Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 69:
Neizmerna pa je bila iznajdljivost fantazije, ki je snovala in krasila to kamenito palačo božjo. Vsaka čipka na teh stolpih in stolpičih govori o umetniški roki stvaritelja. Kakšna harmonična pestrost in neenakost! Kolik napor stvariteljskega duha!
Tako premišljamo, ko se izprehajamo po terasnih strehah cerkve v višini osemdesetih metrov mimo stolpičev, ki se ostri in sloki kakor puščice pnó v zrak. Na klop sedemo, razgledamo se in premišljamo, ali bi jo ubrali v najvišji stolp prav do vrha. Kuriozno je: prav tik nas na strehi cerkve kavarna, pod rdečimi solnčniki se krepčajo ljudje; malo stran kiosk z razglednicami ... In nato se napotimo kvišku po ozkem serpentinastem stopnišču. Preko tristo stopnic — jaz sem jih štel ... Pred mano hrope stara drobna Iady. Tudi jaz se napravim tenkega in breztelesnega ter oprezno smuknem mimo nje. Malce se šibe kolena od prečute noči in naporne vožnje; kri udarja ob sence: končno smo na vrhu.
Ne, to ni omotica, ni vrtoglavost, ko pogledavaš navzdol, v 108 m globoki prepad. Čuden, neizrekljiv čut blaženosti je to, čut opojne oproščenosti, kakor da se ti je končno izpolnilo najglobokejše tvoje hrepenenje: da si se ločil od blatne zemlje, da se prost in svoboden kretaš visoko po zraku. Bliže solncu, sam svojo pot. Ho, vi vsi mrli zoprniki in zavistniki, plahopobožni licemerci in druga mrčes, kako se vam rogam! Kakor v sanjah: preganjan od sovražnikov se dvigneš in letiš, više, vse više, in nevidne peroti tvoje duše te nosijo. Glej, stolp se maje; in če še malo bolj pripreš oči, ti je, kakor da se ne maje, temveč da plava ... in ti sam plavaš ž njim ... Ves jasen in prozoren je azur, vsa vidna in nevidna solnca sijejo in ti plavaš v sinjino — kolika sreča!
Da, jaz vem, da so ljudje ustvarjeni, da bi letali. In ljudje bodo letali.
Iz ptičje perspektive Milan ne napravi vtisa velikega mesta. Otok hiš, ki se je zgnetel okoli svoje cerkve. Ravnica, sama ravnica, do koder ti seže oko.
Ko se previdno splazimo navzdol in pošteno oddahnemo od svoje ture, se pomešamo med množico. Prijateljico zanimajo izložbe in cene, midva s tovarišem se ozirava bežno po knjigah. V Scali pojo nocoj Stravinskega »Petruško«. No, mi smo preveč trudni ...
In tako sedimo udobno pred kavarno na prometnem križišču glavnih ulic in se lagodno udajamo kontemplaciji. Pisana drhal vseh mogočih tipov in vsakojakih narodov se kreta med domačini. Mene zanimajo predvsem domačini. Tip Italijana tukaj, se mi zdi, je nekoliko umirjenejši od vzhodnega in južnega; bolj svetski, bolj srednjeevropski. Mnogo lepih žensk je vmes. Vsak natakar ti govori skoro brezhibno francoščino.
O kako hitro onemi in utihne to šumno mesto! Komaj ti je ugasnilo solnce tam nekje za nevidnimi gorami, že pade čuden, globok mir na vso pokrajino. Ulice so grobnično neme. Po asfaltu odmeva samo naš korak v zamolklem taktu. Domislil sem se Cankarjeve potopisne novele »S poti« in njegovega Fritza, ki je kolovratil po teh ulicah in premišljal dekadenčne pesmi ... No, najbolje je nič misliti. Kako mehak in voljen je večer, najbolje je hodé sanjariti, udajati se svoji podzavestnosti ...
