Tri sestre (Zofka Kveder): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Ženski svet}}'' 11/3-6 {{mp|leto|1933}}
| vir = {{fc|dlib|BQ299U4F|s=6-11|3}}, {{fc|dlib|ZVAQV7OE|s=10-14|4}}, {{fc|dlib|18UGHRZH|s=3-8|5}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 241:
„Okrepila ste mi dali za vse, kar se mi bo zgodilo težkega in žalostnega," je rekel.
{{prelom strani}}
Dnevi so potekali in maj je minil. Oznanjali so se letoviščarji od vseh strani in sobe so se čistile in pripravljale zanje.
Nekega dne sredi junija sta odpotovala češka igralca: brat in sestra. Sestra je postala cvetoča in rdečelična, brat je bil pa še bolj bled kakor ob prihodu.
„Kakor kakšen novomašnik se zdi, a ne igralec," je rekla gospa Nana. „Ne bo dolgo."
Nič ni zapazila, da je bila tudi Cirila bleda in še bolj molčeča kakor doslej.
Na griču je bilo mnogo dela, letoviščarjev toliko, da so se domači stisnili in odstopili gostom skoro slednji katiček v hiši.
„Vodo je treba loviti, kadar dež pada," je rekla stara mati in veselo in zadovoljno se je sukala po kuhinji in gospodovala po hiši.
Ogledovala je pozorno vse izletnike iz trga, če bo med njimi kak mlad mož, ki bi bil za Malko ali za Cirilo. Pa ji ni bil nihče všeč.
„Pozimi pojdem malo po deželi na oglede," je sklenila. „Če neče sreča k nam, jo grem pa iskat. Bom že nekaj izbrala, da bo pravi. Ni dobro, če je blago predolgo v skladišču, se preleži."
Zadovoljno je pogledovala za svojimi vnukinjami, ki so bile pridne in delavne in ubogljive. Za Malko se ji je zdelo, da je malo bolj ugnana in resna, kakor je bila njena navada; Cirila pa bolj od tega sveta kakor druga leta. S Tilko sploh ni imela sitnosti in skrbi.
Vse tri so zdaj spale v njeni sobi po kavaletih, ki so se čez dan dali zložiti.
„Dekleta, dekleta, prav lepo ste mi zrasle! Kako to diši po zdravju in mladosti! Čisto prav mi je, da vas imam vsako leto nekaj časa tako pod očmi in se spomnim svojih lastnih dekliških let. Tudi jaz sem cvetela kakor roža. Zdaj mi je pa samo trnje ostalo," je govorila včasih.
„Kakšno trnje, stara mati! Saj ste lepo okrogli in rdečelični kakor me, samo v ramah malo bolj košati in v rokah bolj močni," so se smejale vnukinje.
„Da, zobe imam še vse in silo imam, da bi še hlapca pretepla," se je sinejala stara mati. „Ampak lasje so pepelasti in koža ni več gladka, tako je."
„Če je katera zaljubljena, naj mi pove," je ukazala nekdaj.
{{prelom strani}}
„Nobena ni," so rekle.
„In niti ti, Cirila, se ne zanimaš za tega našega učitelja?"
„Ne zanimam."
„Prav. Imam še raje. Po svetu vam pojdem fante iskat to zimo, da veste."
„Meni tudi?" je vprašala Tilka.
„Ne, tebi še ne, samo starejšima."
„Kakšnega lepega mi izberite," se je smejala Malka.
„Bom že. Sem zadosti stara in izkušena, bom že našla dva poštena in pametna in pridna in ne pregrda človeka s kakšno kupčijo ali posestvom. Bolje da se ženska po pameti omoži, kakor pa po tisti ljubezni, ki je že marsikatero zavarala in v nesrečo pahnila."
„Samo jaz bi šla jeseni, ko gosti odidejo, vendar rada za nekaj dni na obisk v Trst k teti, ki me je že tolikokrat vabila," je rekla Cirila.
„In jaz k botri na Dunaj, da si nakupim raznih reči za mojo šivarijo," se je oglasila Malka.
„Ne vem, če bi vaju pustila po svetu tako sami vsako na svojo stran," se je premišljevala stara mati.
„Saj nismo več tako otročje in neumne, kakor mislite," je rekla Malka.
In tako je bilo dogovorjeno, da jih bo stara mati res pustila za nekaj dni z doma in da ju lahko hlapec skupaj odpelje s kovčegi v trg, da se odpeljeta od tam po železnici, ena na jug in druga na sever.
