Novo življenje (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 368:
==VII.==
Na drugi dan ob deseti uri zjutraj je bila napovedana dražba Damjanovega posestva pri sodišču v Dolu. Pripeljal se je tja stari Lokvar s parom konj in izstopil v gostilni »pri belem konju«, ki so jo sploh imenovali Doljani in okoličani nakratko »hotel«. Tu so se ustavljaji samo premožnejši ljudje, ki so posečali Dol, in pa gospoda, če se {{prelom strani}} je pripeljala iz bližnjega mesta na izprehod. Lokvar, dasi skopuh skozi in skozi, se je vendar tudi ustavljal tam, ker je mislil, da ostane s tem pri gospodi v milosti, ako sedi v tisti sobi, kakor sedi včasih gospod sodnik ali pa celo glavar, kadar se pripelje na uradni dan v Dol. Ob svoji palici in sključen je lezel v gostilniško sobo in meril vsakogar s svojimi majhnimi, bistrimi očmi. Hotel se je že naprej prepričati, ako je še kdo drug tukaj, ki bo dražil Damjanovo posestvo, ter se v neugodnem slučaju morda sporazumel z njim, da odstopi.
»Kaj pa danes tukaj, gospod Lokvar?« ga je pozdravil glasno gostilničar, nizek, debeluhast človek rdečega, zabuhlega obraza.
»He, he, he, nič posebnega, gospod Ples,« je nosljal starec. »Samo malo posestvice bomo prodali tam doli na sodniji, to se pravi, ga bomo kupili danes mi,« je dejal nekoliko tišje ter pomežiknil gostilničarju.
»Čegavo pa, gospod Lokvar? Glejte, jaz ničesar ne izvem, ko se ne brigam za ves svet, razen za svoj posel, ki ga imam čez glavo,« se je pohvalil gostilničar, dasi je v resnici vedel za vse dobrote in vse grehe dolske okolice in še čez mejo.
»He, he, he, kaj to, naj bo, čigavo hoče, saj ga ne boste kupili vi, gospod Ples! Po vseh božjih in človeških postavah pripada meni, ki sem revež prišel skoro ob vse svoje premoženje, ko sem bil tako usmiljen in sem čakal tako dolgo, da se je nabralo že obresti nekaj stotakov. Ob vse to bom, Ples, in to je hudo, da veste.« Govoril je skoro z jokajočim glasom, da bi se moral smiliti onemu, ki bi ga ne poznal. Toda Ples se mu je samo smejal ter ga potipal po rami, rekoč: »Gospod Lokvar, saj se poznamo! — Toda s čim naj vam postrežem sedaj, ko je še tako zgodaj? Golažek bo kmalu, toda sedaj še ni. Tudi telečja obarica, saj veste, takšna, kakoršno posebno cenite vi, ki imate že malo zob, tudi ta bo kmalu. Ali hočete počakati, saj imate še dovolj časa.«
»Pustite za sedaj vaš golažek in obarico in mi prinesite samo požirek tropinovca, onega, ki ste ga kupili pri Jožkovem Tonetu na Selu, ako ga že niste krstili, pa bo dobro.«
Stopil je v sobo; tam ni bilo nikogar. Pomel si je roke in zadovoljno pomikal z glavo.
{{prelom strani}}
»Res je še malo zgodaj,« je zamrmral, »toda kdor je mislil priti, bi bil že tukaj. Pa tudi nisem srečal nobenega voza, niti ga videl zunaj na dvorišču. Samo da ne bi prišel še Juri iz Rova, ta šema, ki vtakne svoj nos povsod, kamor ni treba, pa bi bilo vse prav.«
Naglo je zvrnil kozarček, ki ga je postavil gostilničar predenj na mizo.
»Ali ne boste nič sedli?«
»Nič, ni časa, pa potem! Najprej je kupčija in denar, a potem šele drugo. To vam pa rečem, Ples, da napravite danes dobro kosilo, zakaj jedli bomo na veliko veselje.«
Plačal je in oddrsal iz sobe. Lezel je po ulici navzdol sključen in tako neznaten, kakor bi šel beračit ...
