Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

odstranjenih 8 zlogov ,  pred 3 leti
 
Ko vstopimo mi, se je spored že pričel. Mukoma razbira uho besede, sesa vase zateglo-otožne in tudi razigrano- razbrzdane melodije, išče pomena in smisla. Jezik je napol latinski, napol francoski. Da, to je govorica Francoisa Villona, poeta-vagabunda, govorica veselega meniščka Rabelaisa ali pa še starejšega. O Karlu Velikem pojo, o mornarju in njegovi ljubici, o trpljenju na galejah ... Toda glasovi so mehki in zvočni, laskajo se ti in te božajo, uspavajo nazaj, v preteklost, v čase pred pol tisočletjem. In ko premišljaš o narodu, ki je izumel te popevke, se ti zazdi, da mora biti v njegovem čustvovanju neka preprosta veselost, neka nehlinjena življenjska radost, prepletena tupatam z rahlo otožnostjo, poteze neke notranje plemenitosti, ki razodeva staro kulturo. Kako groteskno je, če primerjaš to starofrancosko pesem, njeno plemenito melodijo, diskretno, skoro umetniško prednašano, s tistimi pouličnimi operetnimi neokusnostmi, ki jih razni dunajski »pevci« in »pevke« servirajo občinstvu »beim Heurigen«. Tako primerjanje je absurdno, vem; toda človeku, ki je zrastel v duhu nemške kulture in tradicije, se mu ni mogoče ubraniti.
 
==1.==
 
Polagoma se je lokal napolnil. Občinstvo je jako pisano, največ je mladih ljudi s svojimi prijateljicami. Razpoloženje postaja živahneje, zrak težak, zadušen, poln dima in duha po trohnobi. Pevke prodajajo svoje fotografije in tekste pesmi. Poleg nas je prileten moški s pristno francoskim obrazom zajahal sod, taktira z roko in s kozarcem ter se pijano pozibava. Po vsej njegovi zunanjosti in njegovem vedenju se pozna, da spada v kategorijo vojnih dobičkarjev; ti so enako odurni povsod.
3.410

urejanj