Pa so potekali dnevi, tedni in imeseci in počitnice so minile.
Včasih je prišlo tako pismo iz Češke, zdaj za Malko, zdaj za Cirilo.
Božena je naznanila, da se je zaročila z nekim kopališkim ekonomom in da je srečna in vesela, da se bo za vse večne čase rešila gledališča in komedijanstva.
„Vašim gozdovom hvala, da so me ozdravili in polepšali. Vi pa nikar ne silite v svet! Svet je mrzel in tuj in sovražen."
Malka je čestitala v imenu vseh, premislila se pa ni čisto nič.
Zadnje dneve počitnic je prišlo črno obrobljeno naznanilo, da je Jan za težko boleznijo naglo umrl.
V hiši je bil metež, gostje so odhajali drug za drugim, da nihče domačih ni opazil, kako je bila Cirila žalostna, vsa tiha in spremenjena.
Naročila je za ubogega mladega igralca v cerkvi mašo zadušnico.
„Tudi jaz se bom ločila od tega sveta," mu je obljubila v duši.
In komaj so na Griču spravili hišo zopet v stari red, je prosila staro mater: „Zdaj me pustile, da grem. Potrebno mi je, da grem. Ne morem več vzdržati doma."
„To je mladi svet!" je godrnjala starka. „Živce ima in nič ne zdrži! — Pa pojdita, bosta pa prej nazaj!"
Tako sta se odpeljali nekega jutra, da druga ni slutila za drugo, da se za vedno vozi z Griča, a še manj, da bi slutili tisti, ki so ostali, da ne mislita nikdar več nazaj.
{{prelom strani}}
Malka se je obračala na domačo hišo. „Pa je bilo lepo pri nas," je rekla.
„Lepo," je ponovila Cirila in je gledala proti goram in po temnih gozdovih in po zelenih dolinah in po belih vaseh.
„Tod sem hodila in ne bom več," je mislila v duhu.
„Stara mati so trdni; kar nič se jim ne poznajo leta," je rekla Malka, kakor da svojo vest utišuje.
„Trdni so," je pritrdila Cirila. „Prestali bodo, da grem," je mislila. „Saj ne kanim delati sramote svojemu domu in rodu, ampak Bog me kliče."
„Sojeno mi je, da grem," je premišljevala Malka. „Življenje me vabi. V srečo ali nesrečo, kaj vem. Ampak doma bi ne vzdržala več za nobeno ceno."
Krasen dan je bil in kraj rajsko lep. Celo življenje sta ga nosili sestri v srcu takega jasnega, s solncem obsijanega.
Na kolodvoru sta se poslovili, ena se je odpeljala na jug, druga na sever, in tudi duševno sta se razšli za vse čase tako; ena na eno, druga na drugo stran.
In čez nekaj dni je dobila starka na griču dvoje pisem.
Najprej je odprla Malkino.
„Preljuba sitara mati!" je pisalo dekle. „To, kar Vam imam razodeti, Vas bo zelo bolelo, pa Vas prosim, da mi odpustite ..."
Do teh besed je čitala starka doli v majhni poštni izbici, kjer so po stenah viseli stari zemljevidi in tarife. Skoro vedno je prisostvovala odpiranju pisemskih vreč in malo pobrskala med pismi, da vidi, za koga je kaj prišlo. Bila je molčeča kakor grob, pa je mislila, da se zato brez škode za druge ljudi lahko malo vdaja svoji radovednosti. Poznala je vsakega otroka v kraju in jo je zanimalo, kaj prihaja iz daljave v tihe, samotne vasi pod gričem. Veselila, se je, kadar je kdo tistih, ki so bili v Ameriki, poslal svoji družini kaj denarja ali če so fantje od vojakov pisali staršem za Božič, za Veliko noč in za godove.
Tako je tudi to pot sama pograbila obe pismi v kopi drugih. „... da mi odpustite ..."
To jo je spreletelo, kakor da se ji je oster nož zapičil v srce.
Prenehala je s čitanjem, vtaknila obe pismi v žep in se ozrla, če je kdo opazil, kaj se je zgodilo. Poštna gospodična je štela priporočena pisma, za leseno pregrada pa je učitelj zvesto poslušal kaplana, ki je tudi prišel po časopis. Orožnik je nekaj zapisoval v svoj sluteni notes, šumarjev fant pa je prekladal v torbo svoje nakupe, ki jih je malo prej opravil v prodajalni.