Še pred deseto uro je stopil Lokvar v sodnijsko sobo, kjer se je imela vršiti dražba. Samo sodni sluga je bil tačas v njej, nihče drugi. Tudi pred vrati ni videl Lokvar nikogar, ki bi mu bil sumljiv, da mu stopi v zadnjem trenotku na pot. Zato so se svetile njegove oči, ko mu je sluga ponudil stol, da sede, rekoč:
»Kmalu pride gospod sodnik, akti so že tukaj na mizi pripravljeni. Pa bomo kmalu posestnik novega posestva, gospod Lokvar, kaj ne da? In prav ceno pojde, saj itak ne bo drugi dražil.«
Lokvar se je samo smejal in dobro mu je delo.
Tačas so se odprla vrata in vstopil je sodnik s
»Kaj išče ta danes tukaj?« si je mislil Lokvar. »Ali ima tako trdo kožo, da hoče od blizu videti in poslušati lastno nesrečo?«
Dalje ni utegnil misliti, sodnik je stal že za mizo ter dejal:
»Gospod Lokvar in še drugi, ako je kdo prišel semkaj, da bi dražil posestvo Jakoba Damjana iz Gribelj, naznanjam vam, da se ta dražba ne bo vršila, ker je Jakob Damjan pravkar poplačal svoj dolg in vse stroške.«
Lokvar ni verjel svojim ušesom, mislil je, da se mu samo sanja. A prebledel je in oči so mu nemirno švigale sem ter tje. Vstal je, hotel je nekaj govoriti, a nobene besede ni spravil iz grla.
»Za danes ste opravili, gospod Lokvar, vse drugo se vam bo dostavilo,« je dejal sodnik in neka škodoželjnost je zvenela iz njegovih besed, zakaj poznal je Lokvarja prav dobro. »Vi, Jakob Damjan, pa še nekoliko počakajte.«
{{prelom strani}}
Strupen je bil pogled, ki je zadel Jakoba iz starčevega očesa. Toda, saj ni čuda, ko se mu je s tem zrušilo toliko nad, zlasti da se ne bo mogel iznebiti sina tako izlepa in tako cenó. Uvidel je, da se ne da v tem slučaju storiti ničesar več, zato je odšel brez vsake besede.
Ko je bil zunaj na ulici, se mu je hipoma zazdelo, da se mu že vsi ljudje smejejo in mu privoščijo iz srca, kar ga je doletelo. Še bolj se je sključil in pospešil korake, kolikor je mogel. A kakor nalašč so ga danes srečavali ljudje, ki jih je poznal, m zdelo se mu je, da vidi na vsakem obrazu porogljiv in škodoželjen nasmeh. Hudo ga je peklo in postajal je vedno nemirnejši.
»No, ali je že končano? To ste pa hitri,« je dejal Ples, ko ga je zagledal. »Kosila ne bo še tako kmalu.«
»Ne izgubljaj brezpotrebnih besed in ne delaj neumnih opazk, kaj ti mari,« je odgovoril starec s hripavim glasom. »Danes boš kosil sam in brez mene.«
Ukazal je napreči, toda hitro; niti minute ni hotel biti več v tem nesrečnem dolskem gnezdu, ki mu je nakopalo na staro glavo toliko sramote. Ročno, kot bi ne bil nihče mislil, je skočil na voz in udaril po konjih, ki so naglo zdirjali z dvorišča.
Ples je zrl za njim in zmajal z glavo.
»Zmešalo se mu bode dedcu! Gotovo je stopil nekdo vmes in mu podražil. Prav se mu godi, skopuhu! ...«
Ko je prišel Lokvar domov, mu je prvi stopil nasproti sin France.
»No, kako je šlo, oče? Gotovo se smeje danes vaše srce, ker je šlo izlepa in cenó.«
Toda stari ni odgovoril ničesar. Počasi je lezel gori v svojo sobo ter omahnil na posteljo. Današnji dogodki so ga bili tako razburili, da je moral leči. Drugi dan se mu je zbledlo. Mahal in tolkel je okoli sebe, na vsaki strani je videl ljudi, ki ga preganjajo, ki ga hočejo ubiti. Zlasti sta ga nadlegovala Jakob in lastni sin.
»Ali ne pošlješ po zdravnika, France? Glej,
France pa se je samo smejal in odgovarjal v mislih:
Vrstica 540 ⟶ 436:
»Toliko boljše!«
Ako bi ne bilo usmiljenih sosedov, bi niti duhovnik ne bil prišel k njemu. Spravil ga je v sveto olje, ker se drugega ni dalo opraviti z njim.
