Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

 
Pred Mono Liso je neprestano gruča pobožno zbranega ljudstva. Ne glede na opozorilo v Baedeckerju in Merežkovskega roman je ta slika posebno zaslovela potem, ko so jo Francozje srečno oteli iz rok fašistovsko rodoljubnega italijanskega roparja.
 
 
Zdaj jo občinstvo moli s svojimi pogledi, občuduje, razvnema se, debatira pred njo. Ona sama pa motri z enako suverenim pogledom vse, kar se dogaja pred njo; zdi se, da gleda nekam daleč, preko vsega. Njen skrivnostno preprosti, morda nekoliko dvoumni smehljaj je enako dobroten vsem in vsemu. Ne vem, kaj je izrekla ta hip; ampak mojster Leonardo ji je govoril v svojem srcu: »Lepa si, dobra in plemenita, o gospa Liza.« In ona je čula ljubeče besede mojstrovega srca in se je plemenito nasmehnila. In plemenit smehljaj žene je včasi usoden za moža. Leonardu je v tem smehljaju zagorelo srce za večne čase. Evo, zdaj gori na tem platnu mojstrovo srce. Srce umetnikovo pa je skrito v simbole. Simbol Leonardovega srca je plemenito skrivnosten smehljaj, čar preproste, a odlične ženskosti, umetniško polna, življenjska verodostojnost gospe Lize ...
3.410

urejanj