Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.519 zlogov ,  pred 3 leti
 
Kako to udarja v sencih, kako besni kri v žilah, v nohtih jo čutim. »To je samo sprememba zraka,« si pravim, a vem, da ni res. Ne, v teh tihotnih uličicah ne, ampak pet, šest kilometrov odtod, tam v žarišču vsega, tam vihra divji, blazni, razvratni ples, ki se mu pravi življenje. Od daleč čujem njegov glušeči zvok, čutim jekleni ritem njegov. V mojem srcu je kaos njegov.
 
»Za nič na svetu bi ne hotel živeti v tem mestu,« pravi tovariš. »Rajši v Sahari ali v Sibiriji.«
 
Tudi mene je bila za hip oplazila ta misel.
 
Ne, mu ugovarjam. To je mesto. Tu živi hudič poleg svetnika, zločinec poleg poštenjaka. Modrost in topost stanujeta pod isto streho. To je samo življenje.
 
Na poti srečamo jugoslovenskega znanca poeta Poljanskega. On je pariški zastopnik beograjske literarne firme Zenit. Firma izvaža barbarogenije. No, naš barbarogenij ni po svoji zunanjosti prav nič barbar, marveč čisto civiliziran in skoro simpatičen dečko: čisto imeniten fant. Pozdravimo se in razidemo; kje se eventuelno snidemo, vemo itak.
 
Naposled imamo stanovanje. Slikar nas popelje kar v hotel, kjer stanuje sam.
 
Avenue du Maine je snažna, lepa ulica, najsi se ji pozna nekoliko predmesten značaj; to dobro lastnost ima, da na nji ni tistega grozanskega hruma in ropota, ki zlasti prve dni trga človeku živce. Tudi hotel je snažen, skromen in miren. Njegov lastnik je Rus, menda nekje s Krima. Zato je tudi njegov hotel pristno vseslovanski umetniški azil.
 
Odkazali so mi sobo precej visoko gori, ker je hotel močno zaseden. No, nič zato: jaz imam rad višino. Sobica je prijetna in domača, še zdaj se mi včasi toži po nji. Nekričeče moderne tapete, udobna francoska postelja, celo balkonček imam vrh platan ob cesti. Škoda, da bom tako malo doma.
 
Takoj se informiram zaradi vode. Mrzla in topla voda je vedno na razpolago.
 
In vse to za 17 frankov!
 
Spet sem bil deležen ene tistih najizbranejših naslad, ki jih nudi življenje človeškemu telesu. Zadnje ljubljansko blato je odpadlo z mene. Izluščil sem se, prerodil se v novega človeka. In ko stopimo na ulico, prebujeni in pomlajeni, čutim, da nisem več Ljubljančan, temveč da sem z mladih nog sin tega mesta; nič se ne čutiš tujca v gneči tujcev, vse ti je domače in znano od rojstva; samo spomin si je treba osvežiti. Zakaj to mesto kakor da ni metropola nekega specialnega naroda, marveč ogromno zbirališče vseh tistih, ki nosijo v sebi neko svetsko čuvstvo, mednarodno mesto v najčistejšem pomenu besede. Rendez-vous duhov vsega sveta. Evropa, pomešana z elementi vseh kontinentov naše zvezde. Kakor antični Rim pred razpadom.
 
Pogledam svojega Ijubljanskega tovariša: postrani ima klobuk, razbleščane oči, do ušes je zardel. Prijateljica pravi: »Saj ne morem verjeti, da sem res tukaj.« — In tako se napotijo za novimi avanturami in novimi odkritji.
 
Prvo odkritje je podzemeljska železnica metro. Ko stopiš prvič s solnčnega dne v zatehlo, polmračno katakombo, obokano z belimi ploščicami, ti hoče postati slabo: nato se privadiš. Za 45 centimov lahko prevoziš ves Pariz pod zemljo, ako ne izstopiš prej. Vsakih pet minut vozijo železnice, vsaka v svojo smer. Vstopiti moraš naglo, drugače se lahko občutno poškoduješ. Vrata kupeja se zapirajo avtomatično. V dobro razsvetljenih vozovih vlada najlepša snaga; kaditi je prepovedano; grozen pa je prepih tu notri. Občinstvo, ki se vozi, je silno pestro. Največ je preprostega ljudstva; uradniki, delavci, študentje, tipkarice, moditske. Mnogo se čita v metro. Zvečer, opoldne in zjutraj je seveda naval na železnico velikanski.
 
Vsa napeljava te železnice s prestopanji in correspondencami se ti zdi na prvi pogled strašno komplicirana; čez dva dni pa se že voziš povsem samostojno. Na tisoče in tisoče oseb se prevozi vsak dan z metro. Kakšna blagodat za mesto, kolika olajšava cestnega prometa, ki je po obljudenejših ulicah že itak nekaj absurdnega!
 
Vse mesto je prepreženo in razrito s podzemskimi rovi. Čudno mešani občutki se te polaščajo, ko ti pravi tovariš: »Zdajle se vozimo pet metrov pod Seino.« Zrak je težak in bolan.
 
»Hudič je izumil tehniko,« pravi tovariš.
 
Na bulvarju St. Michel izstopimo. Da ne prekinemo na mah s tradicijo, se napotimo obedovat v srbsko restavracijo. Obedujemo pristno po jugoslovensko; jagnjetino. Ampak treba je pošteno dolgo čakati, da prideš na vrsto in dobiš mesto. Restavracija je namreč nekakšna študentovska menza. Postrežba se vrši v silni naglici, kakor v vseh podobnih lokalih; da tudi ni tako snažno, kakor bi moralo biti, je lahko umljivo. Zato pa stane obed s prikuhami, pijačo in desertom — bagatelo.
 
Po kosilu se sestanemo s kolonijo. Café de la oare — kjer se shajajo Slovenci — leži na bulvarju St. Mihaela. Kavarna drugega reda, v kolikor se dado primerjati nemške in francoske kavarne, bi jo primerjal nekdanji študentovski Wien na Dunaju; le da je ta za spoznanje večja.
 
Slovenska kolonija v Parizu narašča od dne do dne. Neprestano prihajajo tudi rojaki, ki se ustavljajo tu za par
dni po opravkih. In prav je tako. Stoletja smo zrli Slovenci na Dunaj kot na edini pojem velikega svetskega mesta. Ampak Dunaj je nemško in edino Pariz je resnično svetsko mesto, in Dunaj je proti Parizu vas, nemško gnezdo!
 
V kavarni nas čaka že moj genevski prijatelj in njegova žena, gospa Nadja. Komponist Škerjanc je tam in poet Pretnar, ki se je kar udomačil v Parizu; filozofa P. in G., inženir K. Včasih zaide sem tudi plesalec Viček in plesalka gospodična Lidija. Vsi sami imenitni dečki!
 
Na trotoarju pred kavarno sedimo in motrimo promet, ki hrumi tod mimo v živem vročem tempu, lijoč se v
osrčje mesta, v Chatelet, v Cité.
 
V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.
3.410

urejanj