Osmi dan potem so ga pokopali.
{{prelom strani}}
==VIII.==
Gribljani so bili trdni kmetje, skoro vsi. Prostrana so bila njih polja, rodila so zlasti mnogo različnega žita. Travniki so se spenjali na široko po dolinah in segali v rebra okoliških gričev. Tudi vinogradov je bilo precej, lepih vinogradov, ki so bili ponos vsakega Gribljana. Trdne in obširne kmetije pa so potrebovale mnogo delavcev v obdelovanje. A delavcev ni bilo dobiti nikjer, zakaj po drugih vaseh daleč naokoli so bile doma samo ženske, otroci in stari ljudje, ki jim niso več služile roke. Vse drugo je odšlo v Ameriko. Nobenega ni bilo, ki bi se bil zavzel za te ljudi, da bi jih ohranil domači grudi, domačemu rodu. Nobenega, ki bi jih poučeval, ki bi jim svetoval in pomagal. In tako so izginjali drug za drugim, ne da bi si bili izkušali pomagati tam, kjer so se rodili, izginjali so, ne da bi se bili zavedali, koliko škodujejo samim sebi in vsemu malemu narodu. Žalostno je bilo po teh vaseh, potnik bi se razjokal, kadar bi ga zanesla noga v te zapuščene kraje.
Kdor je imel obilo in odraslo družino, ta si je že še pomagal, je že še lahko obdelal o pravem času svojo kmetijo in pospravil pred jesenskim dežjem svoje pridelke. A oni, ki so bili navezani na druge, so bili veliki reveži. V stiskah in zadregah so bili, ko je kopnel sneg po solnčnih brdih in se je osušila zemlja, v stiskah in zadregah so bili, ko je rumenelo in zorelo žito na polju, a zlasti v onih zadnjih jesenskih mesecih, ki beže tako naglo, ki imajo navadno tako malo solnca, a dosti dežja in moče. Vse je zastajalo, se ni hotelo geniti nikamor. In takrat so se čule tožbe gospodarjev od ranega jutra do poznega večera, vse je šlo navskriž in mnogo v škodo.
»Vse bom dal v najem, kdo se bo večno mučil in križal z drugimi!« je dejal marsikdo, ko je moral najeti ljudi, ki so prihajali bogve odkod, ki so bili bolj vajeni piti nego delati ...
Stiska je že prikipela do vrhunca, a od nikoder ni kazalo, da se bode kdaj kaj izboljšalo. Tedaj je pa zopet nastopil Tratar. Za nedeljo popoldne je sklical vse gribljanske posestnike v šolo na pomenek. Sam je hodil od hiše do hiše ter tako pridobil vse, da so res prišli.
Živo je bilo tisto nedeljo v šolski sobi. Šumelo je kakor v panju pred rojem. Skoro v vsaki gruči so {{prelom strani}} ugibali, kaj bode danes povedal učitelj. Stari Jekovec pa, ki je že vedel vse, si je veselo mel roke in se zadovoljno nasmihal.
»Le počakajte,« je govoril, »saj bo kmalu začetek in tistikrat boste slišali. Res vam ne bo žal, da ste prišli. A gospod učitelj bo tudi vesel, ko bo videl, da ste prišli vsi do zadnjega. Kaj ne, Jakob?«
»Prav pravite, Jekovec,« je dejal Jakob, ki mu je žarel obraz same zadovoljnosti in notranje sreče.
