Tri sestre (Zofka Kveder): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Ženski svet}}'' 11/3-6 {{mp|leto|1933}}
| vir = {{fc|dlib|BQ299U4F|s=6-11|3}}, {{fc|dlib|ZVAQV7OE|s=10-14|4}}, {{fc|dlib|18UGHRZH|s=3-8|5}}, {{fc|dlib|OVW4BWXD|s=5-8|6}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 14
}}
 
Vrstica 457:
Na občini je naročila, naj oznanijo v nedeljo pred cerkvijo: „Gospa Nana na Griču vabi za popoldne vse mladeniče iz cele župnije na malo južimo. Vsak bo zastonj pogoščen, ker gospa hoče, da proslavi pomemben dan svojega življenja."
{{prelom strani}}
Cela tropa mladeničev se je zbrala gori na Griču na Stari pošti tiste nedelje popoldne.
ŽE MI TELO UMIRA V POMLAD
 
Anica č e r li e j e v a
Stara gospa Nana jim je stregla s Tilko in deklo in še poštna gospodična je pomagala. Po vseh mizah so stali krožniki s klobasami in gnjatjo in hrenom in poticami. In vino so zastonj točili, kolikor ga je kdo hotel piti.
V meni BO še planneni živega hrepenenja, a moje telo je le še senca življenja.
 
Za mano je mlada, mlada pot.
Pred nočjo je ukazala gospa Nana hlapcu, da tiste požrešne fantaline, ki so bili že vinjeni, z lepo ali z grdo odpravi, in storil je tako.
Rada bi še hodila tod
 
in tebe, moja lučka, vodila.
Ostalo je še kakšnih deset, petnajst mladeničev, s katerimi se je starka pametno razgovarjala o letini in o gozdovih in o vojaščini. Tilko, ki je sedela zraven nje, je za roko držala in jo včasih pogladila.
Brez moje ljubezni
 
bo« morala v svet,
Nekateri so se hoteli posloviti sami od sebe, pa jih je starka zadržala.
brez nje ti bo nekega
 
dne razodet,
„Ostanite, saj vam še nisem povedala, zakaj sem vas povabila."
ko boš iz svojih globin
 
vzplapolala —
„Pa res, gospa, povejte nam, povejte!"
O lučka, premračen svet
 
sredi belih, prebelih isanj..
In starka je začela pripovedovati: „Po počitnicah sta odšli moji starejši vnukinji k sorodnikom in znancem; ena v Trst, druga na Dunaj. In sta mi pisali te dni, da jih ne veseli več nazaj na Grič in da bi rajše ostali v mestu."
Saj bi ostala!
 
Saj me še drobcena roka drži, saj se borim vse dni, vse noči, da bi ti mamico svojo poznala,
„A nič mi niste rekli!" jo je prekinila Tilka.
ko boš velika, lučka, takrat — in boš iz svojih ilašnih spoznanj jele in čiste ljubezni iskala.
 
O lučka, saj bi ostala! Saj ima človek življenje rad. Tako si še moja in mala, komaj sem te prižgala
„Ne vprašuj in ne moti me! Kadar bo čas, boš že zvedela kako in kaj. Jaz vse vodim in se brigam zate in za dom. Počakaj, morda bo kmalu prišla vrsta na tebe. Stara sem že."
a že mi telo umira v pomlad.
 
„Pa ste trdni. Sto let boste živeli," so rekli fantje.
 
„Stara sem, pravim," je ponovila starka. „Lahko še dvajset let živim ali nocoj umrjem, kdo ve. In sem sklenila, da bom omožila svojo najmlajšo vnukinjo, da bom brez skrbi. Da se mi še ona ne skuja in ne izneveri Griču."
 
„To pa nikdar!" je zaklicala Tilka.
 
„Vse je mogoče," je rekla starka. „Pride kakšen mestni človek, ti se boš zagledala vanj in odpeljal te bo v mesto. V mestu bi bila nesrečna, vem. Vse bi se ti zdelo ozko in zadušljivo, a na Griču bi v tujih rokah propadala naša stara domačija. Pa sem sklenila, da ji najdem poštenega {{prelom strani}} mladeniča iz domačega kraja, ki je navajen na vse tod okoli: na doline in gore in gozdove in vasi. In ki pozna Grič in naš dom od malega in ga spoštuje, ker ve, da je vreden spoštovanja. In ki se mu ne bo nikoli tožilo od tod v tuje kraje."
 
Vse je utihnilo in strmelo v staro, postavno gospo. Gospodični s pošte in prodajalne in dekla in mladeniči in učitelj in kaplan, ki sta bila tudi prišla po večernicah, in tistih par kmečkih možakarjev, ki so sedeli pri svoji navadni mizi in radovedno gledali, kaj bo, a sami plačevali, kar so jedli in pili, ker so bili petični možakarji in ponosni. Tilka je začela zardevati. Taka je bila kakor roža in njeni mali ušesci sta se zdeli pod rjavimi lasmi kakor dva rdeča nagelina.
 
