Slovenščina in Slobenarji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{Naslov | prejšnji = | naslednji = | naslov = Slovenščina in Slobenarji (Čebljanje) | poglavje = | avtor = Bogumil Vdovič | dovoljenje = javna last | opombe = Objav... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 39:
Skoraj neverjetno je, kako so nam Slobenarji slovenščino germanizirali, – je nadaljeval Munla Bekir. Vso pa iz neznanja in stremljenja, da bi se ustvarila po nemškem vzorcu slovanska književna govorica. Toda Slobenar ne samo, da slovenščine ni znal in ne zna, temveč mu je tudi nemščina tuja. Kajti kakor govori slovensko po nemško, tako govori nemško po slovensko. Slobenar ne razloči nemškega h od ch. Dočim izgovarja polglasnik v slovenščini za ä, izgovarja v nemščini polglasnik tam, kjer jih ni. Na primer: slovenski »lonäc« in nemški »ab'r«.
Slovensko izražanje: »ne utegnem«, »snoči«, »davi«, »drevi«, »obkorej«, »dokorej« itd. je izginilo in namesto tega imamo: »nimam časa«, »včeraj zvečer«, »danes zjutraj«, »danes zvečer«, »ob kateri uri«, »do katere ure« itd. Vse to pa Nemcem na ljubo, ker so se bali, da bi jih Nemci
Dalje se piše: »v kolikor«, »v naprej« samo zato, ker se pravi po nemško: »insoweit, inwiefern« ter »in vorhinein«. Da zadostuje »kolikor« in »naprej«, slobenarju ne gre v glavo.
Vrstica 73:
K lepi slovenščini bi največ pripomoglo (pravzaprav bi bila to njegova dolžnost) naše dnevno časopisje. Toda o tem rajši molčimo. Poudarjam samo, da izgovor z naglico, s katero se piše, ni opravičba. Kolesar, ki hitro vozi in se zaletava v obcestne kamne, pač ne zna voziti. Če čitaš »skubiti, skubim, skubil«, takega neznanja prav gotovo ni naglica kriva.
Kolikor se spominjam, kar mi je Munla Bekir povedal, sem zapisal. Poudarjam pa, da njegovo mnenje ni merodajno. A zdelo se mi je potrebno, da se
==III.==
Vrstica 100:
– Višek pa je dosegel gospod, ki je napisal v neki slovenski dnevnik to-le: »Včeraj popoldne so nesli zadnje (!) zemeljske ostanke gospoda N. N. k večnemu počitku« itd. Ne glede na to, da je prevod »zemeljski ostanki« ( = irdische Überreste) po smislu skrajno, recimo, nesrečen, je pisec podprl to nesrečo še z besedo »zadnje« (če se že mora po nemško
izražati), namesto da bi rekel »poslednje«. Neki šaljivi mesar, ki pa ima prav dober jezikovni čut, me je vprašal, ko je to čital: »Kaj praviš, kdaj pokopljejo, če jih že niso, prednje zemeljske ostanke, in zakaj ne pokopljejo vsega mrliča naenkrat, ko so pogrebi tako dragi?«
Vrstica 187 ⟶ 186:
»Munla Bekir, ti ne boš nikoli pameten,« sem mu rekel. On pa je odgovoril:
– To se tudi meni zdi. Pričakoval sem, da bom s štiridesetim letom. Zato sem se bil obrnil do nekega Tirolca, torej strokovnjaka in izvedenca v zadevi pameti, kako naj se ravnam, in on me je podučil, da na štirideseti rojstni dan pravi nekaj: »Mek, mek,« in to je pamet, ki te srečuje. Če to preslišiš, ostaneš prav tako neumen, kakor so drugi ljudje. No, in jaz sem to preslišal.
»Saj »mek, mek« pravi tudi trava, ki raste in to hodiš lahko vsako leto poslušat, morda ti to pomaga,« sem se ponorčeval. On pa me ni čul, ali pa ni hotel, kajti nadaljeval je:
| |||