Tedaj je pa vstopil Tratar. Šel je gori k mizi na nekoliko višji prostor, da je mogel vse pregledati, a da so tudi njega lahko vsi videli. Nastala je v sobi tišina kakor v cerkvi. Tratar pa je začel govoriti:
»Predragi Gribljani! Sklical sem vas danes semkaj, da vam razodenem to, kar že dalje časa teži moje srce. Glejte, spoznal sem vašo zadrego in nasvetoval bi vam rad, kako si lahko pomagate. Po vaših kozolcih in skednjih čakajo velike zaloge žita, da bi se iznebile klenega zrnja, a čakajo že dolgo zaman, ker nimate delavcev, ki bi jih omlatili. Dan za dnem gledate in čakate, odkod bo prišel popotnik, da ga ustavite ter mu ponudite dela. In drago bi mu plačali, ako bi prišel in sprejeli bi vsakega, ki bi prišel, tudi če bi dodelal na dan samo polovico tega, kar dodelate sami. Toda ni ga. Kako si naj pomagate v teh stiskah, da ne bo sprhnelo vaše zrnje in segnila vaša slama? Vidite, vem za pomoček, ki vas bo takoj rešil te zadrege. V nekoliko dneh bo vaše žito v žitnicah, lepo in svetlo ter vam bo hvaležno, da ste mu oteli življenje. In slama bo lepo spravljena pod streho in bo dišala in se svetila. Mnogo vas je, trdni ste, zložite skupaj in kupite si mlatilnico, ki jo boste skupno rabili in ki vam bo nadomestovala mnogo, mnogo delavcev. Vidite, kdor izmed vas ima toliko žita, da bi ga moralo mlatiti šest delavcev cel teden, opravi to delo z mlatilnico še prej nego v enem poldnevu, in to samo z dvema delavcema. Že čez par ur je žito v vrečah in slama na svojem kupu. Ako računite delavca na dan samo dve kroni, kar pa je pri sedanjih razmerah popolnoma izključeno, tedaj vas stane šest delavcev na dan dvanajst kron in v šestih tedenskih dneh šestkrat dvanajst kron, to je dvainsedemdeset kron. Pri mlatilnici pa bi vse to stalo približno šest do osem kron.«
Začuli so se vskliki začudenja in nekateri so neverjetno majali z glavami.
{{prelom strani}}
»To je vse res, kar sem vam povedal,« je nadaljeval Tratar. »Tukaj imam veliko sliko takšne mlatilnice. Lahko si jo pozneje vsak sam ogleda. Tam so tudi preračunjeni vsi stroški, bodisi za mlatilnico samo, bodisi za čas, ko se rabi. Jaz sam vam tudi lahko to povem, ker sem takšno mlatilnico že videl. Velika dobrota je za kmetijski stan!«
Vsak je hotel sliko videti in počasi so bili vsi prepričani o njeni dobroti. Tratar jo je natančno popisal, kako je sestavljena in kako se rabi in se ji streže. Nazadnje je še pristavil:
»Ker je to najnujnejša vaša potreba sedaj v poznem jesenskem času, zato sem vam danes govoril samo o mlatilnici. Toda za svojo nalogo sem si vzel, da vam bom sedaj vsako nedeljo popoldne povedal kaj novega tudi o drugih novih kmetijskih strojih, ki sedaj po svetu nadomeščajo na tisoče delavnih rok. Samo od vaše dobre volje je odvisno, ako boste hoteli priti in poslušati.«
Ko je nehal Tratar govoriti, ni bilo nobenega, ki bi bil rekel, da ne pride.
Tako so se začela v gribljanski šoli ta predavanja in dobiček so imeli od njih Gribljani sami. Še tisto jesen je ropotala v Gribljah mlatilnica in vsi so bili zadovoljni z njo. Ko so se s tem ljudje še bolj prepričali, da ni nikaka sleparija, kar je govoril učitelj o strojih, so si omislili prihodnjo pomlad tudi čistilnico za žito in polagoma in po močeh tudi druge stroje. Griblje so napredovale, ponehale so tožbe o pomanjkanju delavcev in vse je bilo zadovoljno. Kmetije so postale dobičkanosne in so bile vzorne kakor menda tačas nikjer drugod po celi deželi.
Delo je bilo, ki je v Gribljah tačas slavilo svoje zmagoslavje ter pripomoglo do blagostanja.
==IX.==
Zopet je bilo lepo pomladno popoldne. Cvetje je klilo in je dišalo po vrtovih, po dolih in bregovih, vse se je bilo odelo v pisano praznično odejo ter živelo v pričakovanju in hrepenenju. Pisani so bili vrtovi, blesteči v sočnozeleni boji vinogradi, zelena polja, njive in travniki. Izza vsake hiše, izza vsakega vogla je gledalo zelenje, izza vsakega plota cvetje. Ni ga bilo človeškega srca, ki bi se ne bilo razveselilo ob tem pogledu, ne človeške duše, ki ne bi bila začutila ob njem bližine onega, ki daje rastje {{prelom strani}} in cvetje, ki je ustvaril vso to krasoto z eno samo premogočno besedo.
