim glasom:
 
„Sapramejski ciganje, takele zanke vam nastavljajo po gozdu!"
 
„Kdo nastavlja?"
{{prelom strani}}
„Kaj vem, kdo. Zaslužijo, da bi jih človek na meh odrl! Ravnokar sem rešil Jozlu junca iz zadrge."
 
„Ha, glej ga, glej poštenjakoviča!" se mu roga lovec.
 
„Ne verjamete? Kakor hočete. Lahko vprašate Jozla, tja je odnal teleta k živini v Bečkave doline. Vso krvavo nogo je imel junec, komaj sem mu jo izdrl iz zadrge."
 
„Kaj junec mene briga!"
 
„Če ne vas, pa mene. Glejte, kako trpi uboga žival! Mar je to prav? O seveda, vam je vseeno, če na mestu pogine, ljudje ste brez srca! Meni se pa žival smili, ne morem je gledati, da bi po nedolžnem trpela v teh kleščah." Jezno prične snemati zadrgo srni z noge in nadaljuje: „To ne gre, da bi že vsakdo zanke nastavljal po našem gozdu, človek že res nikjer ni več varen pred cigani!"
 
„Človek božji," vzklikne grajski, „povej mi vendar, je to junec ali srna?"
 
„To je vseeno!" otrese Ask. „Če vam rečem, da je zašel Jozlov junec v zadrgo, je torej zašel, o tem je škoda prepira!"
 
„Rekel sem že, da me junec ne briga!"
 
„Briga ali ne briga, jaz sem ga rešil pa mir besedi. Če bi se ujel v zadrgo kak grajski birič, bi rešil tudi njega, ker vsake živali je škoda. Morda hi ga pa tudi ne."
 
„Dovolj mi je tega!" zavpije grajski in udari s kopitom puške ob tla.
 
„Meni pa ni dovolj. Če sem že otel junca, naj otmem še tole žival, sem si mislil, in šel sem in ji hotel razvozlati zadrgo, da gre v imenu božjem." Ask je hotel samega sebe prepričati o resničnosti svojih besed.
 
„Haha!“ se roga grajski. „Mrtvo žival odvezati in izpustiti!" Po teh besedah pahne Aska v okrvavljeno grivino, rekoč: „Na, mrcina, povohaj kri! Najprej jo zakolje, seveda, potem ji pa dobrodušno odveže zadrgo."
 
„Kaj zakolje, kdo zakolje?" se vznemirja Ask. »Čigava je zanka? Kdo more trditi, da je moja?"
 
„O ti lopov!"
 
»Nihče ne ve, lahko ste jo nastavili sami, pa mislite, da boste mene! Me imaste za takega bebca? Ne boš! Čigava je srna? Kdo jo je navezal na to žico? Najbrže vi. Če je žival ubita ali zaklana — to ni moja stvar. Nastavili ste mi jo, pa ho hotel še kdo trditi, da sem jo ubil jaz. S čim, s figo?"
 
„Dovolj besedi, pravim!" zareži grajski. „Noč se dela. Glej, da mi izgineš izpred oči, sva že opravila!"
 
„Kako opravila? Vendar ne boste trdili, da sem jaz —“
{{prelom strani}}
„Izpred oči, pravim! Saj te poznam, se že jutri pogovorimo."
 
Aska spreleti mraz ob neverjetni misli, da bo moral pustiti svoj plen na mestu, zato skuša omehčati trdosrčnega lovca na prijaznejši način.
 
„Bodite pametni gospod! Pustite vendar do sebe prijazno besedo. Kdo vam kaj hoče! Srna je vaša, ne rečem da ni, ali kar tako brez vsega me pa menda ne boste odgnali?"
 
„Mar hočeš še plačila za to lopovščino?"
 
„Ej, plačila, kdo vas vpraša za plačilo! Ali če vam že tako-le prav v naročje položim žival, mi boste odrezali vsaj kos stegna za večerjo. Vsak pošten človek bi storil tako."
 
