Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 6.181 zlogov ,  pred 3 leti
 
Nad Parizom se polagoma razpreda večer. To so najlepše ure v tem mestu: ko prehaja jutro v dan in dan v večer. Vsak šum se zdi zamolklejši, bolj oddaljen, nekako pridržan in plah. Obrisi mesta zadobe v somraku manj fantastične, manj brutalne oblike, nego podnevi ali ponoči, nekako svoje življenje zažive, življenje, polno nežnosti in svojevrstne resničnosti. Duše, ki se znajo pomenkovati s stvarmi, živimi in neživimi, razumejo to.
 
Listi platane ob cesti obstoje nepremično. Trava v nasadu se je narahlo sklonila, polna pričakovanja. Tudi jaz obstanem za hip, tam, kjer se je nedavno razprostirala ogromna svetovna razstava umetne obrti in molí zdaj iz zemlje samó še par kolov, obstanem pričakujoč. Lej, zadnji refleksi ugaslega solnca zbledevajo na mlečnem nebu; na strehah hiš ugaša ogenj, samo šipe oken so še oškropljene s krvjo. Kmalu, kmalu vzide prva zvezda.
 
Samo par trenutkov traja to, nato pa spet zabuči, zahrumi mesto. Kakor da je odprl neznan kolos vsa svoje žrela in pričel bljuvati človeška bitja. Od vsepovsod hite ljudje, ulice se polnijo v gneče, mi tonemo, utonemo vanje in plavamo, kakor nas žene val. Rezki žvižgi pretresajo ozračje in ti trgajo ušesno membrano. Luči na reklamah se jarko razžaré in ti slepé oči. Zrak je poln neznane sle, ki jo čutiš gomazeti v koncu prstov, nasičen je z neopredeljivimi vonji majniškega večera in ljudi, ki se gnetó tesno ob tebi. Kretnje žensk so prostejše in voljnejše, v njih očeh gori nepritajeno in vabi mameče ... Pred nami stopica možak, majčken, par pednjev visok, ves eleganten in gizdav, v okusnem sakoju in s štulo na glavi. Odzad bi mislil, da je sedem leten deček. Ko pa mu pogledaš v obraz, zastrmiš: ta deček ima vsaj že štirideset let. Pomoli ti svojo vizitko — reklamo nekega krojaškega umetnika, ki izdeluje temu pigmejčku obleke. Dečko sam je doma nekje iz Španije, iz Pirenej.
 
Ali ste že vozili kdaj v prvih večernih urah po Rue des Italiens in Rue de Rivoli? Ne? Zagotavljam vam, da je to nekaj čudovitega, bajnega. Avto se premika sila počasj, toliko, da se premika. Zakaj, vsa prostrana in široka cesta je
natlačena ž njimi tako na gosto, da, če bi padla igla z neba, mislim, ne bi našla poti do tal. S svobodnim, širokim pogledom se razgleduješ preko morja, ki se valoveč premika v rahlem ritmu. Vsa cesta se vtaplja v lučih. Z visokih zidov te zbadajo v oči kričeče razsvetljave, klaftrsko dolge črke amerikanske reklame. V umetniški pestrosti žare izložbe trgovin, stekleni magazini so razsvetljeni kakor od skritih solnc. Zadaj tam pa sije, poln barvnih efektov, Eifflov stolp. Množice na širokih trotoarjih so kakor črni hrošči. Kavarne in bari se polnijo, gruče prvih posetnikov se vsipljejo v ogromno operno poslopje. Ti pa sediš udobno v svojem varnem kotičku, mežikaš v luč in se smehljaš tem znano-neznanim obrazom krog sebe in se pelješ — kam? Kaj te briga! V polsnu čutiš, da si v tem mogočnem utripanju sam utrip, po svoji volji, gospod in suveren. Zate ni ure, ni prostora zate. Pravijo, da je ta-le ulica med najelegantnejšimi cestami sveta — bodisi! Z zlobno veselostjo v srcu čutiš samo, da nisi v Ljubljani v Tivoliju; ergo se ti ni treba sramovati, čeprav ti je suknja morda zamazana ali zakrpana.
 
