Životarci: Razlika med redakcijama

dodanih 13.864 zlogov ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=12-19|5}}, {{fc|dlib|LARVI2JS|s=20-25|6/7}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
 
„Vam ne rečem nič, gospod stražmojster, te besede slišijo borštnarju, ki me je ovadil."
{{prelom strani}}
Orožnik zmaje z rameni, rekoč: „Saj veste, kako je strogo, zakonu se ne moremo ustavljati."
 
Ask prične jezno pospravljati po bajti, žalostnega pseta priveže pred bajto, jo zaklene, potisne si klobuk na oči in reče: „Pa pojdimo do krvave rihte!“
 
„Ali obljubite, da boste mirni?" ga vpraša orožnik in doda: „Če ne, vas moramo vkleniti."
 
„Pa me vklenite!" se razhudi Ask in prekriža roke čez zapestje. „Le dajte me, da bodo vedeli ljudje, da ženete sitega razbojnika, ki je odžrl lačni gospodi pitano srno!"
 
Orožnika pa sta ga poznala, da ni hud človek, zato ga nista vklenila. Gozdar se je odstranil, orožnika pa sta šla z jetnikom skozi vas. Prvi sosedi je naročil, naj skrbi za pseta, dokler se ne vrne.
 
Moral pa je v daljne deželne zapore, kjer so mu izpraševali vest prebrisani sodniki, ki jim Ask ni bil kos. Upiral se je in upiral, a nadlegovanja ni bilo kraja; sodniki so mu tipali in tehtali besedo za besedo, dokler se ni Ask izmučen vdal. Pa so ga pričeli izpovedovati iznova, dokler jim ni priznal do pičice vsega, kakor je bilo napisario v ovadbi.
 
Ko so vse to še trikrat natančno pretipali in prežvečili, so ga znova poklicali in pričeli obravnavati zopet od kraja ter mu navsezadnje prečitali ovadbo:
 
„Janez Ask, osamljen nepridiprav iz Zagozda, že večkrat osumljen in kaznovan radi tatvine divjačine, je obtožen, da je grajskim lovcem ponovno izmaknil divjačino izpred nosa ter vpričo grajščinskega gozdarja ugrabil in zaklal srno, ki je bila privilegirana last grajskega lova. Zaradi tega težkega hudodelstva se obsodi Janez Ask na osemnajst mesecev težke ječe, poostrene s postom in trdim ležiščem na dan zločina."
 
Sodnik se obrne k obsojencu in ga vpraša: „Ali sprejmete kazen?"
 
„Koliko sem pa dobiv?" vpraša ta radovedno.
 
„Eno leto in pol," ponovi sodnik.
 
„Hm,“ odvrne Ask z odsotnim, trudnim glasom in se zagleda v sodnikovo smodko.
 
„Ste s sodbo zadovoljni, vas vprašam?" ponovi sodnik.
 
„Kar je, to je,“ se odreže Ask z vdanim glasom. „Mora že biti tako, kakor ste razsodili, da ne bo zastran te reči trpela pravica škode. Slišijo, gospod sodnik, bi dali meni tisti konec cigare? Vejo, čika strašno pogrešam."
{{prelom strani}}
Tako se je končala ta zadeva. Sirotež je sedel in sedel in ni v svoji pohlevnosti niti vprašal, kako dolgo bo še trajala pokora. In ko je bilo končno zadoščeno pravici, se je vrnil na svoj uborni dom, ki je postal med tem časom še bolj uboren. Pseta tudi ni našel več, poginilo je revše od hudega. Pa si je Ask kmalu preskrbel drugega ščeneta.
 
Pričel je zopet obročariti in životariti po stari navadi. Rad je pripovedoval ljudem, kako je po svetu, mnogo je vedel povedati o mestnem bogastvu in o gospodi, ki ima vsega v preobilju. Na vprašanje, kje je bil tako dolgo, je odgovarjal, da je služil v mestu, o ječi ni hotel praviti, kajti tam, je menil, ni za poštene ljudi.
 
Skozi Zagozd je prišel na vsake kvatre neki romar, kateremu so rekli ljudje zaradi njegove nenavadne pobožnosti „molitvenik“. Ljudem je delil odpustke, navajal jih k postu in molitvi, čital jim psalme starega in novega testamenta, opisoval jim tajnosti iz svete dežele, pravil jim zgodbe z vseh božjih potov, prepeval svete psalme, bičal se s šibo, se zamaknil, razodeval strahoto sodnega dne in pretil s kaznijo peklenskega ognja. Z eno besedo: bil je človek posebne vrste. Ženice so ga občudovale in blagrovale ter mu dajale skrivaj denarja in drugih darov, a moški so gledali nanj nezaupno, Ask se je pa iz njega naravnost norčeval.
 