„Glej ga nesramneža, še norčevati se hoče!"
 
„Čemu norčevati? Vam ni do divjačine, sleherni dan vam je preostaja vsem grajskim; prava reč, če pustite meni vsaj eno stegno."
 
„Hm, prav za prav ni to vaša zasluga. Saj ste rekli, da ne veste, kdo je nastavil zanko."
 
„Nikar naj se ne norčujejo iz siromaka, gospod!"
 
„Podarim vam celo, če mi priznate, da ste jo vi ujeli," ga skuša pretkani lovec.
 
„Če sem jo ujel? Seveda sem jo. Kdo pa naj bi jo drugi?"
 
„Torej priznate?"
 
„Kako naj priznam? Samo vam povem, ker vas poznam, da ste dober gospod in me ne boste gnali radi te malenkosti pred krvavo rihto. Drugemu pa ne povem tega."
 
„Dobro, to sem hotel vedeti. Zdaj pa glej, lopov, da se mi pri tej priči pobereš izpred oči, ako nočeš, da te ženem do orožnikov."
 
„Ne bodite taki, gospod!"
 
„Proč pravim!"
 
„Je to res vaša zadnja beseda?"
 
„Sva že opravila!"
 
„Naj vam vsaj pomagam nesli žival."
 
„Vas ne potrebujem."
 
„Če je tako naj pa bo. Imel sem dober namen, pa če nočete, pa ni treba, silim vas ne. Oprostite mi, gospod, saj veste, človeka premoti včasi neumna misel in pa lakota. Tako si mislim, da ima gospoda v gradu vsega preveč, jaz pa vsega premalo. Res nisem imel slabega namena, nihče bi ne trpel škode, če bi takile škodljivi živalci zadrgnil vrat, lovcu prihraniš smodnik, sem si mislil."
 
„Hahaha!“
 
„Res nimate prav nikake škode, če pomislite. Nazadnje je pa to Čenčinov tal, no pa zastran tega imate vi več pravice ko Čenčin, saj {{prelom strani}} nič ne rečem, kar je vaše, je vaše, grajski ste gospodarji čez vse naše siromaštvo. Zato mislim, da me ne boste naznanili, kaj ne da ne?“
 
„Je že dobro, lahko noč!“
 
„Poznam vas, da ste dober gospod, zato si vašo dobroto zapomnim in vam rečem, da ne boste imeli z mano nikoli več sitnosti. — Če smem vprašati gospod, tale žica vam tako nič ne koristi — jo smem spraviti jaz?“
 
„Že dobro, le pojdite!"
 
„Včasi prav pride pri koratelah — no, če nočete, pa naj ostane tu. Brez zamere, gospod. Lahko noč jim voščim!"
 
Ask je odšel z naglimi koraki domov, skuhal si žgancev in legel spat. Drugi dan je s kislim obrazom pregledal svoje prazne zaloge ter se z vso vnemo lotil zopet obročev. Pa jih ni še narezal za dve korateli, ko dobi obisk: dva orožnika v spremstvu grajskega lovca.
 
„Dober dan vam želimo," reče stražmojster s svojim prijaznim glasom.
 
„Bog daj," odvrne Ask in od presenečenja mu pade rezivnik iz roke. „Kaj želite?"
 
„Vas, kakor po stari navadi," mu reče orožnik.
 
Ask ošvrkne grajskega z zaničljivim pogledom rekoč: „Zaradi tiste malenkosti je pa bilo res treba ovadbe!"
 
„To ni malenkost," ga zavrne lovec, „ampak velika tatvina, ki jo je treba kaznovati!"
 
„Kakšna tatvina? Sem vam mar kaj ukradel?"
 
„Nameravali ste, in to je ravno isto kakor da bi žival odnesli domov in snedli."
 
