Tri sestre (Zofka Kveder): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| avtor = Zofka Kveder-Demetrovićeva
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Ženski svet}}'' 11/3-6 {{mp|leto|1933}}
| vir = {{fc|dlib|BQ299U4F|s=6-11|3}}, {{fc|dlib|ZVAQV7OE|s=10-14|4}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 123:
„Škoda, škoda bi bilo tega lepega, zdravega bitja, tega ognja, teh upov, teh sanj,” so ji šle misli po glavi, in strah jo je bilo za to posebno, prisrčno, hitro dobljeno prijateljico iz gorskega kraja.
{{prelom strani}}
Cirila je od nekdaj živela svoje posobno življenje. Zjutraj, predno se je odprla pošta in prodajalna, je večkrat hodila po vaseh okrog svojih bolnikov ali pa je bila pri maši, ne samo v župni cerkvi v vasi, nego tudi v trgu, kamor je bilo nad uro hoda. Potem je prišla domov in tiho opravljala svoje delo. Zvečer je zopet izginila na daljše samotne sprehode in se spotoma oglasila v kakšni bajti, da kaj, pomaga ah svetuje.
„Škoda, da je naš zdravnik v trgu star in oženjen," se je smejala včasih stara mati. „Naša Cirila bi bila kakor ustvarjena za zdravnikovo ženo in pomočnico."
Toda stari materi ni bilo všeč, da je bila tako pobožna.
„Vse kar je prav. Kar je Malka premalo, si ti preveč. Saj nisi župnikova ali kaplanova sestra, katerim se spodobi, da najdlje klečijo v cerkvi in po naših vaseh oponašajo svetnice božje. Zinka je najmlajša, pa še najbolj živi s pravo mero na vsako stran. Bog že ve zate, če se mu tudi ne vsiljuješ vsak dan. Pa te bo že minilo, ko se omiožiš in boš imela otroke in druge skrbi. Čez teden se brigaj za pozemeljske reči, ko nas je Bog ustvaril na zemlji in ne na mesecu ali na kakšni drugi zvezdi. Za krščanskega človeka je zadosti, če hodi v cerkev vsako nedeljo in takrat misli na drugi svet. Ko boš kdaj v nebesih, se tudi ne boš vedno obračala na zemljo. Če bi nas Bog hotel imeti vedno nad oblaki, bi nam ustvaril krila, tako pa s težkimi nogami po zemlji stopamo. Zemlja nas hrani in redi; tudi njo je Bog ustvaril in za nas, pa je prav, da jo ljubimo in spoštujemo. Ko bomo duhovi, se bomo že vzdignili nad njo, zdaj pa živi na tem svetu, kamor te je postavil Bog!"
Tako je godrnjala stara mati. Skrbela je, da sta bila hlapec in dekla poštena, da sta o Veliki noči opravila spoved in hodila v nedeljo k deseti maši. Sama je hodila k rani maši s poštarico in štacunsko gospodično in je pazila tudi nanju, da živita, kakor se spodobi njunim letom in njunemu stanu.
„Imam rada zdrave in pošteno vesele ljudi. Dobre kristjane, ne pretirane. Vsa pratika je že polna svetnikov in to je zadosti. Kaj bi se povzdigovali," je modrovala starka. „Tisto bodimo, kar nam je sojeno. Bog naj nas varuje greha, pa tudi takega pobožnega napuha, ki misli, da je več, kakor so drugi ljudje, ker ima žulje na kolenih namesto na rokah."
To jo je pomirilo s Cirila, da je bila uma za delo. Res ji v kuhiiiji ni dišalo in v gostilni ni imela obstanka, ampak starka je vedela, da ima vsak rad kaj drugega: eden težko delo, drugi bolj fino. Cirila je vodila račune v prodajalni in vse je znala na pošti. In si je mislila starka, da jo pošlje v Ljubljano, da napravi izpit, če ostane na domu, a je še čakala, ker se še ni vedelo, katera ostane na domu in katera {{prelom strani}} se omoži drugam. Stanka je imela najraje Zinko, ker je Zinka edina imela rada krave in teleta in konje in perutnino.
„Gospodinja na takem domu se mora spoznati na ognjišče in dvorišče, drugače bi šlo lahko vse narobe," si je mislila starka. „Pa še počakam leto ali dve, da vidim, kako Bog obrne."
Brez skrbi je bila starka, a starejši vnukinji sta si že izbirali pota, ki so vadila daleč proč od starega doma.