„Beži, beži, Katra! Kakšen sveti mož je to! Izprijen devetošolec je, ki je ušel iz lemenata, pa se norčuje iz bab.“
 
„Uh, kako bogokletno govoriš, Janez!" ga je zavrnila Kuteževka. „Mar ne veš, da je romar iz svete dežele?"
 
»Kakšen romar? Pijanec je!"
 
„Janez, kakšen brezbožnik si! Svetnika zaničuješ."
 
„Ha, svetnika!"
 
„Kaj pa je drugega, kadar se zamakne, kot svetnik?"
 
„O zamakne se, zamakne, kadar je pijan!"
 
„Molči, molči!"
 
„Misliš, {{razprto|da}} ne voham, kako smrdi po šnopsu. Kleti zna kot Madžar, drži se pa kot stara cvancgarca."
 
„Brezverec brezverski!"
 
Janez je zamahnil in šel dalje.
 
Nekoč je pa prišel molivec mimo njegove bajte.
 
„Hvaljen bodi vsevidni Bog in vsi tisti, ki njemu služijo!" Tako je pozdravil, ko je prišel do bajte.
 
„Saj ti mu ne!“ je odzdravil in dalje obroče uvijal.
{{prelom strani}}
„Kako praviš, krščanski človek? Nisem slišal, na to uho sem že oglušil."
 
„Škoda, da nisi že na oba."
 
„Bog je dal ljudem oči, da vidijo, ušesa, da slišijo, a pravičnim je dal moč, da vidijo in slišijo le to, kar je dobrega, vse slabo pa zgori v plamenu in dim zagrne tistega, od kogar slabo izhaja." Ask zmaje z glavo in dela dalje, romar pa nadaljuje, potrkaje s palico ob tla: „Z zlato vevnico bo žito presejano; čisto seme bo spravljeno v zlato zakladnico, pleve pa vržene v brezno peklenskega ognja. In Bog je dal svojim služabnikom tudi jezik in roke, da mu služijo, ali ne bodo stali samo ti na desnici, ki mu služijo z rokami, temveč med prvimi bodo oni, ki mu služijo s koleni, ki hodijo po golih kolenih po njegovih svetih potih.“ Po teh besedah pokaže romar na svoja raztrgana in z usnjem zakrpana kolena. Ask ga pogleda molče izpod klobuka, romar pa nadaljuje kakor zamaknjen: „Ako pride božji popotnik mimo krščanske hiše, ga ljudje spoštljivo pozdravijo, ne njega, božjega hlapca, ampak gospoda, kateremu služi. Vrata mu na stežaj odpro, da dahne v hišo sveti blagoslov, poprosijo ga za poljub svetinj in škapulirjev, ki jih prinese iz svetih krajev, pri tej krščanski hiši pa opažam, da nihče božjega popotnika ne pozdravi. Kje je gospodinja, da ji blagoslovim pridne roke? Hišne duri vidim odprte, pa kaj mi zagrinja oči? Niti ene svete podobe ne vidim pod to neblagoslovljeno streho! Kakšni kristjani ste to?“ Ask trdovratno molči. „Ta hiša bo pogubljena!" vzklikne romar s pretečim glasom. „Nesrečni človek, ako se ne spraviš s cerkvijo že jutri, boš že danes pogubljen, če te Bog pokliče s tega zavrženega sveta!" Po teh besedah se prične romar prekriževati in na nenavadne načine zavijati oči, nato pa ukaže Asku: „Človek, odkrij se in moli za menoj, da preženeva nečiste duhove iz te hiše!"
 
Tedaj pa je bilo Asku dovolj. Klobuk si potisne na čelo, v ustih stisne čik in pljune pred romarja, rekoč: „Zdaj sem te pa sit, sapramejski poležin plašarski! Če se mi ne spraviš proč, te naženem z obročem, da boš devet božjih potov videl!"
 
Romar osupel obstane, nato zažuga s palico, rekoč: „Kako, ti nesrečni grešnik si upaš dvigniti roko nad božjega popotnika iz svete dežele? O, le čakaj, previdnost božja te udari še to noč!"
 