Ask požre sline in otrese z glavo, rekoč: „Nak, ravno isto pa ni, če se jaz ponujam s frmantinovimi žganci, vi pa s pečenko! Meni ne boste pravili tega. Mislite, da ste vi —“.
 
„Pustimo to," reče orožnik z važnim naglasom. „Nismo se prišli pričkat."
 
„Poglejte moje uboštvo," se razburja Ask, „in recite, kako naj pošten človek ob tem živi. Niti soli ni več na polici, pa pravi, da je ravno isto, če imam srno jaz ali pa se ponuja z njo grajska gospoda. Ko sem lačen tako, da mi lahko zažvižgate skozi čreva."
 
„Ljudem, ki se preživljajo s poštenim delom, ni treba stradati," mu očita grajski.
 
„Mar jaz ne delam od jutra do večera? Zaslužim pa komaj za
neslane žgance, ki jih ognetam petek in svetek, dan na dan, leto za letom, drugega nič.“
 
„Bog da jih imate."
{{prelom strani}}
„Vi lahko tako govorite, ker ne veste, kaj je beda. Grajska živina požre več mesa kot vsa soseska; siromaka vidite komaj na vsake kvatre, ko pride po ajmožno.“
 
„Končajmo prazne besede," povzame orožnik. »Odgovorite nam rajši to, kar vas bomo vprašali. Povejte nam, ali ste včeraj ubili v gozdu srno?“
 
„Jaz? Ne!“
 
„Kako tor se začudi grajski. „Saj sem vas vendar videl!"
 
„Že lahko, a mene ne.“
 
„Glej ga lopova, na lastne oči sem ga videl, zasačil sem ga, ko jo je klal, pa si upa tajiti. Saj ste na mestu vse priznali."
 
„Se motite, če mislite, da zato, ker ste me hoteli opehariti s srno. Veste, srno mi je ponujal, pa je maral nisem."
 
„O ti lopov!"
 
„Torej ste bili vendar v gozdu?" poprijema stražmojster.
 
„Seveda, sekal sem palice za obroče."
 
„Haha, ta je pa debela!"
 
„Dobro,“ poprime stražmojster. „Toda zanko ste pa le nastavili, kajne?"
 
„Kakšno zanko?" se čudi Ask. „Nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi rečmi."
 
„Ali pa morda veste, kdo je nastavil?"
 
„Kako naj to vem?"
 
»Vendar,“ ga skuša orožnik dalje, „to nam lahko poveste, kako se ta reč nastavi?"
 
„Mi ne pade v glavo, da bi se ukvarjal s takimi neumnostmi. Pošten človek ima drugega posla dovolj."
 
„Kako izgleda, nam vsaj lahko pokažete," ga lovi orožnik. „Gotovo imate doma kak konec take zadrge?"
 
„Obroče vam lahko pokažem, drugega ne. Gotovo se obroč nekoliko primaže, če hočete, da se kaj ujame, ali primazati vam ga ne morem, ni prav nobenega zmazka na polici."
 
„Za osle nas ima," sikne gozdar. „Laže tako, da bi grabil!"
 
„Hm,“ se nasmehne stražmojster. „Vi Janez Ask ne priznate torej ničesar?"
 
»Nimam kaj."
 
„Dobro, boste pa priznali drugje. V imenu zakona morate z nama!" mu reče stražmojster, položivši mu roko na ramo.
 
„Po čemu?" se razburi Ask.
 
„Že dobro, odpravite se!"
{{prelom strani}}
Ask se popraska po glavi, stisne v ustih čik, debelo pljune pred gozdarja in sikne jezen: „Naj vas nosi vrag vse skupaj! Tista krepana srna naj vam ostane v želodcu, segnije naj vam v drobu, da boste po crkavini smrdeli, vi in vsi grofje in vsa njih žlahta!“
 
„Bodite mirni!“
 
„Vam ne rečem nič, gospod stražmojster, te besede slišijo borštnarju, ki me je ovadil."
{{prelom strani}}
4.933

urejanj