Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.457 zlogov ,  pred 3 leti
 
==Milan — Pariz.==
 
Zdaj, ko prebiram prazne liste svojega zapisnika in listam po bogato popisanih straneh svojega spomina, se čudim lastni ábotnosti. Res, kakšna abotnost! Počemu zapisnik? Jaz sem ga vzel s seboj, a nisem zabeležil vanj niti besedice. Kako pa bi tudi bilo mogoče doživljati nekaj in hkrati beležiti te svoje doživljaje? Meni je to nemogoče.
In ali je potrebno, da bi slikar, ki je doživel neko pokrajino, imel s seboj še fotografski aparat?
 
Jaz mislim, da je najfinejši aparat človeška duša, ki vestno registrira vse, kar je tej duši pomembnega. Kar ni, pa itak lahko odpade. Meni je odpalo marsikaj, morda najpoglasvitneje. Mnogo vtisov pa mi je ostalo, in ti bodo živeli z menoj.
 
Kakor majhno morje se razteza v nedoglednost Lago Maggiore. Skoro celo uro drvi brzovlak ob njem. Kakor nezguban smaragden prt se razprostira zelena ploskev pred nami. Oko, že skoro ranjeno od vtisov, se odpočiva na nji, teši, uživa. In zdi se mi, da poje vlak pesem, pesem o prapočetkih sveta: In mir je bil nad vodami.
 
Tega miru ne moti niti drobna bela jadrnica, ki stoji tam sredi gladine kakor labod, ki je razpel peroti in hoče poleteti k solncu. Pač pa moti ta mir motorni čoln, ki brutalno drvi svojo pot in pušča kakor od ostrega noža globoko rano za seboj. Ta rana boli jezero; še mene boli v srcu.
 
No, tam raste kakor zelen šopek majhen otoček iz vode; na njem samoten idiličen gradič; v njem bela, čudolepa devica z velikimi, koprnečimi očmi ... O, romantika predpotopnih — predvojnih dni! ... Tam spet drug otok, nekoliko večji, s cerkvico in dvema, tremi hišami, kakor na našem Blejskem jezercu. Lep je svet: zélen je in zlat.
 
Nizko pod nami ob bregu se vije gladka avtomobilska cesta. Ob cesti hiše, vile, letni dvorci, za njimi vrtovi z bujno razcvelimi dragocenimi rožami. Na levi riževa polja, travniki, žito, tupatam skromen gozdiček. Drugače akacije, ves zrak je prepojen z njih duhom, jelše, nizko grmičevje. Popoldansko majniško solnce pripeka, da je groza. Tišina je v zraku, bujno zelenje travnikov in redkih gozdičev vene v letni sopari.
 
A že se beli — daleč na severu — sneg švicarskih gorá. Vlak sopiha počasneje. In še preden zavozimo v simplonski predor, se izpremené pokrajine in ljudje. Nebo se je zavilo v oblake, zemlja ima oster, mrk gorski značaj, ki se nas dojmi tako domače. Ljudje, ki prihajajo, niso več tako živahni in zgovorni, temveč resnobnejši, kratkih besed. Nekaj trdnega in oglatega je v njih kretnjah.
 
V Švici dežuje. V dežju in naraščajočem mraku je ta resna zemlja še resnobnejša. Zemlja jezer in gorá, zemlja reda in mraku. Ta disciplinirana zemlja, ki druži v sebi tri narode v neki strogi harmoniji in svobodi, je po svojem prirodnem izrazu tako elementarna in divje-razbrzdana, kakor je po svojem ljudskem obeležju umirjena, ukročena, skoro dolgočasno enolična. Srce Evrope je ta zemlja. Sem na to plast so se zgnetli vsi besni krči, vse divje strasti porajajočega se kontinenta. Zdi se, da v osrčju teh ostrih gorskih robov, teh razritih grebenov in strmih pobočij še drhti neohlajena strast tisočletij, še ječi uklenjen, okamenel element gorečega osrčja planeta. In ali ni ta ukročenost človeka, ki je zasedel to zemljo, samo strah pred izbruhom one velike, iz osrčja sveta prihajajoče strasti? Res, zdaj mi je tudi razumljiveje, da ima baš v tem kotu Evrope ena najstrožjih verskih sekt — kalvinizem — svoj izvor in svoje najbolj vnete pristaše. Jasno mi je tudi, da ves napor človeške kreature na zemlji po redu in miru izvira predvsem samo iz strahu te kreature pred samo seboj.
 
Neprestano bijejo deževne kaplje na okno in nam zastirajo pogled v okolico. Kakor ena sama siva pajčevina se je spletlo od neba do tal. O Švica, ti lepa in mračna in zagonetna zemlja, drugače sem se te bil predstavljal nekoč! Upam, da se mi nazaj gredé pokažeš z druge strani. No, dobro je, da je pričela padati noč ...
 
Včasi pogledam skozi okno: Sion-Sitten. Ob progi se vije reka.
 
»To bo Rona,« pravi tovariš.
 
»Kako čudno,« si pravim sam. Še lokomotiva je izpremenila svoj značaj. Po Italiji je dirjala in divjala s pristnim italijanskim temperamentom, tu pa vozi z neko umirjeno brzino, res, umirjeno brzino. Vse je umirjeno tukaj. Ampak jaz bi hotel spati.
 
Skušam, pa ne morem. To je ta prokleta iznajdba devetnajstega stoletja, si pravim. To so živci. Kdo je izumel živce?
 
Mislim, da se mi sanja. Tisoče in tisoče luči se utrinja pod menoj. Kaj je to? So to zvezde? Je to nebo? Ali se vozimo z glavo navzdol?
 
»Bedak,« si pravim. To je Lausanne — to je Genevsko jezero.
 
Zbogom, jezero, ne vidim te!
 
In spet utonemo v noč, v polzavest, v polsen.
 
Pozno ponoči nas vzdramijo: Vallorbes. Človek ima zmerom slabo vest: sam ne veš, kdaj se pregrešiš zoper kakšno zapoved. V polsnu, v naglici zgrabim škatlo neretvanca, ki sem ga bil vzel s seboj in ga porinem pod svršnik.
 
»Imate zlata, tobaka?« vpraša francoski carinik.
 
»Nimamo.«
 
Carinik vstopi v kupé in ne da bi pomišljal, pokaže s prstom naravnost na mojo škatlo pod svršnikom.
 
»Ho, dečko, ti imaš bistro oko!« pomislim. No, le vzemi ga, saj ti ga privoščim, prijatelj.
 
Izročim mu škatlo z opravičilom, on jo odpre, potežka, poduha in posvaljka s prstom, kakor bi obtipaval kvaliteto, a išče menda zlata, ter mi jo nato vrne z najljubeznivejšim smehljajem. No, dobro je tako. Lahko noč!
3.410

urejanj