Nihče ni gledal vanjo in tiho se je izgubila v gornje nadstropje v svojo sobo, kjer je zopet sama nočevala. Kavalete so bili znosili v podstrešje in vnukinje so si takoj prvi dan, ko so odšli letoviščarji, zopet po starem uredile vsaka svojo sobico. Zdaj se ji je zazdelo, da Malka svoje sobice res ni ozaljšala kakor navadno, da ni razobesila vseh svojih slik in ni pogrnila po pohištvu vseh svojih vezenih prtičev.
{{prelom strani}}
„Moj Bog, kaj se je zgodilo s tem dekletom?" je ječalo v duši starke.
Vendar je najprej sedla na svoj udobni naslonjač in nekaj časa mimo čakala, da se ji srce malo umiri.
„Samo z mirom, samo z mirom," je šepetala sama sebi.
Potem se je odločila.
In s trdo roko je razgrnila pismo.
„... pa Vas prosim, da mi odpustite," je čitala. „Ni mi prirojeno, da bi živela mimo življenje kje na kmetih ali v kakšnem našem dolgočasnem mestecu. Že od nekdaj me je gnalo ven v življenje, da se borim in da kaj doživim. Igralka bi rada postala ..."
„Igralka, komedijantka!" je siknila stara mati.
„Če bom kedaj dosegla slavo, se bom vrnila domov, da obiščem Vas in sestre in domači kraj in vem, da me bodete sprejeli lepo in brez očitkov. Tistemu, ki zmaga, se vedno vse odpušča. Če pa ne bom dosegla nič posebnega, me ne bo nikoli več nazaj. Tudi če ime bo življenje strlo in ugonobilo, ne bom nikdar na Griču prosila pomoči, se bo že našel kakšen kotiček, kjer bom tiho umrla. Kakor mi bo usojeno. Ampak zdaj sem polna upanja in s trdno voljo se hočem boriti, da dosežem svoj cilj. Toliko, da veste, da sem vse dobro premislila, in da vem, da mi v začetku ne bo lahko in da mi mogoče tudi vse izpodleti in se zdrobim in razočaram. Vem, da me čakajo nevarnosti, ampak jaz bolj ljubim nevarnost in borbe kakor pa tisto ustaljeno življenje doma.
Zahvaljujem se Vam za vse dobro, kar ste mi storili. Zahvaljujem se Vam za lepa otroška in dekliška leta. Res bi bili bolje sitorili, da ste me dali dalje šolati, vem, da mi bo na mojem potu zelo primanjkovala večja naobrazba. Ampak vem, da ste dobro mislili zame. Ostanite zdravi in vedno taki, kakor ste bili. Sestri pozdravljam in jima želim mnogo sreče v življenju. Nikar se preveč ne jezite name. Tako mi je sojeno.
<center>Vaša hvaležna</center>
<p align=right>Malka."</p>
— — — — — — — — — — — — — — —
Dolgo je sedela starka, roke je stisnila v pest in njen obraz je postal še bolj trd.
„Naj gre, ko ne ve ceniti doma," je mislila.
Vendar je bilo srce starke hudo ranjeno. Iz oči so ji polzele grenke solze.
„In kako je odšla!" si je očitala v mislih. „Kako potuhnjeno in zvito. Ni imela poguma, da bi mi bila v obraz povedala, kaj misli."
Spominjala se je nanjo, ko je bila majhna in bolna in kako jo je pestovala na rokah in nosila cele noči, dokler ni minila nevarnost.
„Bog ve, da sem jo rada imela," je mislila. „Škoda je je. Kaj bo zmagala?! Misli, da je v svetu tako kakor pri nas na Griču! Bo že skusila, kakšni so ljudje in kako trd in grenak je tuj kruh. Zavrgla nas je, pa jo bomo tudi mi zavrgli."
„Pozabila jo bom," je sklenila. „Kakor da je umrla, tako bo."
Potem se je spomnila še na Cirilino pismo.
{{prelom strani}}
„Ta je drugačna," je pomisliila, „bolj zvesta."
In je odprla pismo.
„Preljuba moja stara mati! — Kadar pomislim na Vas, je moje srce polno hvaležnosti. Bile smo sirote, me tri sestre, pa nikdar nismo tega občutile. Vi ste bili dobri z nami kakor nežna mati in trdni in premišljeni kakor skrben oče. Bog naj Vam povrne vse stotero na tem in drugem svetu. Odpustite mi .."
Zopet ta beseda, ki tako boli! Starki je omahnila roka.
„Kaj si mi storila, Cirila, da me odpuščanja prosiš?" se je balo srce. „Tudi ti, tudi ti držiš sulico v roki, da me z njo presuneš!"