V ulici Sv. Andreja nas opozore nase zlate črke na pročelju lepe palače. Napis pravi, da biva tod Društvo italijanskih pisateljev. Tam na oni strani pa mora biti cerkev in v cerkvi kapelica in v kapeli delo, ki si ga ogledamo jutri in ki je najdragocenejše, kar hrani v sebi to bogato mesto. Delo je napravil vojni inženjer, mojster Leonardo, ko je pred pol tisočletjem bival tukaj v službi milanskih vojvod. In takoj vidim pred sabo v vseh neštetih reprodukcijah, ki so mi prišle kdaj pred oči, to bajeslovno sliko, ki velja za nekaj najdovršenejšega na svetu. »Kakšen bo vtis, ki ga napravi name?« se vprašujem. »Ali živi lepša v moji predstavi ali je lepša v resnici? Ali sem sploh zmožen soditi? Ali ni vse samo sugestija? Merežkovskij ...«
Ta hip zakriči prijateljica za mojim hrbtom in me potegne za rokav. Mimo mene pa zdrči z besnim zvonenjem električna železnica. Kondukter nekaj vpije ... Jaz ne razumem ničesar. Tovariš, prijateljica in jaz se spogledamo. Kako smešno, kako absurdno prepleteno je življenje!
To sem še bolj občutil naslednji dan popoldne, ko smo odhajali iz Milana in prebirali svoje vtise. Dvoje doživljajev se je zasekalo vame, dvoje vtisov, tako različnih in nepodobnih si, kakor je vse, kar doživljaš na svetu. Prvi visok, dvignjen v nadzemsko, estetsko transcendentnost, drugi tako groteskno-simbolen, a življenjsko pomemben, da ga ni moči pozabiti.
Vtisa Leonardove »Zadnje večerje« ni mogoče opisati z besedami. Ko stopiš v kapelo in se s počasnim, oklevajočim korakom bližaš pregraji, sprva osupneš: Jaz sem mislil, da je slika, to pa je nekaj živega. Takoj nato pa občutiš rahlo razočaranje: v tvoji domišljiji so živele bolj sveže, bolj bujne barve, te pa so tako zbledele, preperele, kakor da so jih pogasila stoletja. Kako pokvarjeno je že to delo ... Ne, treba je pogledati tudi z razumom: in tako stopiš na desno, na levo, v sredo, naprej, nazaj, in v napetih dramatičnih čuvstvih ti reagira srce. Linije, dramatičnost prizora, kompozicija in vse, kar si čital po knjigah, vse je res, ampak ... nihče še ni povedal prave besede. Zakaj tega vtisa ni mogoče opisati z besedami.
Nekaj najlepšega v Milanu je Ljudski vrt. V tem vrtu imajo tudi majhen zoološki oddelek. V tem oddelku je lev, ki ga je podaril milanskemu mestu Mussolini, kakor stoji pisano z velikimi črkami na ograji. Pred to ograjo se seveda vedno tre ljudi. Preprosto ljudstvo, otroci, vojaki, a tudi elegantne damice. Zlasti elegantne damice so jako nestrpne. Na vse mogoče načine prosijo in izzivajo leva, naj se jim pride galantno predstavit. Toda lev, mračen in vzvišen, se ne zmeni zanje: ležeč v svoji kletki mežika s polzatisnjenimi očmi v solnce. Ko Ie ni konca vika in prošenj, se naposled dvigne, gre počasi in leno proti ograji, ošine s prezirnim polovičnim pogledom radovedno drhal človeških kreatur, nato pa se še bolj počasi okrene, dvigne zadnjo nogo in bliskoma — šššš — brizgne močan rumen curek po obleki in obrazih. Otroci in damice zakrešče in se razlete, lev pa se počasi in dostojanstveno odpravi nazaj.
Jaz stojim ob strani in neizrekljiv smeh se dviga v meni. Da, to je suverena gesta!
Ta dva vtisa sta se mi zapičila v spomin in me ne bosta ostavila.
»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.
==2.==
| |||