Slovenščina in Slobenarji: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{Naslov | prejšnji = | naslednji = | naslov = Slovenščina in Slobenarji (Čebljanje) | poglavje = | avtor = Bogumil Vdovič | dovoljenje = javna last | opombe = Objav...)
 
Brez povzetka urejanja
Skoraj neverjetno je, kako so nam Slobenarji slovenščino germanizirali, – je nadaljeval Munla Bekir. Vso pa iz neznanja in stremljenja, da bi se ustvarila po nemškem vzorcu slovanska književna govorica. Toda Slobenar ne samo, da slovenščine ni znal in ne zna, temveč mu je tudi nemščina tuja. Kajti kakor govori slovensko po nemško, tako govori nemško po slovensko. Slobenar ne razloči nemškega h od ch. Dočim izgovarja polglasnik v slovenščini za ä, izgovarja v nemščini polglasnik tam, kjer jih ni. Na primer: slovenski »lonäc« in nemški »ab'r«.
 
Slovensko izražanje: »ne utegnem«, »snoči«, »davi«, »drevi«, »obkorej«, »dokorej« itd. je izginilo in namesto tega imamo: »nimam časa«, »včeraj zvečer«, »danes zjutraj«, »danes zvečer«, »ob kateri uri«, »do katere ure« itd. Vse to pa Nemcem na ljubo, ker so se bali, da bi jih Nemci none razumeli. Iz istega razloga so pisali in še pišejo: Milavec, Milavec-a, Milavecov in Lajovic, Lajovica, Lajovicov, namesto: Milavca, Milavčev in Lajovca, Lajovčev.
 
Dalje se piše: »v kolikor«, »v naprej« samo zato, ker se pravi po nemško: »insoweit, inwiefern« ter »in vorhinein«. Da zadostuje »kolikor« in »naprej«, slobenarju ne gre v glavo.
K lepi slovenščini bi največ pripomoglo (pravzaprav bi bila to njegova dolžnost) naše dnevno časopisje. Toda o tem rajši molčimo. Poudarjam samo, da izgovor z naglico, s katero se piše, ni opravičba. Kolesar, ki hitro vozi in se zaletava v obcestne kamne, pač ne zna voziti. Če čitaš »skubiti, skubim, skubil«, takega neznanja prav gotovo ni naglica kriva.
 
Kolikor se spominjam, kar mi je Munla Bekir povedal, sem zapisal. Poudarjam pa, da njegovo mnenje ni merodajno. A zdelo se mi je potrebno, da se tote opombe spravijo v javnost. Ker se že nihče drugi ne zmeni za kvaro, ki se dela slovenščini. Kmalu bo preteklo štirideset let, kar je umrl prvi bičar slobenarjev, ignorantov in packonov jezika, Fr. Levstik, pa je treba v šestem letu po osvoboditvi od Nemcev in nemštva še vedno trobiti osnovna pravila slovenske pisave in govorice. To je sramota!
 
==III.==
 
– Višek pa je dosegel gospod, ki je napisal v neki slovenski dnevnik to-le: »Včeraj popoldne so nesli zadnje (!) zemeljske ostanke gospoda N. N. k večnemu počitku« itd. Ne glede na to, da je prevod »zemeljski ostanki« ( = irdische Überreste) po smislu skrajno, recimo, nesrečen, je pisec podprl to nesrečo še z besedo »zadnje« (če se že mora po nemško
 
izražati), namesto da bi rekel »poslednje«. Neki šaljivi mesar, ki pa ima prav dober jezikovni čut, me je vprašal, ko je to čital: »Kaj praviš, kdaj pokopljejo, če jih že niso, prednje zemeljske ostanke, in zakaj ne pokopljejo vsega mrliča naenkrat, ko so pogrebi tako dragi?«
 
»Munla Bekir, ti ne boš nikoli pameten,« sem mu rekel. On pa je odgovoril:
 
– To se tudi meni zdi. Pričakoval sem, da bom s štiridesetim letom. Zato sem se bil obrnil do nekega Tirolca, torej strokovnjaka in izvedenca v zadevi pameti, kako naj se ravnam, in on me je podučil, da na štirideseti rojstni dan pravi nekaj: »Mek, mek,« in to je pamet, ki te srečuje. Če to preslišiš, ostaneš prav tako neumen, kakor so drugi ljudje. No, in jaz sem to preslišal.
 
pamet, ki te srečuje. Če to preslišiš, ostaneš prav tako neumen, kakor so drugi ljudje. No, in jaz sem to preslišal.
 
»Saj »mek, mek« pravi tudi trava, ki raste in to hodiš lahko vsako leto poslušat, morda ti to pomaga,« sem se ponorčeval. On pa me ni čul, ali pa ni hotel, kajti nadaljeval je:
Brezimni uporabnik