Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}}, {{fc|dlib|LPJBH9KH|s=6-8|6}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 341 ⟶ 342:
V kotu ob kredenci je slonela Metka in zase poslušala kot bi bila sama s Klemenom v izbi.
{{prelom strani}}
==6.==
Jernej je ležal tisti večer kakcr na žerjavici, a Klemen je prvič v svoji bolezni pil toliko, da je čutil, kako bije bolna, razpaljena kri ob sencih.
Kljub temu sta bila oba v solnčnem jutru že zgodaj na nogah. Voznik je pripeljal na vrečah majhen, lesen zaboj Klemenovih stvari s postaje; dobil je pred štacuno borovničarja. V veži, kjer je razkladal, je stala tehtnica. Klemen je stopil nanjo; voznik je tehtal in stehtal ga je lažjega kot je bil nazadnje tam v zdravilišču. Premaknil je od zadaj klobuk ter se popraskal: »Ti pa naša koza, Klemen! Oba skupaj cent. Presneto, vendar! Saj včasih te je bilo nekaj.« Stopil je h Klemenu ter dejal kakor zaupno: »Tistile tam te je shujšal. Hudič! Srečala sva se; kot prasec je.« Pljunil je izpod bakrenih brk ter se obrisal.
Klemen je zamahnil. »A! — Kje si ga srečal?«
»Z vrancem in s kočijo.« Zadnji požirek je voznik obrnil. »Z Grape je privozil predme kakor sv. Elija. Saj veš, kaj je delal tam. Povsod je, kjer ga ni treba.« Stopil je pred voz. »Dokler ga bodo preklinjali, mu bo dobro.« Počil je z bičem. »Pa, kaj mene briga! — Srečno!«
Domá je Klemenov zaboj tičal v veži. Jernejevka ga je ogledovala in mrmrala tako sama zase, ali se bo Klemen kje ogledal za katerim opravkom, ali bo visel kar tako s prekrižanimi nogami. Ona ima naduho že deset let; za delo je pa še zmerom. Sicer je res nekam reven! Ali, moški je, in harmonika je premalo! Od muzike živi samo organist, ki je ob delavnikih tudi postopač.
Ko je čula, da prihaja Klemen, se je umaknila v kuhinjo. Klemen je šel za njo in ji povedal, da pojde do Zavrtov; do kosila, da že pride.
»Le! Oče je tudi tam. Se bosta najbrž vjela.« Odmaknila je z ognjišča velik železen lonec, poln pomij. Poprijela je in ga zanesla kot mimogrede v pomivalnik.
Klemen je to videl. Šel je.
Mislil je, kaj je bil že vse doživel v teh dneh tu v Stranjah. Več kot prej v desetih letih. Prišel je, in že pozna svojo rojstno vas. Včasih ni bilo tako! Dekleta so na daleč ljubila kakor rože in zagorela so, kadar je dejal fant, da je ruta lepa; fantje niso pijani {{prelom strani}} razbijali po oknih in niso bili le kvantači; možje resni, zanesljivi, dobri gospodarji, podprti z Ameriko ali s Hrvaškim; žene pa gospodinje in matere. Ali zdaj?
Kóga naj se oprime v Stranjah? Samó Jerneja! In pa — čutil je bil prej pri Jernejevki — oprijeti se mora dela. Potem, ko nekoliko okreva, ko dobi nekaj svežega v svojo kri, potem bo pokazal Stranjam! On, ki ga je bolezen skoraj vrgla, ni boljševik! Boljševiki so tisti prokleti, ki so viseli s trebuhi doma in jih pasli, pijoč kri drugim.
Ko je tako razmišljal je nevede prešel Stranje in že krenil preko polja in ceste proti Zavrtem. Poljska pot se je nekoliko napela, zato je postal. Ob robu temnega gozda, ki je strmo visel nad Zavrtmi, so cvele tri bele češnje; pod njimi se je kadila razorana prst. Koncem njive je obračal fant dva rjavca; za drevo je držal golorok kmet. Včasih je od tam zaslepilo solnce: vneli so se medeni kolobarji na uzdah in na jermenju. Takoj na desno, nekaj korakov od visokega, na pol sklesanega kamna, kjer je bil ustreljen divji lovec Juh, je stala kakor bel kres enonadstropna kmetiška hiša; svetla je bila od temnega gozdnega ozadja in od zelenja in od modrega neba. Spodnji del hiše je zakrival kopasti klanec, okrog katerega je bežala bližnjica kakor nov pas. Izza kope so gledale še nekatere s svežordečo opeko krite strehe, nekatere z mlado rumeno slamo, kakor bi bile svilene; le ena bajta je čepela kakor gnil zob na rebri med slivami.