Pri večerji se nam pridruži neki ruski emigrant s svojo soprogo, znanec gospe Nadje. Živel je nekaj časa tudi v Ljubljani, nato se je naselil v Parizu in vstopil v neko privatno službo. Pred prevratom je bil visok uradnik v prosvetem ministrstvu in se je poleg tega udejstvoval tudi kot literarni kritik peterburškega »Novega vremena«. Ker me zanima usoda ruskih pisateljev, živečih v Parizu, se mu na poti od večerje priključim. Zlasti me zanima, kako živita Merežkovskij in Šmeljov, avtor strašnega romana »Solnce mrtvih«. Ne godi se jima dobro. Zlasti Šmeljnov živi silno bedno življenje. Oba razjeda obupno domotožje. Res, kakor vedno: grozno mora biti, ako se čuti človek izkoreninjenega iz svojih tal ...
 
Zdaj, ko smo si ogledali s površnimi pogledi Pariz od zunaj, je treba, da pričnemo prodirati tudi v njegovo notranjost, v njegovo bistvo. Odločili smo, da odložimo moderni, sodobni Pariz za prihodnje dni in da posetimo najprej srednjeveški Pariz.
 
Les oubliettes rouges — kar bi se reklo po slovensko Rdeče greznice, kali leže v Latinskem okraju in razodevajo že s svojim imenom, da je to bila ječa nekoč. Res, pristna podzemeljska ječa z vsemi mogočnimi srednjeveškimi torturami. No, danes je tam nekak kabaret, ki tvori ne samo zaradi svojega zgodovinskega ozadja privlačno, pikantno točko razvajenemu okusu. Kabaret je iztaknil moj ženevski prijatelj.
 
Po ulici Sv. Mihaela, tam, kjer se je pred petnajstimi leti prijatelj Novačan boril s hudičem, kakor je lepo popisal v »Ljubljanskem Zvonu«, in po neštetih drugih ulicah in uličicah na levo in desno dospemo končno na neko staro dvorišče. Z dvorišča drže ozke kamenite stopnice navzdol več metrov globoko. Dami, ki gresta spredaj, nenadoma zakričita in odskočita. Deska, na katero sta stopili, se je udrla pod njima. A to je samo šala. Ječa je podobna ozki kleti; z neometanih sten diši po vlagi. Ob steni je par grobo rezanih miz in klopi, na mizah brle sveče, ki slabotno razsvetljujejo prostor. Gori spredaj je improviziran majhen oder, na njem nastopajo pevci in pevke, kostumirani po srednje-veško.
 
Ko vstopimo mi, se je spored že pričel. Mukoma razbira uho besede, sesa vase zateglo-otožne in tudi razigrano- razbrzdane melodije, išče pomena in smisla. Jezik je napol latinski, napol francoski. Da, to je govorica Francoisa Villona, poeta-vagabunda, govorica veselega meniščka Rabelaisa ali pa še starejšega. O Karlu Velikem pojo, o mornarju in njegovi ljubici, o trpljenju na galejah ... Toda glasovi so mehki in zvočni, laskajo se ti in te božajo, uspavajo nazaj, v preteklost, v čase pred pol tisočletjem. In ko premišljaš o narodu, ki je izumel te popevke, se ti zazdi, da mora biti v njegovem čustvovanju neka preprosta veselost, neka nehlinjena življenjska radost, prepletena tupatam z rahlo otožnostjo, poteze neke notranje plemenitosti, ki razodeva staro kulturo. Kako groteskno je, če primerjaš to starofrancosko pesem, njeno plemenito melodijo, diskretno, skoro umetniško prednašano, s tistimi pouličnimi operetnimi neokusnostmi, ki jih razni dunajski »pevci« in »pevke« servirajo občinstvu »beim Heurigen«. Tako primerjanje je absurdno, vem; toda človeku, ki je zrastel v duhu nemške kulture in tradicije, se mu ni mogoče ubraniti.
3.410

urejanj