Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 9.454 zlogov ,  pred 3 leti
 
==1.==
 
Drugega posebnega pa v tem znamenitem Bulonjskem gozdu, bogme, res ni. Široka asfaltirana cesta, ki seka gozd na dvoje in drži daleč v nedogled, je gotovo zelo pripravna za jezdne izprehode ali vožnje v kočiji, najbolj pa je pripravna za avtomobilske dirke. Gozd sam pa kakor da ni zares. Preblizu mesta je, drevje je zastrupljeno, zakrnelo. To ni zelenje naših gozdov, mestni prah in dim se drži lestov tega nedoraslega drevja. Po mahovitih tratah in stezicah tekajo in se igrajo gruče otrok, drobčkanih, bledikastih, anemičnih.
 
Ne, deci pariški ni dobro.
 
Dolgo sem okleval, naposled se ni dalo odlašati več. Z junaškim samozatajevanjem sem se podal v labirint neštevilnih louvreskih dvoran. Obhodili smo galerijo slik v prvem nadstropju in ko smo po petih urah zopet prišli na prosto, izčrpani in omamljeni, se nam je odvalilo kakor breme. Tovariš pravi: »Če bi bil slikar, bi se zdajle obesil.«
 
Resnično, neka brezupna žalost te zgrabi, ko hodiš po tleh prekrasnih dvoran, do stropa natrpanih z bogastvom, znešenim skupaj z vseh vetrov Evrope. V glavi je kaos; v spominu se ti vrti od samih Tizianov, Rubensov,
Boticellijev, Rembrandtov, Leonardov — da ne omenjam drugih. Vse je povedano, vse je izraženo že; lepota sveta je definitivno uklenjena v teh barvah. Počemu človeško prizadevanje? Ali je mogoče izraziti še kaj novega?
 
O Louvru ni mogoče govoriti po vtisih. Stopiš pred sliko, ki te zgrabi in pretrese do dna; stopiš v naslednjo dvorano — nov vtis te porazi in zabriše prvega. Tu bi bil potreben sistematičen študij; za to pa bi bilo treba tednov, mesecev, let.
 
Tako dela menda onale profesorica s petorico učenk krog sebe, ki hodijo redno dan za dnem sem noter. Stole imajo kar s seboj, pred vsako pomembnejšo sliko obsedé po eno uro ali dve, učiteljica jim analizira podobo, razloži njen postanek, jih opozori na njene umetniške vrline.
 
Na vsak korak ti nesrečni kopisti zaslanjajo pogled na sliko s svojimi stojali in svojimi platni. Silijo te, da nehote primerjaš original z njih dostikrat prav negodnimi vežbami. Kakšno klavrno opravilo!
 
Pred Mono Liso je neprestano gruča pobožno zbranega ljudstva. Ne glede na opozorilo v Baedeckerju in Merežkovskega roman je ta slika posebno zaslovela potem, ko so jo Francozje srečno oteli iz rok fašistovsko rodoljubnega italijanskega roparja.
 
 
Zdaj jo občinstvo moli s svojimi pogledi, občuduje, razvnema se, debatira pred njo. Ona sama pa motri z enako suverenim pogledom vse, kar se dogaja pred njo; zdi se, da gleda nekam daleč, preko vsega. Njen skrivnostno preprosti, morda nekoliko dvoumni smehljaj je enako dobroten vsem in vsemu. Ne vem, kaj je izrekla ta hip; ampak mojster Leonardo ji je govoril v svojem srcu: »Lepa si, dobra in plemenita, o gospa Liza.« In ona je čula ljubeče besede mojstrovega srca in se je plemenito nasmehnila. In plemenit smehljaj žene je včasi usoden za moža. Leonardu je v tem smehljaju zagorelo srce za večne čase. Evo, zdaj gori na tem platnu mojstrovo srce. Srce umetnikovo pa je skrito v simbole. Simbol Leonardovega srca je plemenito skrivnosten smehljaj, čar preproste, a odlične ženskosti, umetniško polna, življenjska verodostojnost gospe Lize ...
 
Ta ženska podoba in pa Whistlerjeva »Mati« sta se mi najgloblje vtisnili v srce in ga ne bosta ostavili.
 
Ampak barve preveč razburjajo, razvnemajo živce, mučijo; jaz imam rajši kamenje. Bil je kamen, hladen in miren je, celo njegove strastne in življensko razgibane linije te zatapljajo v neko pokojno apolinično uživanje.
 
Ko se naslednjega dne napotim sam v pritličje in spodnje prostore Louvra, kjer so zopet v neštetih dvoranah zbrane skulpture in izkopnine vsega sveta in vseh vekov, ter se po kakih petih urah vrnem na cesto, mi je čudno svetlo, mirno in dobro. Nič utrujenosti, nič omamljenosti. Sama svetlost, sam mir.
 
Mir in svetlost stoletij in tisočletij, ki gredo mimo mene, uklenjene v kamen, razodeta v glini. Ogromni asirski levi, orjaške egipčanske sfinge. S faraonskimi mumijami izpregovorim par besed, pomožujem nakratko z resnimi rimskimi imperatorji. Pol ure obsedim pred babilonskimi vrči in žarami ter meditiram predse ... Pred Miloško Venero čakam nestrpno, da bi bil sam, a ne dočakam tega, zakaj neprestano jo strežejo ljudje, kakor zgoraj Leonardovo Mono Lizo. Od srednjeveških nagrobnikov francoskih kraljev in vojvod se napotim na cesto, v bučno, vrvečo, razrvano sodobnost.
 
A na te asirske leve in egipčanske mumije ter rimske imperatorje mislim prihodnji dan, ko si ogledujem v Luksemburškem muzeju moderno skulpturo. »Kje je tu napredek?« se vprašujem začuden. In si odgovarjam: »Hein, la progrès, quelle blagire!« je dejal zakrknjeni Flaubert.
 