Okoli Jakobove hiše je bilo tistega popoldne nekam posebno praznično. Prostor pred hišo je bil skrbno pometen, vhod okrašen z zelenjem, cvetjem in zastavicami, prav tako kakor tistega dne šola, ko so jo blagoslovili. Že sama na sebi je bila ta hiša lepa, zakaj odkar je Jakob zopet začutil trdna tla pod svojimi nogami, odkar je vedel, da mora biti to posestvo zopet njegovo, je zlasti skrbel, da se je odlikovala njegova hiša po svoji notranjščini in po svoji vnanjščini. A danes je blestela med drugimi kakor nevesta med svojimi družicami. Vršiti se je moralo nekaj posebnega in lepega.
Pa še neka druga hiša je bila v vasi, ki ni skoro nič zaostajala danes v svoji praznični opravi za Jakobovo. To je bila hiša Dobravčeva. Tudi na njej se je blestelo cvetje in zelenje in so se zibale zastavice v rahli sapi in v svetlih solnčnih žarkih. Hišna vrata so bila na stežaj odprta in po kuhinji in sobah je klilo veselo gibanje in življenje. Okoli hiše je bilo vse polno radovednih otroških in ženskih obrazov. Celo Dobravčev stari pes Karo, ki je navadno ležal leno iztegnjen na dvorišču pod kostanjem ter se ni menil za ves svet, je danes stopal ponosno po veži in kuhinji. Mahal je zadovoljno z repom ter se dotikal z gobcem narahlo vsakega, ki mu je prišel nasproti, kakor bi mu hotel nekaj povedati, nekaj posebno važnega in lepega ...
Tedaj je pridrdrala pred hišo kočija. Z nje je stopil gospod župnik. Prijazno in smehljaje odzdravljajoč na vse strani je šel v hišo. Tu mu je prišel nasproti gospodar Dobravec, praznično oblečen in s šopkom cvetlic na prsih. Veselja se mu je iskrilo oko in krepko je stisnil roko župniku, ko mu jo je ponudil.
»Tako je prav,« je dejal župnik. »Veselje mora vladati na tak dan v hiši. Toda, kje sta ženin in nevesta?«
»Jakoba še ni, a Marica se opravlja gori v sobi. Nekam počasi ji gre izpod rok. Dasi je vsa srečna in vesela, je vendar treba nekoliko joka ob tako resnem času. Pa jaz sem prepričan, da ne bo tukaj nesreče in zato je lahko moje srce.«
»Prav imate,« je odgovoril gospod župnik, »kolikor človeški um lahko presodi, se tukaj ni bati, ako ne pride kaj posebnega nenadoma in zavratno.«
{{prelom strani}}
»Tega nas pa Bog varuj!« ...
Kmalu po tem razgovoru so zabučale orgle v gribljanski cerkvi. Veličastno so odmevali glasovi po cerkvi, ko sta stopala pred oltar Damjanov Jakob in Dobravčeva Marica. Mil in dobrohoten je bil glas župnikov, ko jima je razkladal dolžnosti, težave in veselje stanu, ki sta sedaj namenjena stopiti vanj. A prav očetovsko skrben je bil ta glas, ko jima je pozneje voščil obilo sreče in zadovoljnosti.
Vesel in lep je bil tisti večer v Dobravčevi gostilni. Zlasti sta čutila vso obilico sreče Jakob in Marica. Stari Jekovec je tisti dan od samega veselja izpil kozarec več kot po navadi. Pristopil je k Jakobu ter mu rekel:
»Nemalo zasluženja imam tudi jaz, da se je danes zapečatila tvoja sreča, Jakob! Glej, ako bi ne bilo mene, bi že izdavna bila zakopala lenoba tvoje kosti. Pa brez zamere! Tako si pa vstal k delu, sedaj si mož.«
==Pripis.==
Ko sem nekega jesenskega večera otožen sedel čisto sam v svoji sobi in je zunaj naletal dež ter brila prva hladnejša jesenska sapa po praznih strniščih, tedaj je stopil v sobo moj prijatelj Ivan.
»Kaj delaš, prijatelj?« me je ogovoril. »Tako si vedno žalosten in kadar kaj spišeš, so žalostni in obupani vsi tvoji junaki. Daj, dvigni se in spiši nam povest o ljudeh, ki so se otresli mehkužnosti, izvirajoče iz dušne in telesne lenobe. Hvaležni ti bomo zanj.«
In tisti čas sem se spomnil na tebe, moj nekdanji
| |||