Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.782 zlogov ,  pred 3 leti
 
Ko ga prašujem o sedanjem ruskem slovstvu, me opozori na svoj članek, ki je prav te dni izšel v Les nouvelles littèaires. Nato mi pripoveduje o sebi: on živi že petnajst let v Parizu; vsako leto se za en ali dva meseca odpelje v Rusijo, v Moskvo. Prav te dni je spet namenjen tja.
 
Kakor jaz, tudi on ne govori o politiki. V Parizu so ljudje obzirni; in vrhu tega tudi on morda čuti, kakor jaz, da je literatura in umetnost pravzaprav edino polje, kjer se narodi resnično razumejo in odkrito vzljubijo. Zato je v svojem bistvu vendarle izločena iz vseh političnih, konfesionalnih in drugih sfer.
 
On mi da svoj naslov. Kuriozno je, da stanujeva oba v istem hotelu, pod isto streho. Ko pride njegova žena, drobna, visoka blondinka, si seževa v roke in se posloviva. Ozrem se še enkrat za njim in čutim: Ta mož je v svojem življenju prenesel že marsikaj ...
 
Govoril sem na teh listih o papagajščini. Oprostite mi prosim, ve pestrobojne ptice v bulonjskem gozdu, da sem vas žalil, ko sem vas primerjal z gobezdavimi, praznoglavimi človeškimi dvonožci. Zakaj vam in vašemu rodu po naturi ni dano drugače. Ni dano, kakor človeku, da bi s svojo govorico izražale to, kar resnično mislite in čutite, ne pa ponavljale tujo učenost. Človeku je dano, ampak kako malo se poslužuje tega svojega daru! Jaz sem vas gledal in sem vas videl, veselo prhutajoče, poskakujoče s klina na klin, hripavo vzklikajoč in sem videl, da čutite in mislite vse nekaj drugega; videl v vaših napol slepih otožnh očeh.
 
Tudi v očeh opic, ki so obsojene živeti v kletkah poleg papagajev, je razen nekega iskrega poroga in zasmeha skrita velika otožnost. Ne vem, kako, ali je mene nekoliko sram pred njimi in zanje, ali se one sramujejo mene in pred menoj, toda venomer mi izbegavajo svoje oči in se ženirano obračajo stran s svojimi rdečimi zadki. Ampak v
njih očeh je velika žalost. Da, ali ste opazili že, da nosijo vse živali v svojih očeh neizmerno, neizrekljivo tugo? Naš Muki se zasmeje z očmi samo, če mu pokažeš mastno kost. Drugače pa je njegov pogled poln brezupne melanholije, celo po čelu se mu črtajo debele gube, kakor bi ga venomer trla skrb in spoznanja: Kaj bo, kaj bo? Grozno — jaz sem pes.
 
Te hamletovske skrbi »biti ali ne biti« pa gotovo ne tarejo tjulnjev, ki so najimenitnejša imenitnost v tem gozdu. Oni, živali nižjega reda, menda ne poznajo dekadentne melanholije. S kakšno bestialno vztrajnostjo izražajo svojo življensko afirmacijo! S kakšnimi glasovi ti razodevajo svoje zadovoljstvo!
 
V majhnem bazenčku plavajo pod vodo dolgi, črni in spolzki, plavajo parkrat naokoli, nato pa z rezkim riganjem planejo na površje in odtacajo na kopno. Nato spet v vodo in potem spet nazaj, kakor za stavo. Njih riganje pa je naravnost božansko; ne, teh glasov ne posname nobeden, še tako moderen instrument. Ti tjulnji bulonjski so res
imenitni dečki; človeka osvežijo.
 
A pravzaprav je najimenitnejša tukaj indijska vas — Village des Hindous. Širok, ograjen, okrogel prostor, kakor velikanski cirkus, v njem kopica na pol nagih, temnopoltih, prezebavajočih ljudi, ogrnjenih z raševinastimi odejami. Sredi vasi je nekak oder, namenjen za vprizoritve raznih coprnij, za plese in petje domačih pesmi. Poleg odra je
dvoje visokih in sloklh bambusovih debel, ki se nizko upogibljata, ko se dva Indijca zvirata na njih na razne vratolomne načine. Okrog odra stopica dostojanstveno ducat velikih, močnih slonov, ki jih jezdijo Indijci v bojni opremi; nekateri so vteknili svoje glave slonom v gobec in sloni jih nosijo okoli ... Glasno udarja gong; rezka bojna pesem se nosi po prostoru. Njena melodija mestoma spominja na našo domačo, jugoslovansko.
 
Hladno je; ostro prši drobni dež. Ta zagorela deca solnčinih bregov Gangesovih trepeče od mraza, da jim šklepetajo zobje. Nekateri se grejejo pri ognju v bližini odra, kjer v velikanskem kotlu kuhajo nekakšno čorbo z ogromnimi kosi mesa.
 
Bog vedi, počemu so se odpravili z doma v mrzlo, malo solnčno Evropo. Težavno je, ker se človek ne more pomeniti ž njimi. Razen svojega indijskega narečja ne razumejo in ne govore nobenega jezika.
 
Prostor obkrožajo majhni šotori, ki so podobni našim stojnicam; kriti so s strehami, spletenimi iz ločja. Za temi stojnicami so drugi šotori, ki služijo posameznim družinam za ležišča in spalnice. Na vsaki stojnici sedi prekrižanih nog Indijec, ki se ukvarja s kako domačo obrtjo. Tam ti štiridesetleten moški inteligentnega obraza vneto rezbari iz ebenovine majhne in večje slone, razne palice ter drugo drobnjav; na drugi stojnici plete mlada ženska iz pisane slame nekako preprogo. Ena izmed stojnic je indijska učilnica. Od tam se razlega vik in krik, kakor pri nas v osnovnem razredu, ko ti kriče mladi učenjaki unisono svoj: a—e—i—o—u. S prijateljico stopiva bliže.
 
Ducat polnagih (nekateri so čisto nagi), črnkastih pet-, šestletnih deklic in dečkov drobnih, svetlih oči čepi na stojnici, vsak s svojo tablico v rokah. Kraj njih čepi učitelj s palico v roki. Ko stopim bliže, utihnejo in nas motre radoznalimi očmi. Ena izmed deklic, majhen čepek, krili proti meni z rokami, ko da nekaj hoče od mene. Prijateljica me pouči, da bi rada cigareto. Vzamem svaljčico in pogledam učitelja; on prikima. Ko izročim cigareto punčki, plane ona hlastno po nji, jo takoj vtakne v usta in mi koketno pomoli svojo šobo, da ji prižgem. Tako strastno kot te deklice še nisem videl pušiti človeka. Kmalu puši ves zbor teh petletnih otročajev z učiteljem na čelu. Še neko triletno revše, ki se nago kotali sredi učencev in učenk, bi rado vleklo nikotin vase: a njemu ne dado še. Druga deklica bi rada glavnik od moje prijateljice; ona ga ji izroči, punčka ga sprejme, ga kritično ogleda od vseh strani ter na vso moč skrbno obriše, preden ga vtakne v svojo razmršeno, zamazano grivo. Da, snaga nad vse! Kamorkoli stopiš, te nadlegujejo s prošnjami za to ali ono, predvsem seve za denar prosi vse, staro in mlado. To je orient v Parizu.
3.410

urejanj