Cirila se prve dni ni zmenila za mlada tujca. Igralca! — to je bilo laiko daleč od njenih misli. Čisto tuj, nepoznan in nezaželen svet. Še radovedna ni bila, kakšni ljudje so to, igralci, in kakšno je njihovo življenje.
Pa je nekega večera zamišljeno hitela skozi gozdičck dol k župni cerkvi. In je na stezi skoraj trčila v človeka, ki je tiho prihajal po mahovju, tudi v mislih kdovekje.
Oba sta se prestrašila.
„Oprostite!" je zajecljala in pobrala mlademu možu klobuk, ki se je zakotalil v grm.
„O, gospodična!" je zardel.
„Ali se radi sprehajate po gozdu?" ga je vprašala.
„Da, nad vse imam rad gozdno tišino in samoto. Tukaj me nihče ne moti v mojih žalostnih mislih."
„Žalostnih?"
„Da, žalostnih."
„Zakaj žalostnih?"
„Raizočaran sem. Postavljen na pot življenja, ki je tuj in težaven mojemu značaju."
„In zakaj ne izberete druge poti?"
„Težko je to in zame že nemogoče. Rojen sem takorekoč na gledališkem odru in sem bil igralec, predno sem znal čitati in pisati. Potem človek iz navade ostane tam, kjer stoji. A vedno bolj zoprno mi je, samo da je prepozno zame, da bi izbiral in izbral kaj drugega."
„Zakaj?"
„Strt sem. Izčrpan. Bolan."
„Morda bi bilo pa le mogoče?"
„Prepozno! — Če bi vedel za tih samostan v gorah ali ob morju ali ob kakšnem jezeru, bi šel tja in prosil: služabniki božji, usmilite se nad mojo mladostjo, ki je že posvečena smrti. Odprite mi vrata, dajte mi zavetja, da v miru božjem čakam zadnje ure! — Toda jaz ne vem za tak samostan in če bi vedel, bi me ne vzeli, ker danes tudi redovniki sprejemajo v svoje vrste samo zdrave ljudi. Ni pribežališča za človeka, strtega in trudnega, kakor sem jaz. Umrl bom morda v kaki glupi maski. Zrušil se bom na odru pred očmi ravnodušnih ljudi in izkrvavel bom v kakšni tesni umazani garderobi. In še šminke mi ne bodo utegnili zbrisali z obraza, predno izdahnem." Govoril je trpko, neizmerno otožen. Govoril je, o čemer je razmišljeval vse le dni po samotnih sprehodih, v tihih majskih gozdovih.
Zaskelelo jo je v dno srca, kakor se ji je zasmilil.
{{prelom strani}}
„Ali verujete v Boga?" je vprašala.
„Verujem."
„Hočete z menoj v cerkev k majski pobožnosti?"
„Hočem, — čeprav zame ni tolažbe."
„Pojdite! Poskusite! — Naredite svojo dušo majhno in skromno in ponižno in otroško."
„A vi, a vi, kako molite, česa prosite Boga?" je vprašal.
„Molim pobožno, a večkrat tudi raztreseno. A česa prosim Boga? — Da bi mi prisodil lepo življenje, ki bi bilo mnogim ljudem na korist. Da bi me izbral za kako posebno vzvišeno nalogo in da bi me že na zemlji obsijal žarek plemenitega in svetega večnega življenja, da bi ga nosila v srcu in dajala vsem tolažbe potrebnim, da bi jim bilo vse lahko in vse lepo," je govorila z neko posebno čudovito gorečnostjo duše.
In ji je rekel v prelepo dehtečem majskem gozdu, kjer so rastle v senci prebele šmarnice in so čudovito dišale: „Gospodična Cirila, če vam smem reči, — vi že nosite ta sveti žarek v sebi in tudi mene je obsijal in lažje mi je. Pojdiva v cerkev in bom pokleknil in molil, da me Bog usliši, da bi bil vreden, da sem vas srečal v življenju in sprejel tolažbo od vas v svoji žalostni zapuščenosti. Da ne obupam."
Od takrat sta se večkrat srečavala v gozdovih in hodila skupaj v cerkev.
Čudno oddaljeni od sveta so bili njuni pogovori.
Jan se je res pripravljal na smrt.
„Če bi bil zelo bogat in bi živel skrbno in se zdravil po sanatorijih, bi morda še živel nekaj let; dve leti, kvečjemu tri leta. Tako pa je teh šest tednov v vašem kraju zadnji oddih pred smrtjo."
