Cipsarjeva družina ali cesar Maksimilian na Martinjipeči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16:
==1. Hišica v Zirljanski dolini.==
Bilo je lepo jesensko jutro. Kakor zlato svetel je plaval čisti jasni zrak okoli verhov visocih gor, ki obdajajo na obéh stranéh Insko dolino. Pred malo hišico pol ure od Zirlján na Tirolskem je sedel leta 1489 lovec Andrej Cipsar in je napenjal novo tetiv na mogočno samostro. V oknih lesene, čedno opravljene hišice je lesketalo jutranje zlato solnce. Ne daleč od njega se je paslo vse njegovo bogastvo, tri lepo rejene krave. Andrej je bil že bolj prileten mož, močen in jak in ogorel od vsakdanjega solnca po gorah. Na licu mu je bila brati serčna dobrodušnost, in jasno bistro oko mu je bilo zercalo dobrega nepopačenega serca, ki mu je živo tolklo za Boga, čigar neskončni moči se je lahko vsaki dan čudil po visočinah, kamor ga je skerb za živež vodila, potem za [[w:Maksimilijan I. Habsburški|cesarja Maksimiljana]], ki jo bil zlasti Tirolcom dober in nagnjen, in pa za domovino, ki so ga na njo vezale naj svetejše vezi. Ni ga bilo ne v bliži, ne v dalji takega lovca na divje koze, kakor je bil Cipsar; nikoli ni nobene zgrešil. Hodil je po gorah čez sneg in led skoz jarke in prepade, da ga ni bilo po več dni nazaj in vselej se je srečno povernil. Le od takrat, kar mu je umerla ljuba žena nagle smerti, ni zahajal več tako pogosto v goro za divjimi kozami, prepustil je ta posel ljubemu sinu Janezu. Mnogo let je živel Cipsar srečne dni z ljubo ženo Marto in, kedar se je vernil z lova, pozabil je vseh težav nevarnih poti, kakor hitro je stopil v malo hišico, kjer so mu ljuba žena in dva otroka, Lizika in Janez, veseli proti pretekli ne vedoč, kako bi se prav veselili srečne vernitve.
Ali nekega dne je bilo vse drugači. Dve nedelji ga že doma ni bilo in hodil je le samodrug. Oj kako prijazno ga je gledala njegova hišica, ko je stopal proti nji; serce mu je od veselja skoraj na glas bilo, ko je prišel do vrat. Ali ni ga bilo nikogar, ki bi mu bil z glasnim veseljem naproti pritekel, ne žene, ne Lizike, ne Janeza. V hiši je bilo vse tiho; tu je stal Martin kolovrat, tam so ležale dela Lizike in Janeza, ki ju je mati že zgodaj na delo navajala. Andrej vidi, da ni nikogar domá, pa reče: »Oha, morda so pri studencu,« obesi samostro na steno, vzame divjo kozo s pleč in jo položi v kot na tla, pa hiti k studencu, kjer je mislil, da si bo ljube svojce našel. Težko je dobiti lepšega kraja, kakor je bil ta pri studencu pod skalo. V znožju griča je bila blizo Zirljàn jama iz terdega kamena, od koder nikoli ni prenehala teči čista hladna bistra voda, ki je curljala v izdolbeno skalno korito. Ob stranéh so bili kmetje klopi postavili in po skali pred vhodom se je ovijal beršljin. V jami je bil čist hladen zrak, jama pa, bolj široka kakor dolga, je imela zmirom dovolj svitlobe. Ako je bilo po letu doli v dolini še tako zlo vroče, v jami je bil pa le prijeten hlad. Zato so pa radi tje zahajali popotni planinarji in lovci, da so si malo odpočili iu se okrepili s hladno vodico. Tudi mati Marta je rada tje zahajala z otrokoma in oče Andrej si je bil svest, da jili bodo našel tukaj. Ali ni je bilo tu žene, samo Janez in Lizika sta na klopi sedela, černo oblečena in objokana: solze so jima lile v čisto vodico, ki je tiho šumljala v koritice. Molčé stopi pred ljuba otroka in precej se mu je zazdelo, kaj je. Besedo mu je zaperlo, persi so se mu strašno vzdigale in sin in hči sta se mu na nje naslonila, polna bridke žalosti. »Mamica so so preselili v deželo izveličanih,« pošepeče Janez ihteče. »Danes jutro smo jih zagrebli,« zastoče Lizika. To je vzelo nesrečnemu možu vse moči, kakor bi so mu bila v žilah kri ustavila. Šel je, vpert na otroka, molčé proti domu. Tukaj jo sedel v tihi žalosti več dni, dokler ni serce prebolelo bridkosti. Tedaj pa reče Janezu in Lizi: »Bog nam jih je dal, Bog nam jih je vzel, češčeno bodi njegovo ime. Vidva pa, ljuba moja, sta mi ohranjena in mi trije se bomo vkupaj trudili, dokler tudi meni zadnja ura ne odbije. Ne jočita več, povzdignila oči proti nebu, izročita se Bogu in meni očetu in ne bodeta zapuščena na zemlji.«
| |||