Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 2.164 zlogov ,  pred 3 leti
 
Izročim mu škatlo z opravičilom, on jo odpre, potežka, poduha in posvaljka s prstom, kakor bi obtipaval kvaliteto, a išče menda zlata, ter mi jo nato vrne z najljubeznivejšim smehljajem. No, dobro je tako. Lahko noč!
 
 
»Kako je zunaj?« vprašuje prijateljica, ki leži na klopi.
 
Jaz, tudi sam radoveden, kakšna je francoska pokrajina, pogledam naglo ven in pravim:
 
»Kakor pri nas, kadar je noč. Vse je temno.«
 
Prijateljica nekaj zagodrnja in se prevrže na drugo stran. Vlak pa drdrá, drdrá, drdrá ...
 
Zapri oči in zaspi! Da bi sanjal, so misli pretrudne. Panta rhei ... vse beži! Kam? V solnce in luč, v novo, višjo zavest, v božansko nesmrtnost, ali pa v temo in noč, v večni, prazni, gluhi nič? Tako se voziš, popotnik, z nemirom v duši, z večno, pekočo žejo po spoznanju, po razširitvi samega sebe, po nesmrtnosti ... Kako te je groza noči, gluhote in praznote, kako te je strah konca vožnje! Ne, saj ni konca, ako te pali žeja, da bi živel večno, vekomaj in neprekinjeno, s tem svojim telesnim in duševnim življenjem! Ampak v srcu je strašen, neizrečljiv razkol. Je konec! ti zatrjujejo možgani. Glej, kako ti vse polzi, neotipljivo je, nerešljivo ... Vse beži v noč — kakor ta-le siva reka ob progi ...
 
Odprem oči in pogledam — res, skozi jutranji somrak se beli spodaj reka. »To je Seina,« si pravim.
 
»Kje smo zdaj?« vprašuje prijateljica v polsnu.
 
»Mislim, da bomo kmalu v Novem mestu,« ji odvrnem, samo da nekaj odgovorim. A resnično se mi zdi, kakor da se vozimo mimo Stične in Sent Vida.
 
Dijon — se nam razodene s postaje. Tovariš se dvigne, da mi napravi prostor. Zleknem se na klop, roteč se in zaklinjajoč, da bi spal. V taktu koles mi udarja glava ob črno usnje.
 
Ko odprem oči, je že svetel dan. Mukoma si bori solnce pot skozi oblake. Pogledam skozi okno, v daljavi se že črtajo konture giganta: kakor v zraku, stoji, s široko razkoračenimi nogami, z ozkim tenkim telesom, gigant brez glave.
 
»Evo ti — Babilonski turen!« vzkliknem tovarišu.
 
In že je zavozil vlak na peron. Gare de Lyon! V naglici me spomni od daleč na dunajskega Südbahnhofa. Sajasti in zamazani, a čili in vedri zgrabimo svoje kovčege in se pomešamo med množico. Od daleč nas pozdravljata dva rojaka: slikar P. in prijatelj M. iz Geneve. Slikar P. je bolj majhne postave; zato je stal na tehtnici.
 
==Pariz.==
3.387

urejanj