„Proč, pravim, postopač!"
 
„Na dno pekla prideš!"
 
Ask zagrabi obroč in oplazi romarja po hrbtu in po glavi. „Nà, slepar, se spraviš proč ali ne!"
 
Romar jo stegne in kriči ves razjarjen: „Prokleti lopov! Hudič {{prelom strani}} naj te vzame, da veš! Le čakaj, samega peklenščka našuntam nate še to noč, tudi to raztrgano bajto naj ti vzame!"
 
Ask je še enkrat zažugal za njim ter se lotil zopet dela. Romar pa je šel skozi vas, blagoslavljal ljudi, veže in hiše, priklanjal se pred svetimi podobami in posedal po kuhinjah.
 
„O, molitvenik, že dolgo vas ni bilo!“ se je vzradostila čenčinovka. „Dajte mi, dajte, dajte, da poljubim svetinjice."
 
Romar je s pobožno sklonjeno glavo odprl svojo torbo in izvlekel šop paternoštrov, svetinjic in škapulirjev ter jih dajal poljubljati dobrosrčni ženici. „Tale križec je iz svetišča Svete Krvi, trikrat blagoslovljen, tale pa prav iz Jeruzalema; ta svetinjica je s svetega Trsata, ta škapulir pa prav od Marije zamorske; ta paternošt je od bratovščine tretjega reda, ta pa pri svetih očetih Trapistih."
 
In Kuteževka se ga je razveselila: „O, molitvenik, kako prav, da ste prišli! Veste, mlade picke imamo, če bi jih malo požegnali, da bo več sreče pri njih." In romar je šel z gospodinjo pred svinjak, kjer je izmolil nerazumljivo latinsko molitvico, nato pa vzel izza klobuka konec rdeče sveče, odščipnil je mali košček, ga zdrobil in potresel pred hlev. „Tale blagoslovljeni vosek prinese živini v krščanski hiši mnogo koristi."
 
Kuteževka mu je stisnila šestico in mu ocvrla jajec.
 
Ko je vse hiše obral, je šel v krčmo, kjer je izpil najprej tri fraklje Hofmanovega gajsta, nato se pa stisnil v kot, na vrat si nataknil rožni venec in drugo in se zamaknil. Bilo je v soboto zvečer in v krčmi so bili zbrani fantje ponočnjaki, ki so vsi utihnili, čim je pričel molitvec opravljati svoje obrede. Buljil je v steno in govoril s povzdignjenim glasom: „Gospod je prekvasil vsa ljudstva, nato jim dal moč vida in sluha. In tisti, ki so ta dar prejeli ob svitu luči, so bili pohlevni in so se preživljali ob pustem zelišču in živi besedi, si šibali svoje telo v veselju in hvalili Gospoda; tisti pa, ki so prejeli dar v noči teme, so se prevzeli, vdali se belcebubu in svoje oči in ušesa zamašili s preobiljem jedi in pijače. Vrt Gospodov vidim odprt in v njem stoje množice ljudstva; tisti, ki so spoznali božji glas, so ožarjeni na desnici, listi pa, ki so zapravili svoje talente na tej zemlji, trepetajo v temi levice. Jutri pa je Gospodov dan. V hiši božji na Zalokah vidim zbrane vse vernike iz Zagozda, le enega ni. Prevzetni zakrknjenec iz osamljene bajte na koncu vasi dela obroče in zapravlja svoje talente med službo božjo. Ali dalje vidim, kako se plazijo iz teme belcebubi k brezbožniku, kako mu stresajo bajto, čujem, kako joka nevernik in prosi, da bi mu prizanesli. Molimo za nesrečnika, da se spravi s cerkvijo še preden bo dan."
{{prelom strani}}
Po teh besedah se je molivec usedel in ni spregovoril nobene besede več. Fantje so se spogledali in namuznili in ko je napravila krčmarica romarju v kotu ležišče, so se ponočjaki izgubili iz krčme.
 
Pod vaško lipo so ugibali romarjeve besede in se jim posmehovali; nazadnje so pa le pravo uganili, zakrohotali se in se nemudoma podali na delo. Splazili so se do Askove bajte, kjer so se uprli v vse štiri vogle ter jo pričeli na dano znamenje stresati tako neusmiljeno, da je pričel prestrašeni Ask v bajti na ves glas kričati od groze. „Zlikovci zo zbežali zopet na vas in zapeli fantovsko pesem, da se je čula do sosedne fare.
 
