Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.593 zlogov ,  pred 3 leti
 
Dnevi se vrsté — kaj vrsté! — hité, bežé, drvé, podé drug drugega in vsi so podobni prvemu dnevu in vsak je tako različen in svojevrsten, kakor vsi dnevi našega življenja od prvega dne sveta. Kje je mojster, ki bi tem dnevom po pravici in vesti mogel dati snovno obliko, ako ti ni mogoče pravično popisati niti ene ure svojega življenja? Zakaj popisaval bi jo do sodnega dne.
 
Blazna naglica je karakteristikom tega mesta. Strašno se mudi živeti tem ljudem. Vse bega, se prehiteva, drvi za zaslužkom, za kruhom, za bogastvom, za slavo, za naslado in užitkom. Sedeš v kavarno ali restavracijo, natakar te postreže v hipu, z malomarno odurnostjo, mimogrede; kar ti prinese, je v naglici napol skuhano, posoda napol umita in osnažena. Sedeš v teater: besede ti frče z odra bliskoma, v omotični naglici, da jih jedva dohaja uho. Naglica pod zemljo in na nji, v trgovini in v kupčiji — povsod. Ko stopiš prvič na to razpaljeno, vulkansko zemljo, ti bruhne v dušo val omotične hitrosti, razvihari ti provincialne živce ta stopnjevani, besni, razžarjeni ritem, da skloniš glavo in se mu izročiš pokorno in vdano. Padel si v vrtinec; zdaj te nosi okoli v zmerom hitrejših kolobarjih, vedno hitrejših.
 
Tako se nam naš dnevni red določi sam po sebi: ob dveh zjutraj v posteljo, ob osmih dopoldne iz nje. Naš edini posel pa je: gledanje.
 
Dnevi so posvečeni predvsem muzejem in galerijam. To je nekaj obligatnega za vsakega potnika, ki pride v tuje mesto, nekaka dolžnost in nima zato zame tiste privlačnosti in mikavnosti, nego brezskrbno in brez čuta nujnosti pohajati po mestu, motriti življenje, udajati se mu, sodoživljati, soustvarjati. Name učinkujejo vedno komično tiste številne skupine Angležev, ki jih vidiš tod na vsak korak, sedeče, natrpane kakor sardine v ogromnem avtobusu in verno poslušajoč svojega cicerona, ki docira z dolgočasnim, naučenim glasom: »To palačo, gospoda, je sezidal Karel Veliki, za časa Ludvika IX. je pogorela skoro do tal, Ludvik XIII. pa jo je zopet sezidal« ... In Angleži in Angležinje — pridni učenčki — poslušajo odprtih ust, nekateri vneto pisarijo, drugim pa se pozna, da sproti memorirajo. In to gre ves dan od ranega jutra do poznega večera in temu se pravi: Pariz v osmih dneh. Kakšna glupost!
 
Zakaj človeku, ki ima nekaj fantazije, govori svojo zgodovino vsaka hiša, vsak kamen. Človek sam ji piše njeno zgodovino, jo obda z bleskom in sijajem preteklosti in jo prepoji z lastnim vročim in resničnim življenjem. Samo tako potem zares oživi pred njim, postane neločljiv del njega samega — nikdar pa ne, če mu njeno zgodovino diktira suhoparni papagajski glas kakega cicerona. Ti ciceroni so skoro vsi na las podobni onemu profesorju zgodovine, ki je ljubezen do svoje vede vtepal v butice svojih učencev s tem, da se je sam od besede do besede nagulil par poglavij iz Zehetove Zgodovine in potem svojim podložnikom tiransko diktiral to svojo papagajsko modrost.
 
Tak papagaj je tudi vodnik v Panthéonu. »Tukaj počiva kardinal X., ki si je pridobil za domovino nevenljivih zaslug. Rojen je bil leta 1820 in umrl leta 1890,« govori s pridušenim, votlim in ubitim glasom, z glasom, ki sam sebi ne veruje. Ne, za tega vodnika kardinal X. ni živel nikoli; a kaj, to se njega ne tiče. No, jaz se poklonim pogumnemu duhu Emile Zola, vélikemu pisatelju in umetniku, ki je kljub vsemu našel mesto med temi državno priznanimi veličinami: no jaz se poklonim Zole ležečemu, nič mani neuustrašenemu duhu Jeana Jauresa, strastnemu in iskrenemu miroljubu, meni osebno najbolj simpatičnih političnih ljudi pred vojno; poklonim bujnemu in aktivnemu duhu Viktorja Hugoja, avtorju pretresljive epopeje »Bedni«.
 
Veliki podzemeljski prostor, slabo razsvetljen, je s svojimi oboki zelo podoben katakombi. S sten diha plesen in vlaga. Krste so shranjene v posebnih kapelicah, nekatere aristokratsko osamljene, druge v prijetni druščini po dve in dve. Na krstah prepereli venci, zbledele trikolore. V katakombi je še nekaj prostora za bodoče veličine, sankcionirane od republike.
 
Nad grobnico je prostorna, svetla in zračna kapela, ki priklene gledalca posebno s svojimi stenskimi freskami. Te freske so različne provenience in zato seve različne kakovosti, snov vseh pa je vzeta iz starofrancoske zgodovine. Zame najzanimivejše so freske mojstra Puvisa de Chavannesa. Zunanjost Panthéonova učinkuje mogočno s svojimi starohelenskimi stebri in monumentalnim tempelskim slogom. Kadarkoli me nanese pot tod mimo, mi je pogled nanj nekaj potešljivega, plemenito mirnega, kakor vsa ta resna, dostojanstvena, ubrana poslopja okrog Sorbone.
 
V kavarni Rotondi se zvečer seznanim z ruskim pisateljem Iljo Ehrenburgom. Predstavi me Poljanski, ki je iznajdljiv možak. Ehrenburg me zanima, ker je on danes morda najmarkantnejši zastopnik sodobne ruske »boljševiške« proze. Strasten delavec more biti, kajti vzlic temu, da je relativno še mlad, je napisal že celo skladnico knjig. Obvestim ga, da sem priobčil v lanskem letniku »Ljubljanskega Zvona« v prevodu Preobraženskega njegovo krepko novelo »Mercur de Russie d. d.«, kar ga očividno zanima. Prosi me, naj mu pošljem dotično številko lista ter me izprašuie o Jugoslaviji, o Slovencih.
 
Da ne bi zamenjal Slovencev s Slovaki, mu najprej podam kratek geografski načrt. Nato mu pripovedujem o kulturnem stanju Slovencev: politike se ne dotaknem niti z besedico.
 
On posluša z zanimanjem in upira vame svoje rjave, otožne oči. Njegov široki koščeni obraz je bled; v kotu obritih ust mu visi kratka angleška pipica. Ostre poteze njegovega lica ne morejo zanikati svojega židovskega izvora.
 
Ko ga prašujem o sedanjem ruskem slovstvu, me opozori na svoj članek, ki je prav te dni izšel v Les nouvelles littèaires. Nato mi pripoveduje o sebi: on živi že petnajst let v Parizu; vsako leto se za en ali dva meseca odpelje v Rusijo, v Moskvo. Prav te dni je spet namenjen tja.
3.410

urejanj