Invalid Klemen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}},
{{fc|dlib|VIHLFWGH|s=10-12|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=6-11|5}}, {{fc|dlib|LARVI2JS|s=5-11|6/7}}, {{fc|dlib|MRRXOKLP|s=3-9|8}}, {{fc|dlib|VLWLHQYX|s=4-9|9}}, {{fc|dlib|XYFSWCTN|s=4-10|10}}, {{fc|dlib|Q7NMPLKQ|s=4-9|11/12}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 247:
Ko sta odhajala, je bil Jernej že ves pri Škržatu. In tudi, če ni bila resnica, kar je sumil, je tisti hip zasovražil soseda Čenčarja.
{{prelom strani}}
==5.==
 
Stranjci so viseli na klopeh, oprti s hrbtom in komolci ob mize, in zajemali požirke od zadaj čez levo ramo. Na belo nedeljo so še pili žganje; malokdo je naročal vino. Šele o binkoštih, ko je pritisnila huda žeja, so stali na mizah litri. Vsi Stranjci, razen dveh, treh, so od nekdaj tako pili.
 
Prihajali so k Slancu naravnost iz hlevov, kjer so pokladali. Ženske k litanijam, moški v krčmo. Otrkavali so čevlje pred durmi, ali v izbo so prinašali mokro sparino, dišečo po senu, gnoju in živini. Mnogo besed so imeli, posebno ob žganju; tehtala ni nobena. Samo kakih pet gospodarjev je po premisleku vodila; med njimi je bil tudi Jernej. Bajtarji zadolženi čez sleme, gruntarji do slemena; čenčar je pa prežal in nalival strupa, da se je dolg skrito pasel tudi čez njive, senožeti in laze.
 
Klemen in Jernej sta stopila v napolnjeno izbo. Klemen jih je naglo premeril in spoznal vse razen fanta tam v kotu ob oknu nasproti peči. In baš ta je zaklical Klemenu: »Hej, ti, ná!« Gledal ga je, kot bi ga prebadal, in ponujal kozarec. Klemen pa se je pomaknil z Jernejem k peči, kjer je v posebnem usnjatem stolu životaril oštir Slanc, poleg Mohača edini krčmar v Stranjah.
 
Fant se je spet zagnal: »Gosposki je zdaj! Vsi suhi in bledi so taki! Ne marajo za nas, hribce, kajne, Slanc!«
 
Slanc je težko dvignil zabuhlo glavo, ker je bila že polna od vzduha, žganja in cigar. Kakor bi jecljal, ga je pomiril: »Cvenk, ti si se doma z žganci natepal, ko je Klemen tlačil po Rusiji ovsenjak!«
 
Klemen se je spomnil. Cvenk iz doline! Prepirljivec, vsiljivec, toda trezen brihten kot le kaj. Preden sta odšla k vojakom, ga je dobro poznal; potem pa sta se razšla. Takrat sta si bila po postavi enaka, in Cvenk je silil marsikdaj vanj, toda upal se le ni. To ga je že takrat grelo.
{{prelom strani}}
Ostali so utihnili, ker so čutili nadlego Cvenkovih pijanih in težkih besed. Čakali so, naj se kar samo vname; bodo videli, kdo je hujši. Jernej je poiskal s prvim pogledom Škržata; ni ga še bilo. Ga je že najbrž Čenčar zadržal. Naročil je Metki, Slančevi punci, pol litra in se navidez zamislil skozi okno.
 
V tišino je zaorglalo, ko je dvigpil Klemen harmoniko na peč. Potem je gledal Metko, kako je polno zrasla pri osemnajstih in kako zdelana ima lica in razbolene oči.
 
Cvenk je mlasknil: »Le požiraj jo! Pa da se ti oči ne olupijo!«
 
Anžlohar je požmrknil: »Strešnica, vendar! Kaj naj tebe vpraša?«
 
»Mene ne! Slanca! Saj je menda on njen oče.«
 
Jernej je vse to preslišal, ali Klemena je dajalo. Da je zdaj pred desetimi leti! Za vrat bi ga dvignil kot psa! Nekaj je moral reči: »Ti, Cvenk, Metko in Slanca pusti, če že moraš v mene drezati!« Dvignil je kozarec ter iz njega dolgo potegnil.
 
Eclen, Matjac, je pomagal: »Cveiik, hardigata, ti si cel škorpijon!« Polagoma in previdno ga je miril.
 
Nato pa Šintar: »Klemen, pustimo to! Raztegni, raztegni meh! Kako tako daj, saj veš, no!« Šintar se je smeje premaknil in zaplesal z rameni.
 
»Če kaj zna?« se je zaspano spet vštulil Cvenk.
 
