Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 288:
==1.==
Neslišno polzé po asfaltu avtomobili, avtotaksiji in elegantni privatni vozovi. Pred nami tonejo množice v zemljo, v metro. Bučé zdirja mimo kolosalen avtobus; ho, če bi te dobil pod svoje šape tak-le hrust! Kupček blata, drugega nič. Lej, tam-Ie stopica počasi čez cesto rjav dakel; orjaški gospod ga spremlja; drobna ženica se jima je priključila zadaj in se plaho ozira na obe strani. Gneča avtomobilov pred njimi je zavozila počasneje. Šofer, ki bi jih povozil, bi v Parizu ne šofiral nikoli več.
»Da, to je mesto,« si pravim zopet in zopet. V največji gneči največji red. Na Miklošičevi cesti v Ljubljani pa so trije pasantje; enega izmed teh bo kolesar gotovo povozil.
Pri moki se razpleta med nami sila duhovit pogovor; debata za prebavo. Naše dame načno globoki problem — o ženskih nogah. Ali imajo Parižanke zares lepe noge?
Slovenski Parižani vneto prikimujejo ... Gospa Nadja in moja prijateljica oponirata: Pokažite mi eno samo lepo nogo, jaz je nisem videla še! — In tako se pogledi nas vseh zapičijo na cesto, v noge mimo idočih žensk.
Ampak vprašanje je jalovo in »problem« je nerešljiv. Kdo ve, ali so to, v kar zijamo mi, noge pristnih Parižank ali samo takih, kot sta naši dami. In lepe ženske noge so tudi v tej deželi in v tem mestu — posebno še v tem mestu! — dragocenost, ki ima legijo vnetih malikovalcev; ti plačujejo zanje z zlatom in jih rajši skrivajo vulgarnim pogledom pocestnih in kavarniških zijal v avtomobilih.
Odredili smo, da si prvi dan prizanesemo z galerijami in muzeji. Tako se napotimo z brezskrbnimi koraki po bulvarju St. Michel mimo monumentalne justične palače in drugih zgradb, začrnelih od stoletij, čez most na drugo stran Seine. Čudovit, nepozaben je pogled s tega mostu na reko in na vrsto drugih mostov, ki se lokoma pno preko nje. V sivi površini vode se utrinjajo mavrični refleksi popoldanskega solnca in se prelivajo kakor zarja na umazanih zelenkastih valovih. Ta pogled me je pretresel do dna. Na obeh straneh reke prodajalci s starimi knjigami, bukinisti, v ozadju mesto, nad katerim v ostrih konturah črné proti nebu stolpi notredamske katedrale.
Kako ti zastaja korak, ves zamišljen; to kamenje, te hladne aristokratske palače, zidane za večnost, te katedrale — koliko vetrov je šlo preko njih, koliko viher; izprana kri, posušene solze; znemeli smeh in jok; borbe za obstanek in napredek. Kakšen skok od smrdljive človeške luknje, zlepljene iz blata, do tega razkošnega louvreskega gradu: tisočletja govore.
Gruča Amerikancev, ki stoji poleg mene, zre s pomilovalnim neumljivim nasmehom na te nizke pritlikave hišice in stavbice, primerjajoč jih v duhu s svojimi monstroznimi nebotičniki, zidanimi iz betona in železa. Zgodovine ne čujejo, morda ne vidijo niti arhitektonskih lepot. Oni, narod od danes ne razumejo Evrope, katere kultura in civilizacija je rastla počasi, organski, v tisočletjih, in katero še danes ovira zgodovina v njenem hitrejšem razvoju, kakor tudi Evropa ne razume Amerike, ako gleda v nji samo zemljo Shylokov ...
Louvre, to monumentalno, v geometričnih četverokotnikih zidano zgradbo si ogledamo od zunaj. Čudovit, porazen pa je pogled izpred Louvra proti Place de la Concorde. Kakor nepretrgana napeta nit se črta linija v nedogled. Tu, mislim, se najbolje očituje talent francoske rase, talent, ki je v prvi vrsti formalističen in arhitektonsko plastičen.
Mene je zunanjost Pariza zamamila s svojimi trgi. Takih trgov, zaključenih, ubrano skladnih in monumentalnih, najbrže ne najdeš zlepa na svetu. In vsak teh trgov ima svoj poseben značaj, svoje karakteristično svojsko obeležje. Trg pred notredamsko katedralo je poln ubrane tišine, aristokratske noblese; pretekla stoletja se zlivajo tod z najneposrednejšo sodobnostjo v nekaljeni harmoniji. Ves zatopljen v preteklost pa je trg — lej, ime mi je odpalo — no, trg, kjer se nahaja muzej Viktorja Hugoja: palače, ki ga obkrožajo v pravilnem kvadratu, s prizidki in prostranimi arkadami, so vse zidane v istem slogu, vse pleskane z enako barvo. Tako spominja od daleč na Markov trg v Benetkah; ampak meni se ta prostor, z okusnim nasadom v sredi, zdi neprimerno lepši, umetniško bolj dovršen in bolj zgovorna priča duha preteklih stoletij, nego igračkasto plesišče pred Markovo cerkvijo ... Vem, da bo marsikdo oporekal: toda jaz ne hodim po svetu, da bi gledal z očmi kakega profesorja, temveč samo s svojimi lastnimi.
Edino, čemur se poklonimo takoj prvi dan, so mani Napoleonovi. V kapeli invalidov je shranjen njegov prah. Na trgu pred kapelo je polno trofej iz preteklih, a tudi iz polpreteklih dni: topovi, mitraljeze, tudi nemške »Debele Berte« so vmes. Tudi prva kapela je natrpana s trofejami in insignijami Napoleonovih vojn: preluknjane zastave, zbledele in razcefrane, s sledovi strjene krvi, polomljeno, staro orožje ... Mrtva, davna slava, mrtva, davna romantika. — Kakor na dnu ogromne marmornate žare počiva grob Napoleonov. Suh, sto let star venec leži na njem. Okrog njega v krogu stoje žalujoči geniji. Morda je vse to preveč pompozno, preveč izzivajoče, toda na gledalca, ki mu ni za kritično razsojanje, marveč samo za opazovanje, napravi ta grob silen, neizbrisen dojem. Da, v debeli, orjaški kamen je treba vsekati grob možu, ki je bil sam kakor kremen, trd in neizprosen in odločen, poosebljenje kremenitih energij, mož, v katerem sta se vsaj za par trenutkov večnosti zlivali človeška moč in volja v mistično osebnost nadčloveka!
Nad Parizom se polagoma razpreda večer. To so najlepše ure v tem mestu: ko prehaja jutro v dan in dan v večer. Vsak šum se zdi zamolklejši, bolj oddaljen, nekako pridržan in plah. Obrisi mesta zadobe v somraku manj fantastične, manj brutalne oblike, nego podnevi ali ponoči, nekako svoje življenje zažive, življenje, polno nežnosti in svojevrstne resničnosti. Duše, ki se znajo pomenkovati s stvarmi, živimi in neživimi, razumejo to.
| |||