„Ali vam je žal, da ste tako mladi že bolni na smrt?" ga je vprašala. Prosil jo je namreč, naj se nič ne pretvarja pred njim, in obljubila mu je, da bo o vsem govorila naravnost in brez laži.
„Ni mi žal, saj sem vam že kolikrat rekel. Oče in mati sta umrla mlada za jetiko, pa že dolgo vem, kaj me čaka. Življenje mi je dajalo malo lepega, pa mi smrt ni strašna. Nisem bil brez talenta, ampak tistega velikega ognja, ki gori duši velikega umetnika, nisem čutil nikdar. Samo želel sem si ga, ali nikdar dosegel. Že zdavnaj vem, da je krog mojega delovanja ozek in neznaten. Ne rečem, da me to spoznanje ni bolelo, ampak ta rana se je zarasla. Sploh so utihnile vse velike želje v meni. Daleč po svetu sem prišel še kot otrok in mnogo sem videl ljudi, mnogo težkega, mnogo nezaslužene nesreče. Koliko resničnih tragedij sem videl. Koliko dobrih ljudi, strtih pod kolesi neusmiljene usode. In sem se navadil na skromnost. S kakšno pravico smem zahlevati več sreče zase, kakor so je drugi dobili. S sestro se imava rada od mladega in ta vez je bila vedno lepa in nežna. Pomagava drag drugemu, a oba sva trudna, zbegana otroka, ki bi si rada odpočila."
„A mene zanima, kako ste našli Boga? Povejte mi!"
„Vidite, v vsakem človeku je želja za lepoto in išče jo, dokler je ne najde. Po tistih malih gledališčih po deželi in po predmestjih, na katerih {{prelom strani}} sva nastopala s sestro, je bilo tako malo lepote! Nasprotno! Neka žalostna smešnost, smešna revščina. Zlate krone iz papirja, dragocenosti pobarvano steklo, kulise stare in polomljene, kraljevske obleke oguljene in zakrpane. Prazno so bobnele velike besede pred debelimi mesarji, pred čevljaricami in krojačicami in kuharicami v nedeljskih oblekah, pred občinstvom, ki se je smejalo, kadar bi bilo moralo jokali. A stokrat smešen sem bil jaz, ki sem naivki, ki je dišala po čebuli, zatrjeval, da je njen dih kakor rožni vonj, a potni stokilogramski direktorjevi ženi govoril, da je vila in da se ubijem, če, mi ne bo vračala ljubezni. — V zgodnjih jutranjih urah sem se izgubil in hodil po sprehodih, po mestih pa pregledoval cerkve. Večkrat, posebno če ni bilo žive duše v cerkvi, sem dolgo sedel v klopi in srce se mi je samo dvigalo nekam više, duh je zahrepenel po Bogu in večnih skrivnostih."
„Ali ste videli mnogo lepih cerkva?"
„Mnogo, mnogo. Takrat sta še živela oče in mali in sta naju vzela s seboj na Francosko. Igrali smo neko pantomino po vaseh. Jaz in sestra sva bila lepa otroka, oče in mati sta mislila, da naju čaka velika bodočnost, samo da bi se morala naučiti kakega svetovnega jezika. Zato sta se priključila neki cirkuški družini, ki je uganjala razne čarovnije in zraven igrala tudi pantomine. Takrat je mati že bolehala. Zato je morda povsod hodila po cerkvah in dolgo molila. Francozi imajo tudi po manjšili mestih prekrasne katedrale. — Mati je pobožno klečala, jaz sem pa ogledoval prekrasna gotska okna, čudežno poslikana z blestečimi slikami, skozi katere je tajinstveno prihajala svetloba v ogromno in, meni se je zdelo, neizmerno visoko, cerkveno ladjo. Takrat smo okusili mnogo bede."
„Rekli ste mi, da je bil vaš oče samostojen ravnatelj."