Starka se je obrnila k svoji vnukinji in ji je ukazala: „V me glej in poslušaj. Izberi si od teh mladeničev katerega. Nekoliko jih je med njimi, za katere mislim, da bi bili dobri gospodarji na Griču. Izberi si in jaz ti bom rekla, če si prav izbrala. Morda boš prvič na pravega pokazala, če ne, pa ti bom povedala, zakaj si se zmotila, in boš prebirala, dokler se ne nameriš na takega, ki te je vreden."
 
Starka je pogledala po mladeničih in rekla: „Od malega vas poznam, ko ste še v šolo hodili. In za vsakega vem, kaj ima in kakšen je. Mi na Griču imamo zadosti, da se Tilki ni treba ozirati po denarju, ampak po tem, kaj kateri velja, če je pošten in pameten."
 
In je vstala in tudi mladeniči so vstali in Tilka. In tiho je bilo v prostorni gostilniški izbi kakor v cerkvi.
 
„Tilka je dobra gospodinja in ni ga takega dekleta na Gorenjskem, pa ne samo zato, ker je bogata. Hvaliti je ni treba. In kar mi je še najbolj všeč — prevzetna ni. Pa vem, da bo spoštovala tistega, ki si ga bo izbrala, če bo mož, pa četudi ni bodil v latinske šole in ne nosi gosposke suknje. Na dobro se vsak hitro nauči in tudi na gosposke olike, če nima slame v glavi. Ne boj se tisti, ki ga bo izbrala, da ga bomo na Griču kdaj zaničevali in v nič devali. Pred notarjem bomo naredili, da bo pol domačije prepisane na njega, pol na njo, da bosta imela enake pravice. Saj ne bosta živela in delala samo za sebe, ampak tudi za tiste, ki pridejo."
 
Tako pridigo je naredila stara gospa. In je zapovedala svoji vnukinji: „Zdaj pa povej, kateri ti je najbolj, všeč!"
 
Dekle je pogledalo naokrog od enega do drugega. In vsakega je dobro premerilo, kako se drži in kako gleda. Nekateri so bili rdeči kakor raki in so bulili v njo predrzno in izzivajoče, češ, mene izberi! In tudi tisti, ki so imeli že izbrana svoja dekleta, so jo gledali enako poželjivo in za Tilko bi bil vsak izdal svojo ljubico. Drugi, bolj ponižni, ki niso bili posebno postavni, so se neumno in nerodno smejali. Malo so upali tudi oni, mnogo pa ne. Vaški krojač je stopil na prste, da bi bil večji. Bil je majhen, ampak bolj po gosposko opravljen im je mislil, da ima zato tudi pravico do upa. Mlinarjev, ki je bil najbolj bogat fant v celi fari, samo preveč zavaljen in tako napihnjenih lic, kakor da ga večno zobje bole, si je mislil, da bo zagotovo njega izbrala, zato ker denar {{prelom strani}} išče. Pohleven cerkovnik je menil, da bo izbran, ker je najbolj pobožen mladenič daleč naokrog. Podlesnikov Jože je visoko napel svoja široka prsa, stisnil orjaške pesti in tiho zahudičal. Bil je največji pretepač v celem okraju, nobena pijača ga ni zmagala in je sodil, da bi bil zato jako pripraven gospodar domačiji, ki ima tudi gostilno.
 
Med njimi je bil tudi mladenič v vojaški uniformi, nezakonski sin dninarice, ki je živela v majhni bajti na drugem klancu. Dokler je bil doma, je delal po gozdovih in imeli so ga za pridnega in treznega, ampak za jako samosvojega človeka, ki se je ogibal ljudi. Zdaj je bil na štirinajstdnevnem dopustu, ker mu je mati zbolela in pisala ponj, naj pride, da ga še enkrat vidi, ker bo gotovo umrla te jeseni. Prišel je gor na Grič, da ga vidijo ljudje, kako je lepo oblečen, ker je bil v kraljevi gardi in celo narednik. Če bi me bil tako molčeč, bi bil vsakemu v domačem kraju posebej povedal: vidite, narednik sem postal in še v kraljevi gardi, čeprav nimam očeta in me je moralo biti doma sram pred vami, odkar sem živ. Ampak, ker je bil od nekdaj navajen samozatajevanja in molka, tudi to pot ni dosti govoril in je samo na kratko odgovarjal, ko so ga izpraševali za Beograd in kralja. Že pred mrakom je hotel oditi, davno predno je domači hlapec odpravil razgrajače in pijance. Pa ga je gospa Nana zadrževala, češ, naj ostane do kraja, da bo potem dala nekakšne rože in zdravila za mater. Tako je ostal med njimi. Zdaj, ko se je Tilka ogledovala po mladeničih, ga je nekaj strašno zabolelo v srcu. Če bi imel očeta, bi me morda izbrala, si je mislil, tako pa ne more. Saj bi je bilo sram, ko bi bila na oklicih, taka gospodična z nezakonskim sinom. Maričkin Tone so mu rekli in že s tem imenom je bil zaznamovan. — Tako lepo ni nikjer po svetu, kakor je v našem kraju, pa vendar bo moral po svetu! Drugod le ne vprašajo, čigav si, doma pa do smrti nosiš s seboj križ in sramoto. Hudo se mu je storilo in razjokal bi se bil sam nad seboj. Stisnil je zobe in povesil oči, a na obrazu se mu je brala velika žalost, ki je ni kdovekaj skrival, saj kdo ga gleda!
 
