Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-12 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}}, {{fc|dlib|LPJBH9KH|s=6-8|6}}, {{fc|dlib|KSEP83A2|s=3-8|7/8}}, {{fc|dlib|ZIY9FABW|s=3-5|9}}, {{fc|dlib|9GDTZGN3|s=3-5|10}}, {{fc|dlib|DE1ZSESP|s=3-7|11}}, {{fc|dlib|KH4RKGPK|s=5-8|12}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 763:
Hipoma je ves ozdravel. Zdelo se mu je, da se vrača kot nekdanji stranjski fant skozi lepo Čenčarevino domov ...
{{prelom strani}}
==12.==
V najlepšem delu Gabrovice sta zaznamenovala gozdar in Klemen Jernejeva drevesa. Sam zdrav, raven les! Da bo Jernej lahko tesal.
Potem sta se ločila.
Gozdarja je pogoltnila kostanjasta poseka, polna dračja, da je dolgo še pokalo in odmevalo za Klemenom; kakor bi še poleg njega hodil gozdar ter mu prišepetaval: — — prava ženska roka je tolažba in razvedrilo ...
Tako je zvonilo v Klemenu, kakor bi peli ženitovanjski zvonovi.
Po gozdni stezi je zavil na jasnino. Poznal je dobro ta del Gabrovice, zato je šel kar preko mahu in trav, da bi prej prešel Dragarjeve hlače in dosegel cesto, kjer ga čaka Cvenk. Šumel je komaj slišno po mahu. Na desno, dobrih dvajset korakov od njega se je Gabrovica končavala; od tam dalje se je vrstilo leščevje, trnje in niže vrbinje, pod katerim se je izkapljeval blaten, okroglast studenec v stopnjevito mahovje in bilje.
Preden se je Klemen okrenil čez Dragarjeve hlače, se je ozrl preko padajočega temena Gabrovice tja na nasprotni rob Vražjega vrtca, kjer je stal v slutnji križ. Pod tem križem je obljubil Njemu dobro življenje, če ozdravi.
Videl je, da se je leščevje zganilo.
Polahko, kakor bi lovil zasačeno žival, je Klemen odprežal proti meji. Razmaknil je sunkoma šibje in nenadoma stal pred Cvenkom, klečečim na napol zarastli stezi. Cvenk se je sunil kvišku ter spustil iz pesti dolgo, upognjeno leskovo šibo, da je zažvižgalo mimo Klemenove glave.
Klemen je vse hitro vedel, pa je vseeno vprašal: »Kaj si hotel, Cvenk?«
Brez zadrege je odgovoril: »Odrezati šibo!«
»Lažeš! — Sredi šibe visi zanka.«
Cvenk je pogledal v zanko ter se molče zamaknil v tla.
»Če bi te gozdar zdajle dobil, bi snel s šibe zanko zate; to veš!«
Cvenk je postal v obraz rdeč in obrvi je skrčil in nasršil. Bojevala sta se v njemu srd in sram.
Klemen je to videl, zato je vrgel vanj: »Cvenk, pusti to! Samó dovoljeni smodnik je za divjad. Ti imaš zdrave in pridne roke, če hočeš.« Prepričevalno je dostavil: »Gabrovico bi dal jaz zanje.«
{{prelom strani}}
Fant je vzdignil oči čez oddaljene smreke. Nato je uprl pogled naravnost v Klemena, kakor bi ga molče vprašal, ali je res.
In še ono je Klemen zdaj izdal, o čemer je razmišljal, odkar se je zavedel gospodarja. »Mislil sem takole, glej! Čenčarjev konjski hlapec ni nič prav prida; jezikav je in pijanec. Hotel sem, no, da bi tebe vzel — Klemen je še iskal odgovora. »Če ne boš pil, vem, da si bova dobra; in če si bova dobra, ne boš mi samó hlapec.«
Cvenk se je malo premaknil v stran in se v zadregi odkašljal. »Tak pijanec nisem, kot govore. Pijanca me drugi delajo. Nojá, včasih vsake kvatre!« Samozavestno je pokimal: »Če pa zagrabim za delo, se ne bojim celih Stranj; takega me pa tudi vsi poznajo. Kar vprašaj!«
»Vem, Cvenk! — Boljševika te ne maram. Bodi z mano cel, da boš kakor domač na Čenčarevini. — Daj roko!«
Cvenk je nerodno, a gorko segel: »Na Klemenovim, misliš.«
Stisnila sta si desnice. In Klemen je kakor sam sebi ponovil: »Na Klemenovini ...«
Odšla sta skupaj po kolovozu proti Stranjam.
Nad Stranjami, tam, kjer se je kolovoz izmotaval iz gozda in so se spuščali pašniki z brinjem in leščevjem v dolino, sta se razšla. Tam je bilo pol pota v Zavrte, pol v Stranje.
Zdaj je hotel biti Klemen sam; zato se je pomaknil ob robu gozda in kmalu postal pri Prelesnikovi njivi. Solnce je spet z vso močjo zažigalo, da so se od zlate žilne njive utrinjale iskre in motile pogled. In ko je zagledal rdečo streho, si je dejal: »Kaj, ko bi jaz odkupil nekaj Prelesnikovega? Na moje meji.« Zaskrbelo ga je. »Ne imel bi mirne vesti. Kakor bi ga jaz pognal z zemlje!«
Odločil se je ter krenil proti hiši.