„Bil je. Pred tem izletom na Francosko je imel na Češkem svojo družbo in ko se je vrnil, jo je zopet sestavil. A vse je bilo pravzaprav sama žalostna beda. Mati je silila, naj poskusimo to in ono, ker se je nadejala za naju dva, sina in hčer, boljše usode. Mislila je, da naju bo videl kak človek, ki ljubi umetnost in bo nama pomagal do veljave. Sirota je mislila, da sva posebno nadarjena in od Boga izbrana za velika umetnika. Umrla je, ko mi je bilo šestnajst let, in še na smrtni postelji me je rotila, naj vsekakor grem v velika mesta in naj pri velikih gledališčih vstopim vsaj za statista, da bodo moj talent že spoznali in priznali. Pozneje, ko je umrl tudi oče, sem pustil o počitnicah sestro za nekaj tednov, na kmetih in sem se odpeljal na Dunaj in tudi v Pešto."
„In se vam ni posrečilo?"
„Ne. Vedel sem to že naprej. Kdor hoče zmagati, mora verovati v zmago, jaz pa sem bil vedno poln dvomov o svojih sposobnostih. Kaj dvomov! Za gotovo sem vedel, da sem igralec tretjega in četrtega in petega razreda. — Žalostno je to, gospodična Cirila, in da sem znal kaj drugega, bi se bil lotil drugega posla. Toda če se človek živi od dneva {{prelom strani}} do dneva iz rok v usta, ni nič. Te počitnice so prve, ki sem si jih privoščil mirne vesti. Za dva, tri mesece imava prištedenega."
„Žalostno je to."
„Žalostno. Delal bom do zadnjega, igral do zadnjega."
„Vendar ste videli mnogo zanimivega."
„To je res; vendar sem vedno čutil: to ni zate, to je za druge ljudi. Tako se mi zdi, kakor da se je moja duša že zdavnaj ločila od tega sveta in živi neko posebno življenje."
„Našla je pot k Bogu in v Bogu živi. Tudi moja duša ni deležna življenja krog mene. Skrita je in tiha in nad menoj je. Zdi se mi, da bo tudi moje telo peljala daleč proč v tuje kraje, kjer bom šele začela živeti tisto pravo življenje, za katero sem rojena in poklicana," je rekla Cirila.
„Jaz nisem nikoli živel svojega pravega življenja," je govoril Jan. „Zdi se mi, kadar bom umrl, potem šele bom našel samega sebe. Čudno je to. — V Pešti sem našel v neki tihi ulici prelepo samostansko cerkev. Vse tiste dni, dokler sem bil v onem mestu, a nisem bil dolgo, sem hodil v tisto cerkev. Bila je cerkev nekih francoskih redovnic, zdi se mi, da so bile dominikanke, pa ne vem več. Cerkev je bila prekrasna. Visoka, tiha in po polovici razdeljena s krasno izdelano visoko ograjo, ki je segala prav do visokih obokov. Ta stran je bila za ljudi, za vsakega, ki je stopil v cerkev. Druga stran pa je bila samo za redovnice. Noč in dan je bilo izpostavljeno Najsvetejše in noč in dan sta klečali pred oltarjem dve nuni, belo oblečeni, v dolge bele pajčolane zagrnjeni, ki so segali do tal. Zjutraj in opoldne in zvečer so prihajale iz zakristije tudi druge redovnice, tiho, neslišno. Tudi te so bile oblečene v snežnobela volnena oblačila in zagrnjene s tistimi skrivnostnimi pajčolani, ki so padali zadaj do tal, kakor velika angelska krila. — V tisti cerkvi sem presedel cele ure in zdelo se mi je, da sem na nekem drugem planetu, bliže Bogu in večni Skrivnosti. Tako tiho, tako tiho je bilo v cerkvi. Tako čisto in skrivnostno."
„Rada bi videla tisto cerkev," je rekla Cirila po daljšem molku. „Zdi se mi, da je svetlejša kakor naša kmečka cerkev doli v vasi."
„Bolj daleč od življenja, manj od vsakdanjih skrbi dotaknjena. Kadar mi bo hudo, bom mislil na ono tišino in na ona bela angelska bitja. In bom mislil, da tudi vaša duša kleči pred Bogom v taki cerkvi, z belimi perotmi, ki se dotikajo tal, in da moli za me, bednega."
„Da, vedno se vas bom spominjala in vedno bom molila za vas," je rekla Cirila slovesno. In je prijela njegovo roko in mu jo je stisnila. „Nikar se ne bojte življenja. V največjem šumu in v največjem vrvežu živi duša lahko na svoj poseben način in kjerkoli povzdignete oči, se dotaknejo misli neba in velike sprivnostne Večnosti."
„Okrepila ste mi dali za vse, kar se mi bo zgodilo težkega in žalostnega," je rekel.
{{prelom strani}}
| |||