Tri sestre (Zofka Kveder): Razlika med redakcijama

Tako so vse tri sestre ostale doma in živele, kakor je hotela in ukazovala stara mati. Najstarejša je bila stara dvajsetdve leti, dnugadruga dvajset, najmlajša pa osemnajst.

Najstarejša, Malka, je bila drobne postave, črnih kodravih las in velikih, plamtečih temnih oči. Naučila se je nekako sama od sebe šivati in njen šivalni stroj je stal pozimi v gostilniški sobi, poleti pa na verandi, {{prelom strani}} odkoder je bil tako lep razgled. Malka je skrbela, da so bile vse tri sestre lepo in moderno oblečene, da so bili zastori na oknih posebni in nekako umetniški, da je bil njen kot obložen z vezenimi blazinami in prtiči, in da je imela svetiljka vedno lepo senčilo v pfijetnihprijetnih živih barvah. Bila je živa in vesela. Znala je plesati vse mogoče plese, tarantelo in čardaš in kozaški in zamorski ples, a da pravzaprav nihče ni vedel, kje se je naučila tega šmenta, še sama ne.

„Za kulisami je čisto drugače kakor pred zastorom. Vse je ponarejeno, prašno, ničnostno in varljlivo. Tovarišice bi vam zavidale, če bi imeli uspeh, a tovariši bi vas zalezovali in zapeljevali, dolderdokler ste mladi in sveži. In tudi drugi moški! Meni se včasih zdi, da me pikajo z iglami, ko zijajo vame skozi povečevala in ocenjavajo moja gola ramena, noge, roke, vso! — Kako so vaše gore prekrasne, kako so gozdovi predivni, kako je zrak tukaj čist in dehteč! Bodite srečni, da lahko živite v tem čudovitem kraju!" jo je blagrovala igralka.

„Varate se! Oh, kako se varate!" je svarila tujka. „Pri gledališču ni sreče. Mnogo jih je poklicanih, a tako malo izvoljenih! Od deset tisoč mladih deklet, ki silijo h gledališču, postane morda samo ena edina slavna. Samo eni edini se sreča smehlja, samo njej edini se klanja svet kakor izvoljenki in kraljici. Druge pa žive tisto grdo življenje v večnih intrigah, v bedi, v večni zlovolji nad lastno slabostjo in tujo zlobo. Drhtijo pred občinstvom, pred režiserjem in pred kolegi. Nikjer se ne lomi duša tako brezobzirno kakor pri gledališču. Ni dovolj, da imate talent, tudi drugi vam morajo priznati, da ga imate. Samo veliki genijalnosti se vse pokori, a take se rodiijo samo vsakih sto let. A srednjih talentov je mnogo, preveč. Pa se pehajo kvišku in v prve vrste, in kdor je brezobzirnejši, zmaga nad onimi, ki so plemenitejši in občutljivejši. Nikar, nikar si ne želite h gledališču!''"

„ln„In če blbi morala v pekel, pojdem rada! Jaz bi hotela živeti sto življenj, — tisoč življenj! A tu je vse tako enolično, vedno isto, počasno in leno! Vse kraje sveta bi rada videla! Hotela bi biti danes svetnica, jutri grešnica; danes kraljica, jutri dekla; hotela bi biti srečna in nesrečna!" je govorila Malka. „Da bi mi vsi vetrovi mršili lase, topli in mrzli! Da bi moje srce čutilo vse radosti in vse bolečine tega sveta! Če se mi posreči priti h gledališču, bom živela življenja žensk, ki so zdavnaj mrtve, in življenja takih, ki se bodo rodile šele čez sto let. Pripadala bom vsem narodom, ker bo moja duša zdaj ruska Tatjana, zdaj francoska markiza, nemška Greta, angleška Stuartovka. Vse strasti me bodo žgale in vse solze bom jokala, pobožne in obupne in zakrknjene. In smejaJasmejala se bom na tisoč načinov in tako mi bo, kakor da s polnimi požirki pijem življenje, življenje, življenje!"

„Ranilo vas bo to življenje in poniževalo in nekega dne se začutite sami in ubogi, oropani vse vere v ljudi, v srečo in lepoto," je skušala {{prelom strani}} igralka, da bi razbila lepe sanje neizkušenega dekleta. „Oh, in kako boste potem nesrečni, ko bo vse pomandrano v vašem srcu, ko bo strta vaša moč, a bodočnost pusta in neizrečno žalostna!”

„Saj sem rekla, da se ,tudi nesreče ne bojim, niti grenkih solz ne. Samo tega se bojim, da ne bom prav srečna, niitiniti prav nesrečna. Te vsakdanje mlakuže, kjer človek niti ne ve, da živi, ampak samo tako na pol životari. Viharjev hočem in veliko srečo in veliko nesrečo!” je trdovratno vzklikala Malka.

„O, kako vas jaz zavidam za ta lepi, mirni dom, za varno zavetje vağegavašega živlienjaživljenja,” je rekla igralka bridko. „Živite brez skrbi, obvarovani vsega bridkega. Jaz pa se potikam po svetu, kakor ptica brez gnezda. Za menoj je nemir in grda borba za obstanek, pred menoj negotova bodočnost, večne skrbi. Kako ste srečni! In kako malo cenite, kar imate! Kako bi rada menjala z vami, če bi bilo mogoče!”

„A jaz z vami!” se je zasmejala Malka. „Ampak stari materi in sestrama me nikar ne izdajajte! Nič bi ne pomagalo, če bi mi ves svet branil in pridigoval. Jaz že vem, kaj bom storila.'"

„E, tega že ne povem! Da me nazadnje zatožite stari materi, da bi me za leto ali dve zaprla v kakšen samostan, ali pa še celo na kakšnega vdovca obesila! Sicer je res, da bi se ne dala. Če ne drugačej bi še pred oltarjem napravila škandal, ampak je bolje itakotako, da v miru božjem živimo do zadnjega dneva pod to staro pobožno streho.”

'' "Inu čisto pobožno je človeku, ko ju posluša. Razumem in ne razumem, kar govorita, a ravno to je lepo! — No, da, zdaj, ko še ni drugih gostov, se še lahko zabavamo, potem bo pa drugega dela.”