Preglednejši od Louvra je seveda Luksemburški muzej. Par dvoran — toda tudi tu samo izbrana dela. Izčrpno je o tem muzeju v slovenščini poročal že Vladimir Levstik v svoji študiji »V Babilonu svobode«, ki je izšla v »Ljubljanskem Zvonu«. No, mene je poleg Rodinovihá skulptur najbolj priklenil Carierre, stvaritelj znanega Verlainovega portreta. To je slikar nežnih, zamolklih barv z vedno istim sivim osnovnim tonom. Če bi se dalo slikarstvo na kakršenkoli način primerjati z literarno umetnostjo, bi rekel, da je Carierrovo lirično slikarsko občutje podobno pesniškemu izrazu Knuta Hamsuna, morda nekoliko tudi našega Cankarja ali Danca Jakobsna.
 
Ampak najsilnejše umetniško odkritje v Parizu je zame vendarle Rodinov muzej.
 
Včasih pa se nenadoma vzdramim in osvestim iz čudnega polsna. Davne skrbi se oglasijo, začeto, nekončano delo. Vest kliče, v skrbeh in vesti se javlja domotožje. Nakupim si časopisov, da pogledam, kaj je novega tam doli, in sedem v kavarno in razgrnem liste predse.
 
Listam, listam — nič. Sama borba za frank. Gnev in srd na Američane in Angleže preveva te vrstice. No, hvala bogu, da nisem Američan! »Državljani, prispevajte, da se okrepi frank!« »Vlada se danes zjutraj zopet sestane, da se posvetuje o protiukrepih zaradi ponovnega padca franka.« — In frank pada, pada, da je groza. V vseh očeh okoli tebe ena sama skrb. V vseh pogledih prikrita mržnja do tujcev, ki te vprašujejo z nemo izzivalnostjo: Si ti sin bogataške zemlje? — Ne, prijatelj, sin siromašne zemlje, mu pravim pohlevno. Jaz vem, kaj je beda.
 
A o Jugoslaviji — nič. Pač, tam na predzadnji strani dvoje notic z drobnim tiskom. »Padec druge Uzunovićeve vlade.« ... »Kje!« kihne sosed poleg mene. »Ali bo tretja kaj boljša?« — Vsekakor, pravim jaz, ki sem patriot. —A tam — Kaj pa je to? si pravim in kri mi zalije obraz. »Sin znamenitega jugoslovansega državnika Pašića obsojen zaradi klevetanja na denarno kazen in v zapor ...« To je vse. Toda, vrag me vzemi, ali je potrebno, da se človek sramuje še v tujini? No, naposled, jaz menda nisem kriv.
 
Že na vrtu pred palačo vas pozdravi njegov mišičasti Mislec, ki sedi tam mrko strmeč predse v temno nerešljivost. Vsa njegova zunanjost izdihava koncentracijo, notranji napor. Mož, ki koraka, je tam in eden izmed kaleških meščanov.
 
Stene v vestibulu in na stopnišču so prevlečene z gobelini. In nato se vam odpre polagoma vse življensko delo mojstrovo, ki je razstavljeno po teh dvoranah in skoro nepregledno v svoji mnogolični obilnosti. Soha Hugojeva, Puvisa de Chavannese, Shawova, Clemenceaujeva je tam in brezbroj drugih. Parižani obstajajo zadivljeni pred Poljubom, mogočno učinkuje Železni vek, ki ga predstavlja simbolizirana sila mladega moža, nič manj krepak ni askatski Janez Krstnik, ki zove z roko Mesio ...
 
Najsilnejši pa je vtis kipov v stari kapeli. To so spomeniki in skupine, veličastne v svoji zasnovi, izgrajene v grandiozni nadnaravnosti. Polna vdane resignacije in neme ragike je znana in slavna skupina Kaleških meščanov.
Kolika harmoničnost v tej raznolikosti obrazov in izrazov. To ni kip, ni skupina — to je cela bridka drama, izražena v kamnu. Razumljivo mi je, da je mogla inspirirati nemškega dramatika Georga Kaiserja za pisano dramo ... Michelangeloskna sta kipa Senca in Prvi človek ali Adam. V resnici je zasnutku zadnjega kumoval Michelangelo, ko je bil Rodin prvič v Rimu in v FIorenci. Najmogočnejša stvaritev Rodinova pa je zame njegov Balzac, ki stoji tam v zgornjem kotu kapele. Grob in skoro neobsekan stoji veliki pisatelj, zavit v svoj plašč. Glavo ima v ekstatični in suvereni klubovalnosti vrženo nazaj, dolgi lasje mu v neredu padajo na plašč. V gibah plašča sije veter, vsa pojava pa diha nekaj divje moškega in samozavestnega, nekaj bujno neukrotljivega, nadčloveškega. Samo krog povešenih ust, se zdi, trepeče neka kakor velika človeška bolečina. Ali pa je morda to porog, trpkost genija, ki je do dna izpregledal vso klavrno človeško tragikomedijo? ...
 
Da, Rodin je genij francoske rase, njegov daljni sorodnik pa je Balzac.
 
Z očmi, ki se poslavljajo, hodim po mestu. Z eno nogo stojim oklevajoč že na poti, druga pa se siloma trga in se ne more odtrgati stran. Kako čudno je to: deset, štrinajst dni bivam v tem mestu in že so se iztegnile njegove tipalke po meni, zgrabile me in me ne izpuste več. To je skrivnost tega lepega mesta: prideš, tujec, vanj, in ne da ti stanovanja in bivališča, da ti — dom. Zato ne moreš odtod.
 
Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.
3.410

urejanj