Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 2.180 zlogov ,  pred 3 leti
==Pariz.==
 
Z radovednim in hkrati skeptičnim smehljajem na ustih, kakršen je pač človek dvajsetega stoletja po svoji naturi, razbiram prve vtise. Po glavi mi šume besede, ki sem jih čital doma in ki so premlete že do absurdnosti, besede, ki jih je izrekel genijalni Franc I.: »Paris u'est pos une ville, c'est un monde.«
 
Prvi dojem tam zunaj je bilo nekaj umazanega. Tako je, kakor na periferiji vseh velikih mest, koder se odteka blato človeškega mravljišča in se polagoma odceja v neoskrunjeno solnčno zelenje travnikov in polj. Razbiti kosi starega, zarjavelega železa, kupi gramoza, razbite barake, stare škartirane tračnice, tam šop zasrnelega zelenja, ki sili izpod peska, in nato spet blato, blato ... Na človeško glorijo pomisliš in na klavrni finale njen.
 
Pred kolodvorom vlada vzoren red; v discipliniranem polkrogu se vrste avtomobili. Ko sedemo s svojo prtljago v takso, nas takoj zajame morje ulic in hiš. Kamenje, zid, opeka, hm. Z neba pa sije solnce, sveže majniško solnce.
Pozdravljen, Pariz! Kakor v polsnu, s priprtimi očmi se ogledujem krog sebe in pozdravljam mesto. Jedva da ga vidimo: hiše, palače, cerkve, most, vrt, gladka asfaltna cesta, na nji ljudje — jaz ne vidim ničesar.
 
To je opojen trenutek, ko stopiš prvič v tuje mesto. Nenadoma, v hipu, kakor kaktusov cvet, se ti odpre srce na široko in hoče sprejeti vase vso to neznano lepoto sveta, vso množico življenja in njegovih utripov, vso brezmejnost vtisov. Kakor da si se znova rodil, ti je; v krvi poje in vriska.
 
Pred Odéonom izstopimo. Zanima me cena.
 
»Šest frankov,« pravi šofer.
 
»Bagatela!« si pravim. V Ljubljani bi plačal za tako vožnjo šestdeset dinarjev.
 
Prtljago oddamo pri prijatelju M.; hotel je zaseden. Ajdimo iskat stanovanje! Slikar P. nas vodi.
 
To je torej Latinski okraj. Drugače sem si ga bil predstavljal: bolj romantičnega, bohemsko - siromašnega. Tu pa, evo ti, ta krasni asfaltirani trg, stare začrnele palače, bogati znanstveni instituti, univerzitetna poslopja. No, ko zaidemo v stranske, manj čiste uličice, z granitom tlakovane, vidim, da ne manjka tudi romantike; najbrže tudi siromaštva ne.
 
Stanovanja, kolikor jih je na razpolago, nam ne konvenirajo. Naš vodnik predlaga, da se naselimo na Montparnassu; tam so tudi ugodnejše zveze s podzemeljsko železnico. Na pot!
 
In tako brodimo po cestah in ulicah, gori, doli, na levo, na desno, z lagodnimi koraki, z radovednimi očmi. Majniško solnce nam sije, sveži jutranji veter nam umiva lica. Nič nismo trudni, nič zaspani. Tako mi je, kakor da sem po dobro prespani noči pravkar vstal iz kraljevske pernice in se pošteno okopal, pa vendar niti eno uro nisem resnično spal.
 
»To je Luksemburški vrt,« pravi slikar, ko smo obšli par ulic.
 
Oha! si pravim in se ozrem naokoli. Tu je nekoč stanoval Župančič, visoko gori kje v kaki študentovski izbici, ko je gledal na ta park, kjer
 
... kot solza tiha
v prostorih neizmernih!
Kot da preteklost diha
vzbujena v urah večernih
tam.
 
No, zdaj pa je beli dan in park je odprt in vsa preteklost je mrtva. Komaj da ti kipi, razpostavljeni ob stezah, go- vore o nečem davnem in prošlem, a ti jih ne razumeš, govorica njih kamenitih ust ti je tuja. Samo sedanjost je živa zdaj, samo ta-le hip, ki ga je treba ukleniti vase in pomesti s seboj v svojo večnost.
3.410

urejanj