Zaropotal je v hladni, kamniti veži. Počasi in po prstih je pristopila Jemejevka, položila prst čez usta in kimajoč pojasnila kakor skrivnost: »V otroški postelji leži. Mala živalca pa zraven nje! Veš, fleten je: pol nje, pol Prelesnika.«
»In on?« je Klemen čakal iz Jernejevke.
Vsa vesela je prekrižala svoje roke na Klemenovi desnici: »Videl ga je, gledal ga je, kot bi mu — Bog ne zadeni — umrl, a ne kot bi se mu rodil.« Še zadovoljneje je zahitela: »Ja, no, saj ga je lahko, ko je pa vendar tako fleten. Boš videl drugič —«
»— no, in —?«
»Ne pojde!« je zašepetala. »Dejal je, ko se je odpravljal po zdravnika: Zanj ostanem!«
»Kaj pa Ančka?«
Jernejevka se je resno zagledala skozi vrata ter dvignila ramena: »Hm! Če ne bo drugače, pravim, no, naj gre k nam.«
{{prelom strani}}
Klemen jo je potrepljal: »Mati, ko se bo vzdignila in ga zares pogledala, bo dobra. Verjemite, da bo tudi ona zanj ostala!«
»No, no, tudi jaz tako mislim!«
Zdaj je bil tu Klemen odveč. »Adijo, mati!«
Na senčnatem vrtu sta udarila pri vraticah skupaj z Jernejem. Klemen ga je brž obogatil, ko je pokazal nazaj na hišo: »Tu notri bo kmalu dobro. Tam zgoraj —« dvignil je roko čez gmajno — »sem v Gabrovici odbral najboljši les. Je prav, ne?«
Jernej ga je prijel v prav dobrem za ramo. »Že prav!« Potem je poskrbel: »Slanc je slab. — Prej sem bil jaz tam; oglasi se še ti, ker je punca sama in je malo narobe!«
Klemen ni šel po cesti, temveč kar zgoraj ob robu polja. Solnce je žgalo z vso močjo. V Stranjah je zazvonilo poldne. Pospešil je korake in ko je prišel domov, je najprej doma poizvedel, da so vozovi odpeljali že dolgo pred Cvenkom. Bilo je vse v redu, zato se je napravil k Slancu. Vežna vrata so bila zaprta in ko je stopil Klemen po stopnicah, je zadel na Škržata.
»Kap! Srčna kap! Jaz zase sem vedel, da ga bo nekoč. Saj ni čudno.« Klemenu je Škržat pojasnjeval, ko ga je spremil do izbe. Pred vrati ga je prosil: »Ostani ti tu zdaj! Poženem jaz po zdravnika, če bo še kaj pomagalo!«
»Ni treba tja! Zdravnik je v Zavrteh pri Prelesniku.«
Tiho je Klemen odprl vrata.
Slanc je ležal iztegnjen in kakor trd v kotu na široki postelji. Hči je klečala zrušena ob zglavju. Klemenova gospodinja, ki je prihitela že pred poldnem, je pospravljala po župnikovem odhodu.
Klemen je obstal, snel klobuk in se za nekaj časa zazrl nepremično na mrtvega. Potem je šele odtrgal pogled, ko je gospodinja odnesla nekaj posod, pručico in križ s svečami. Ker je prepočasi zapirala za seboj, so vrata zaškripala.
Metka se je zganila. Zravnala se je ob postelji. Neprestano zroč v Klemena, je pristopila k njemu kakor z zmedenim pogledom. Iztegnila je roko skoraj do Klemenovega obraza. Šepetaje je poprosila: Pojdi po harmoniko! Raztegnila je roke predse: »Tiho boš zaigral; oče spijo.« Okrenila se je spet proti postelji in nesla kot zamaknjena kazalec k ustnicam: »Da se ne zbude!«
Klemen jo je rahlo prijel zadaj za ramena in jo poklical po imenu: »Metka!«
Stresla se je. Z dlanjo je potegnila čez znojno čelo. Po celi izbi ji je zdrsnil pogled in se ustavil na Klemenu.
»Ti, Klemen?« je vprašala čisto in razumno.
{{prelom strani}}
Klemen je razumel, kaj se je dogodilo z dekletom. Zato jo mora zmotiti in odvesti od mrtvega očeta.
»Pojdi, Metka! Spodaj te kličejo!« Počasi je šla z njim skozi vrata ki jih je Klemen tiho zaprl, kakor bi v izbi njen oče res samo spal. In ko se je za hip ustavila ter se ozrla, jo je potolažil: »Prideš takoj spet nazaj. Saj oče spijo!
Neverjetno je vanj razširila oči, da je hudo očitalo iz njih.
Potem sta šla po stopnicah. Gospodinja je spodaj pomignila Klemenu, da je prav. Čez cesto sta šla. Ljudje so se ustavljali; zrli so za njima, ko sta stopila v Klemenov dom.
Doma je Klemen primaknil stol tesno k mizi. Nanj se je sesedla Metka ter obupno zaihtela; nato se je z vso močjo oklenila Klemena. Glava ji je pa trudno omahnila na mizo, da so se lasje spustili in padli čez vso srebrnino harmonike, ležeče sredi mize ...
Zunaj je mimo okna pripeljal poln voz sena. Na njem so sedele grabljice, vse razpaljene od solnca in od opojnega senenega vzduha. Kakor bi zavrelo v vasi novo življenje, so pripele, da je šlo v vse hiše:
<poem><center>— — dekle moje, jaz bom tebe troštal,
dekle moje, jaz bom tebe troštal,
dekle moje — — — —</center></poem>
Kot bi bil poln svatov, je zavil pojoči voz okrog ogla na Klemenovo dvorišče — —
| |||