Jernej se je tudi zbudil: »Tisto, Klemen, tam z Rusovskega.«
 
Raztegnil je Klemen meh, kakor tla ga hoče raztrgati. Zapelo je. Obrazi so se vsi zagledali vanj.
 
Žojaj jim mora zaigrati, pa če potem za vedno odneha. Na pol mižé, zroč v kot, kakor bi videl zemljo te pesmi, je razmahnil in zaigral.
 
Vstopila sta Stržat in Čenčar. Mešetar se je takoj znašel in vjel harmoniko z visokim, ohripelim glasom:
 
<center><poem>— — mat rodnája,
Volga, ruskajá reká —</poem></center>
 
Vzdignil je še više, da se je skladal s harmoniko. Postal je črn od nabreklih žil, vendar zdržal je do konca. Potem je udaril ob mizo preden je sedel tja v bližino Jernejevo: »Hudič! Pa reči kdo, če je Škržat za v otrobe! A? Vse znam! — Meta! Čenčarja jezik srbi!«
 
»Menda res, ja! Bo, bo tako!« so se brž smeje vtaknili drugi.
 
Čenčar je izgovoril počasi in se ozrl okrog: »No, pa daj na vsako mizo nekaj! Bela nedelja je; naj bo moj račun!«
 
»Pa še nekaj!« Škržat je iztegnil vrat do Čenčarja. »Deset let je, kar si dokupil —«
 
Bajtarji so zakričali vanj: »Deset, deset! Za deset naj jih da!«
 
»Za polovnjak, če hočete! Kajne, Čenčar?«
 
»Za deset dam, samo če vas ne bo metalo —«
{{prelom strani}}
Jernej je odklonil: »Čenčar, midva s Klemenom imava. Kar drugim daj!«
 
To je razvnelo.
 
»Kdo pa vama ponuja? Še vidva dajta za polovnjak!«
 
Škržat, ki se je nečesa domislil, se je naslonil na Jernejevo ramo: Jernej, daj daj, naj Klemenov stisne roko očmu!«
 
Klemen je to prestrigel. Ozrl se je v Čenčarja. Takrat sta si po desetih letih pogledala naravnost, in nista odmaknila. Obvisela sta tako drug na drugem, ker se nista mogla odtrgati. Grozno očitanje je bilo v Klemenovih očeh. In nihče ni slutil, da je ta dolgi pogled Čenčarja omajal. Vzel mu je vso objestnost; zato je položil le roko na mizo in navidez malomarno ponudil, naj vendar že pijo vsi.
 
Škržat se je dvignil in kakor pridigar zavihtel kvišku roke: »Pijmo vsi! — Tu imata tudi vidva Čenčarjevo vino!« Porinil je dva polna kozarca, ki ju je natočila Metka, pred Jerneja, in kakor najboljši v družbi odločno zamahnil: »Morata! Kdo bo hodil kakor volk po vasi? — Ti, Klemen, pozabi — Čenčar, ti pa popravi!«
 
Škržat je izpil in zdrsnil na klop.
 
Kakor okameneli niso doumeli, kaj se je zgodilo. Da Škržat tako govori? Mešetar je! Drugič bo nagovarjal narobe. Mu že tako nese!
 
Tišina je udarila v izbo.
 
Cvenk, ki je med pestmi zadremal, se je trudno zbudil. Pomencal je oči ter se zabulil po izbi. »Kaj me tako zijate? Piti dajte!«
 
Nihče ni odgovoril.
 
Jezno je obrisal slinasta usta. »Držite se kakor pepelnica na pratiki! — Saj vem, zakaj! — Ti, Čenčar, kaj se boš tistegale zelenca bal? Zrinil se le izza mize in pristopil pred sosednjo mizo, da je pest pomolel med Čenčarja in Klemena: »Ti, Klemenov, preklet boljševik, veš, kdaj si me po glavi česnil? A?« Zaškripal je z zobmi. »Glej jo! Ti bo že vrnila!«
 
Škržat je sunil iz sebe: »Cvenk, boljševik si samo ti!«
 
»In ti! In Čenčar! — Vi drugi ste pa babe, ker vas tale sesá!«
 
Pokazal je Čenčarja, se zakrohotal ter se zagnal skozi vrata. Pri oknu je vtaknil še glavo med križasto železje: »Čenčar, tamle Jerneja prosi za odpuščanje, pa skesaj se!«
 
Na cesti je hripavo zavriskal.
 
Medtem je že Klemen poprijel harmoniko, da bi one besede pozabil. Udaril je poskakujočo polko.
 
Jernej se je tresel. Bajtarji sto si namigavali, ker so nekaj vedeli. Škržat je pil, pil. Čenčar in Slanc sta molče gledala v tla.
 
V kotu ob kredenci je slonela Metka in zase poslušala kot bi bila sama s Klemenom v izbi.