Zameglilo se je starki pred očmi in na kolena je padla in roke sklenila: „Moj Bog, prizanesi mi, če je mogoče!"
Šele čez dolgo časa se je opogumila in vzela beli list v roko, da ga prečita do kraja.
„Odpustite mi, da sem odšla z doma brez slovesa. Verjemite mi, da me zelo boli, da se Vam nisem razodela, bala sem se, da mi boste branili, da grem po poti, katero sem si izvolila, Vi bi se bili protivili in obe bi trpeli, ker moj sklep je trden in neomajen. Bogu se bom posvetila, v samostan pojdem."
Starka je zajokala.
„Tudi ti, Cirila, tudi ti si se prevzela in povzdignila nad domačijo in gnezdom, kjer si se rodila! Kakšna bi bila zemlja, če bi vsi ljudje bežali v samostane? Tako se mi zdi: tam, kamor te je Bog postavil, tam mu služi z delom in poštenim življenjem in včasih z molitvijo. Saj tudi ptice ne pojo celo leto in cvetlice ne cveto poizimi in solnce ne sveti noč in dan," je modrovala starka in v srcu ji je vstalo kljubovanje. „Naj gre, kamor hoče, tudi ta je izdala Grič."
Celo dopoldne je ostala gori, a ko jo je Tilka klicala k obedu, je šla dol s trdnimi koraki in nič se ji ni poznalo na obrazu, da je ta dan za vedno izgubila dve svoji vnukinji. In da jima je v neizrečeni bolesti izkopala grob v svojem srcu in ga poškropila s svojimi solzami.
Popoldne se je praznično oblekla.
„Kam se pa odpravljate?" je vprašala Tilka.
„Na občini imam opravka," je rekla.
Potem se je kakor nekaj domislila, prijela je mladega dekleta za rame in ji strogo a vendar z ljubeznijo pogledala v oči.
„Ti si moja, Tilka, kaj ne?"
„Pa čegava bi bila?" se je čudilo dekle.
„In imaš rada naš dom in naš Grič."
„Rada, to se ve."
„In te nič ne vleče proč in si ne želiš po svetu?"
„Ne."
„Ali bi vzela ti našega učitelja? Za Cirilo je hodil, ampak, mislim, da bi tudi tebe vzel, če bi ga marala."
„Ne maram ga, ni mi všeč."
„Si morda kakšnega drugega izbrala?"
{{prelom strani}}
„Nisem."
„In vidiš, pa te bom vendarle omožila še pred adventom. Ali se boš branila?"
„Ne bom, če mi ukažete. Jaz sem mlada in nemirna, vi pa izkušeni. Že veste, kaj delate."
„Tako je Tilčka. In to ti povem: moški naj bo kakoršenkoli, učen ali pa ne, samo da je zdrav in pošten. Tudi kmetiškega se ne brani."
„Saj bi se ne, če bi mi bil drugače všeč."
„Tako je. Modra si. Toliki gospoščini, kolikor je pri nas na Griču potrebujemo, se bo vsak hitro privadil."
„Vzela bom, katerega mi boste izbrali."
„Sama si ga boš izbrala. Le zaupaj mi! Pojdi na delo in za sedaj nikomur nič ne pripoveduj," je ukazala starka in odšla.
Na občini je naročila, naj oznanijo v nedeljo pred cerkvijo: „Gospa Nana na Griču vabi za popoldne vse mladeniče iz cele župnije na malo južimo. Vsak bo zastonj pogoščen, ker gospa hoče, da proslavi pomemben dan svojega življenja."
{{prelom strani}}
ŽE MI TELO UMIRA V POMLAD
Anica č e r li e j e v a
V meni BO še planneni živega hrepenenja, a moje telo je le še senca življenja.
Za mano je mlada, mlada pot.
Rada bi še hodila tod
in tebe, moja lučka, vodila.
Brez moje ljubezni
bo« morala v svet,
brez nje ti bo nekega
dne razodet,
ko boš iz svojih globin
vzplapolala —
O lučka, premračen svet
sredi belih, prebelih isanj..
Saj bi ostala!
Saj me še drobcena roka drži, saj se borim vse dni, vse noči, da bi ti mamico svojo poznala,
ko boš velika, lučka, takrat — in boš iz svojih ilašnih spoznanj jele in čiste ljubezni iskala.
O lučka, saj bi ostala! Saj ima človek življenje rad. Tako si še moja in mala, komaj sem te prižgala
a že mi telo umira v pomlad.
| |||