Takrat je rekla Tilka na glas; „Maričkinega Toneta bi, če smem."
 
Nekaj fantov se je zakrohotalo.
 
„Kaj me zasmehujete!" je zarjul Tone. „Kaj sem vam storil?! Umaknil se vam bom, ko mati umrje, za vselej. Zver ima svoj brlog, zakaj pa jaz doma nimam?! Saj še ptica rada leti tja, kjer se je izlegla, krščenega človeka pa preganjale huje kakor črno živino! Tam bom ostal, kjer me spoštujejo, pa če poginem od želja za temi našimi gorami. To pa pravim, da se me varujete. Kdor se mi bo smejal, ga bom! Mir mi dajte, ko sem zadnjikrat prišel domu, da pogledam mater, ki smrtno uro čaka."
 
In je sunil od sebe fanta na desno in levo in je hotel planiti iz hiše.
 
Pa mu je rekla stara gospa Nana: „Kaj rojiš? Kaj nisi slišal, da te je Tilka izbrala za moža, kaj je ne maraš?"
 
„Greh je, norčujete se z menoj!"
 
„Ni res! Resnično mislim," je rekla Tilka.
{{prelom strani}}
„Dobro si izbrala," je potrdila starka in se obrnila k možakoim v kotu in k učitelju in kaplanu, pa zopet nazaj k mladeničem in so razumeli, da vsem govori, vsej fari in vsemu kraju. „Ta je pošten in priden fant in dober sin. Poznam ga še, ko je v šolo hodil, in kolikokrat sem natepla fantaline, ki so ga dražili, dokler se sam ni mogel braniti. Pameten je in trezen."
 
Pristopila je k mladeniču in ga potrkala po rami.
 
„Vse tvoje karte sem brala, ki si jih materi pisal. Videla sem, da si pameten in si se mnogo naučil pri vojakih. In za tistih par dinarjev, ki si jih včasih materi poslal, vem, da so bil od ust odtrgani in da nisi kozarca vina popil in pokadil cigarete v Beogradu, samo da si materi pomagal. Dobro je izbrala Tilka, vem, da boš dobro gospodaril na Griču in zvesto ljubil ženo in domačijo. Bog vaju blagoslovi!"
 
Takrat pa se je stresel visoki mladenič in se je sesedel na stol, vrgel roke na mizo in glavo naslonil in se razjokal kakor majhen otrok.
 
„Od sreče joka," je rekel kaplan in se useknil v robec.
 
In vsem se je zinatilo. Zinki so se zatresle rdečo ustnice in stara mati so požirali, kakor da se jim je nekaj zateknilo v grlu. Potem so rekli malo hripavo, z roko trepljajoč mladega moža po hrbtu: „No, no! No, no! Kaj boš jokal! Nevesto poljubi, kakor se spodobi, in povej, kdaj boš prost vojaške srajce, da bomo za ženitvovanje pripravljali."
 
Izkazalo se je, da bo Tone že v adventu prost vojaščine, in gospa Nana so rekli, da bo poroka precej po Božiču.
 
In se je zgodilo tako.
 
<center>* * *</center>
 
In veste, kako bo šla povest naprej?
 
Na Griču na pošti bodeta srečno in v lepi ljubezni in slogi gospodarila Tone in Tilka dolgo, dolgo. Stara mati bodo doživeli devetdeseto leto starosti in umrli bodo v miru božjem zadovoljni, da je domačija v dobrih rokah in da raste na njej kopa cvetoč otrok, njenih pravnukov.
 
Od Malke se ne bo doma nikdar nič slišalo. Ne bo dosegla zmage in slave in Bog ve, kje bo umrla in kako.
 
Cirila pa bo v afrikanskem Alžiru zatisnila oči kot francoska misijonska redovnica, češčena kakor svetnica in velika dobrotnica ubogih bolnikov, ki tam umirajo od strašnih tropskih bolezni.
 
[[Kategorija:Zofka Kveder]]
[[Kategorija:Dela leta 1933]]
[[Kategorija:Ženski svet]]