Komaj je bil dan, se je Ask pražnje oblekel in se odpravil k fari. Pod Pečiščem dohiti staro Maticovko, ki se mu močno začudi, rekoč:
 
„Dobro in sveto nedeljsko jutro, Janez! Kam pa, za božji in sveti dan, tako zgodaj? Pa menda ne k spovedi?"
 
„Bo že nekaj takega," odvrne Ask resno.
 
„Janez, nikar se ne špotvej iz teh svetih zakramentov!" ga posvari ženica.
 
„Čemu bi se špotval?"
 
„Ti da bi šel k spovedi?"
 
„Pa grem!"
 
„Oh, ali prav slišim? Ti da bi šel v cerkev, Janez, ki že nisi bil odkar so te od krsta prinesli!"
 
„Res, dolgo že nisem bil."
 
„Le kaj te je pripravilo do tega?"
 
„Tako pride včasi. Človeka zadene nesreča, pa mora pomisliti tudi na oni svet," ji potoži.
 
„Vidiš, saj pravim. Človek nikdar ne ve, kdaj ga zadnja doleti. Gotovo te je razsvetil sveti Duh, ne? Ali si ti je pa prikazal sveti Boštjan?"
 
„Ne, potres je bil ponoči. Ga nisi čula?"
 
„Potres?“
 
„Da. Mislil sem, da mi bo bajto podrlo. Tako hude noči še nisem doživel. Zato sem sklenil, da se treba spraviti z Bogom."
 
„Beži, kaj mi poveš!"
 
„Izgovoril pa ga je molitvenik in nihče drugi. Včeraj sem se spozabil in sem ga napodil, pa mi je zapretil, da pošlje še to noč nadme peklenščke. In res so bili sami rogači, ki so mi stresali bajto za žive in mrtve. Kdo bi si bil mislil, da ima ta romar tako moč.“
{{prelom strani}}
„Molitvenik, praviš?"
 
„Da, nihče drugi."
 
„Pravijo, da je jerpergoval v krčmi."
 
„Tisto ne vem, ali peklenščke je našuntal name."
 
„Pa si jih prav vider, praviš?"
 
„Ej, videl ja, le ceptanje sem čul. Če bi imel konec kaporja pri bajti, bi prižgal luč.“
 
„Hm. Čakaj, čakaj, Janez, jaz ti nekaj povem. Zdajle se prav dobro spominjam. Copotali so, praviš? Vidiš, tudi jaz sem jih čula. Spati nisem mogla pa sem molila roženkranec. Ravno ta žalostni del sem pričela, ko se pripodijo mimo naše bajte. Bog in svet križ, sem si mislila in pogledala pri oknu. Pod Kuteževo hruško so se ustavili — in veš, kdo so bili? Betičniki!"
 
„Kaj ne poveš!" se začudi Ask in obstane.
 
„No, če ti rečem. Režali so se tako, da so se po kolenih tepli. Uh, galjotje, kako po neumnem tratijo noč, sem si mislila. Natančno ne morem reči, kaj so govorili, moja ušesa so stara, le tampatam sem kaj ujela, to pa vem, da so govorili o tvoji bajti, o tebi in molitveniku. Tisti Čenčinov trot je bil najbolj glasen, če se ne motim, pa Kutežev, se mi zdi, se je tudi na vsa usta hahljal."
 
„Maticovka, ali je to res?" jo vpraša Ask, ki se mu vedno bolj svetijo oči.
 
„Kakor so sveta nebesa nad nami!"
 
„Da so me betičniki ukanili!"
 
„In pa molitvenik. Misliš, da ima res tako moč kakor pravi? Jaz mu že nič ne verjamem in tudi sama sveta Uršula ne, ki se mi je zadnjič prikazala. Ta krivoverec bo spravil ob vso veljavo nas, ki smo resnični služabniki božji."
 
„Sapramejski slepar!" se razhudi Ask.
 
„Prav praviš, Janez."
 
„Vidiš, prihranila si mi to težko pot. Dvajset let ali še več nisem bil pri spovedi, pa tudi danes ne grem. Ta romar me ne bo spravil, ga rajši načofam in tiste čampovce!"
 
„E, pa bi šel vseeno, Janez, ko imaš tako kosmato dušo."
 
»Danes ne, pojdem drugikrat. Srečno pot!"
 
Ask se je vrnil in se zleknil na svoje ležišče. —
{{prelom strani}}
4.933

urejanj