Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 214:
 
No, zdaj pa je beli dan in park je odprt in vsa preteklost je mrtva. Komaj da ti kipi, razpostavljeni ob stezah, go- vore o nečem davnem in prošlem, a ti jih ne razumeš, govorica njih kamenitih ust ti je tuja. Samo sedanjost je živa zdaj, samo ta-le hip, ki ga je treba ukleniti vase in pomesti s seboj v svojo večnost.
 
Lep razsežen vrt, nekoliko preveč zanemarjen. Sredi parka, na odprti cesti, igra mladina tenis. Revna zgrbljena ženica trga nekaj v travi, morda prikuho za kosilo. Svetlolasa deklica z otroškim vozičkom mežika v solnce. Majhen bel cucek je dvignil ob kostanjevo deblo svojo zadnjo nogo. Umirjen pisarniški gospod s cilindrom in očali mu stoji verno na straži. Idila.
 
Na montparnaškem bulvarju vlada živahnejše vrvenje. Tramvaji, avtobusi, tovorni vozovi, procesija avtomobilov. Rizki žvižgi in piski švigajo po zraku kakor rakete. Tlak je bolj vroč nego v zamišljenem Latinskem okraju. Med množico pasantov razbira radoznalo oko zastopnike vseh mogočih narodov in plemen. Mnogo je črncev in črnk, številno je zastopano rumeno pleme. Mnogo je med pasanti ljudi, ki hodijo zamišljenih, vase obrnjenih oči, katerim se pozna intenzivneje notranje življenje. Nehote vidiš takoj, kje si: v deželi umetnikov.
 
No, treba bo nekje zajtrkovati. Slikar nas povede v kavarno Rotondo. To je elegantna velika bulvarna kavarna, poglavitno shajališče vsega umetniškega Montparnassa. Ko stopiš vanjo, se ti zazdi, da si zašel v galerijo slik. Stene so od vrha do tal natrpane s podobami in slikami vseh mogočih struj in smeri, od impresionizma do kubizma in surrealizma, ki se vrsté druga ob drugi v lepem složnem bratstvu. Njih duševni očetje so stalni gostje te kavarne; slike so na prodaj.
 
Zdaj, ob pol enajstih dopoldne, je kavarna bolj slabo zasedena. Tem bolje pa je zasedena — kakor sem imel priliko opazovati redno vsak večer — ponoči okrog polnoči. Tedaj vre in kipi v nji kakor v panju. Kakšna pestrost obrazov, značajev in tipov! To ni samo Evropa, to je ves svet, vsi deli sveta! To je babilonsko vrenje! Tam ti nekdo poltiho igra na kitaro in prepeva, drugi vneto pisari svojo novelo, tretji riše svojega soseda, četrti šepeče svoji Dulcineji dvoumne nežnosti na uho. Japonci in Rusi — zlasti mnogo je Rusov — debatirajo o zadnjih dognanjih zapadno - evropske umetnosti. Najekstremnejši dialogi, najabsurdnejše modrosti. Starikav zamorec, grd kot hudič, z elegantnim žirardijem in v snežnobeli platneni obleki, vodi filigransko Parižanko po stopnicah v prvo nadstropje ... S kakšno perverzno naslado se privija ona nanj. O, urbem ...
 
Slikar nam razlaga:
 
Moderni umetnik je zapustil romantični tradicionalni Montmartre in hoče živeti bliže centrumu, bliže glavnemu utripu kulture in civilizacije. Zato se je preselil na Montparnass. Kralj tega okraja je danes Japonec Foujita, slikar velikih kvalitet, dasi meni osebno ni po godu. Nadalje živi tu kipar Bourdelle, čigar dela boste videli v luksemburških dvoranah. Tu žive Vlaminok, Manolo, Chagall, Zadkine, Modigliani, Pascin, tu živi André Derain ... Poet Apollinaire je opeval montparnaške bare in kavarne.
 
Ta-le kavarna je bila pred par leti neznatna predmestna butika z eno samo skromno sobico. Danes pa obsega — kakor vidite — dve veliki dvorani s točilnico, v prvem nadstropju eleganten daneing-room. To kavarno so zgradili umetniki. In njen lastnik je ženerozen možak. Za tiste pivce, ki si postrežejo v točilnici in se jim na nosu pozna, da so umetniki in nimajo par, je naročil natakarjem, naj ne gledajo na to, kaj so popili in pojedli. Skratka: prekrasen dečko!
 
Natakar nas postreže z izborno kavo in še izbornejšim pecivom. Pariški croissanto so specialiteta; znameniti dunajski Milchbrot je proti njim kakor žganec in torta. Na vsakem krožniku imaš zapisano ceno, koliko moraš plačati.
 
V časopisih — v tujih zemljah čitam vedno samo oficijelne vladne liste; že iz kurtoazije — beremo, da se kongres, ki sva se ga nameravala udeležiti z ljubljanskim tovarišem, ravno danes zaključi. No, hvala bogu, se mi je odvalilo z duše! Jaz od srca mrzim vse kongrese tega sveta, razen penatskih, ti pa so neoficijelni in neobvezni.
 
Kongres ni rodil zaželjenih uspehov, pravi časopis. Kateri pa jih je? pravim jaz. Vršil se je povsem nefrancosko. (Aha!) Preveč se je govorilo, piše list Počemu pa je bil kongres? bi skromno pripomnil jaz. Kongresi so vendar za to, da se ljudje zbero in govore, govore, govore ... To je kakor v politiki: malo je poklicanih, veliko je izvoljenih.
 
Naposled pa je vsekakor imenitna sreča, ta smola, ki sva jo imela s tovarišem, da sva zamudila tisto reč. Hvala ti, vlada beograjska! Modra si in dalekovidna. Kaj bi počel, kam bi se skril med brbljači? Kdor veliko govori, ni dosti prida; boljši je tisti, ki več misli.
 
Ampak zunaj vre, hrumi, vriska in poje življenje. Proč z besedami, tiskanimi in govorjenimi! Proč iz te steklene palače resničnih namišljenih genijev! Jaz se zapišem geniju življenja: geniju borbe, geniju luči in svetlobe.
 
Ko pa se s počasnim korakom zopet izprehajamo zunaj po teh ulicah in cestah mimo trgovin in kavarn, mimo barov in bazarjev, se, sam ne vem, kako, nenadoma domislim — Strindberga. Srečal sem ga ta hip. Zdajle je zavil v ono stransko ulico na levi. Zdirjal je mimo mene z viharnim dolgim korakom, vihro in razkol v duši, blaznost v možganih. »Kam, popotnik?« zakličem za njim. — »Ne vem; naprej, naprej!« mi odgovarja zamolklo, iz velike daljave. »Selim se iz hotela v hotel ... Preganjajo me, zato bežim.« — »Pred kom?« pravim jaz spet. — »Pred njim, pred — Njim!« mi zakriči on prav na uho. In jaz čutim v srcu, da se bo srečal z Njim, da, doli v Luksemburškem vrtu se bo srečal z Njim ...
 
Kako to udarja v sencih, kako besni kri v žilah, v nohtih jo čutim. »To je samo sprememba zraka,« si pravim, a vem, da ni res. Ne, v teh tihotnih uličicah ne, ampak pet, šest kilometrov odtod, tam v žarišču vsega, tam vihra divji, blazni, razvratni ples, ki se mu pravi življenje. Od daleč čujem njegov glušeči zvok, čutim jekleni ritem njegov. V mojem srcu je kaos njegov.