Kot otrok je Klemen poznal Zavrte; ali z leti so se v spominu poizgubili in ni se prav mogel domisliti gospodarjev. Zato se je oziral in primerjal in posegal v prejšnja leta.
Ko je došel tisto kopo, je zaklical gori proti njivi, kje je Prelesnikovo.
Konji so obstali, in kmet je stopil do konca njive.
»Kaj bi rad?« Kmet je tikal vsakega.
»Jernej iz Stranj je tam. Govoril bi z njim!«
In ko se je kmet spustil doli do pota, je dejal, da je on sam Prelesnik ali da Jerneja najbrž ni v Zavrteh; moral bi ga videti z njive.
Klemen se je presenečen zagledal v Ančkinega moža, kakršen je stal pred njim: brez klobuka, zmršene, že sivkaste lase, brke čez cela usta kot goste grablje, srajco odpeto, da so se videla kosmata prsa. Ves je bil velik, širok, kakor divji. Na pesteh napete žile; če bi udaril ob skalo, bi počile in brizgnila bi vrela kri.
Prelesnik je zakričal, naj fant izpreže in počaka. Nato sta odšla po bližnjici.
»Imaš kaj z Jernejem zaradi lesa?«
»Pri njem sem. Iz Stranj sem.«
{{prelom strani}}
»Od kdaj?«
»Klemenov. Iz Rusije sem se vrnil.«
Obstala sta ter se zagledala drug v drugega.
»Aha! Ti si! — Sera slišal nekaj, ja!« Nerodno je stisnil Klemenu desno. »Pojdiva! Videl boš Ančko; dejali so, da si jo včasih rad gledal.«
Tako čisto je spravil Prelesnik to iz sebe, da se mu je Klemen čudil. Vrnil se mu je kar naravnost: »Saj veš, bila so leta za to. Kdo se takrat in tak ne ozira.« Hotel je še povedati, kako se je težko ločil od nje, ko je odhajal. Obšla sta pa že kopo ter se približala čez sadni vrt tisti veliki hiši, ob kateri je tekel zgoraj leseni zrezljani hodnik; majhna vrezana srca so se vrstila kot očesa na lesu, na polici so se razstavljali cvetlični lončki in zabojčki, polni visečih nagljev. Na stežaj odprta okna so pomežikovala lepemu jutru.
Ta pogled je Klemen za hip obrnil vase ter si zaželel takrat tu ob tem gozdu lastnega doma, lastne zemlje in žene; žene, po kateri hrepeni, ker se mu zdi, da bi mu bila pridna in zvesta, zdravilo. Brez družbe bi živel in brez laži; v domu bi umrl, žena bi —. A katera ga mara takega?
»To je moje!« ga je Prelesnik zbudil iz lepote. »Sezidal sem pred dobrim letom z amerikanskim denarjem. Danes se ne ustrašim samega Čenčarja; samo da je on tak po drugih žuljih, jaz pa — no, bo že Ančka povedala.«
Stopila sta v kamenito, hladno vežo. Vrata v levo sobo so bila odprta.
Pri oknu na desni je ob zidu stala ponosno zravnana Ančka, na starinski kredenci ob vratnici je kakor zlomljen slonel Jernej.
Prelesnik je hotel vprašati, kod je prišel Jernej, toda beseda mu ni mogla nikamor. Tudi Klemen je spoznal nekaj nenavadnega. In Prelesnik je stisnil obrvi, da so se mu nabrale v skrb: »Kaj je?«
Stresel je Jerneja. »Kaj je vendar?«
Jernej se je zazrl vanj kakor hudournik, ali odgovoril ni.
Tedaj je trdo stopil Prelesnik. Ženo je stisnil za roko: »Govori ti! Kaj je?«
»Nič! Kaj se zadiraš?«
»Nekaj je! — Kaj si naredila očetu?« Gledal je, da je še Klemena bolelo.
Žena se je še toliko zravnala, da je bila višja od moža: »Vprašaj jih!«
Jernej je šel z desnico čez lase. Dvignil se je, se opogledal ter zajecljal: »Tebi je naredila, tebi! — Prokleti Čenčar!«
{{prelom strani}}
| |||