Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.523 zlogov ,  pred 3 leti
 
Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.
 
Kako so mi zaji drage vse reči, vse nevažne malenkosti! Po cesti stopam, po malo obljudeni ulici, in nenadoma se mi skoro orosé oči, da hipoma obstanem. Neznatna trgovinica z optičnimi predmeti je tam, na pragu trgovine pa sedi drobna gosposka mačica in mežika v solnce z majhnimi zelenimi očalci. Ta očalca — to ni reklama, ne, to je pesem ... In na druge živali pomislim, ki sem jih videl sinoči v cirkusu italijanskih Treh bratov. To je bil originalen voziček, ki mi ne gre iz spomina. V voziček, ki ga kučira opica, sta vprežena dva psa; v notranjem delu obeh koles pa čepé mačke in mačkam na hrbtu sdé miške ... In vse to se lepo vrti naokoli. Res, samo velika ljubezen do kreature je mogla spraviti vse te živali, ki so si zoprnice po naturi.
 
In pomislimo na telo mlade mulatinje na bajnem, umetniško-pestrem večeru v Folios Bergères. Mačje prožno in obenem mišičasto polno je njeno teIo. Zdi se, da je iz temnega marmorja. Ne, njeno telo je iz brona.
 
In na tisoče nevažnih stvari mislim, ki bi jih vse povedal rad, če bi bilo mogoče. Na galerije in razstave mislim, v katerih so shranjeni plodovi najmlajših industrijskih prizadevanj, koder nas je vodil pisatelj slikar; na živIjenje v kavarni, baru, na cesti, na borzi, v Banque de Lyon, na ogromne sedemnadstropne trgovske magazine in njih svojevrstno poezijo.
 
Vse bi objel rad še enkrat s svojim pogledom in svojo mislijo, ko stojim vrhu Eiflovega stolpa. Medlo brlé žarnice na mogočnih železnih stebrih. Veter se mi zaganja v obraz. Spodaj pa leži na videz pokojno vse to ogromno, neobsežno mesto, ki mu ne morem videti konca, kako se pne na griče in izginja na horizontu. Lahna popoldanska megla mu zakriva obrobja. Po sredi pa se vije srebrnozelenkasti pas Seine. Zbogom, Pariz!
 
In obrnem se proti jugoiztoku in pravim: »Predragi Slovenci, častivredni penatje in vi vsi, vsi drugi, ki ste dobre volje! S tarzansko okretnostjo sem se povzpel na to velikansko pajčevno, spleteno iz železnih drogov. Danes, ko odkrivate spominsko ploščo slovenskemu možu, v katerem se je točila najčistejša dionizijska kri, ko častite spomin našega bratca Andreja, vas lepo pozdravljam.« Tudi to mesto je ustvaril dionizijski duh, ki je duh genija. Samo genijalen narod je mogel ustvariti to bajno, bogato in lepo mesto.
 
Zbogom, ti lepo in bogato mesto!
 
Videl sem bogastvo tvojega bulvarja de Italens, videl pa sem tudi socialno bedo bulvarja Jeana Jaurèsa. Ali boš izravnalo prepade v smislu zakonov, ki z železno neizprosnostjo odmevajo v naš čas, ali pa se utopilo v lastnem blesku in bogastvu, da te bodo preplavili tujci barbari iz vseh vetrov naše zvezde, kakor nekoč mogočni in prekrasni Rim?
 
Mene si obogatilo, napolnilo in osvetlilo, glej, zato me je skrb zate, kakor da sem ti rodni sin. Tam na vzhodu se iz neizžitega slovanskega morja dviga drugo mesto, belo in sinje, ki si v krvavih sragah gradi svetilnik, da postane metropola novega sveta. Ali boš obstalo, mesto, ali poginilo?
 
Ali boš ostalo svetilnik duha — misli in lepote?
 
Ne zbogom, na svidenje, Pariz!
 
Pariz ima par ducatov gledališč, toda repertoar, ki se igra v njih, ni dosti prida. Kakor v Londonu, prestaja biti tudi tukaj gledališče umetniški zavod in postaja zgolj zabavišče, music-hall.
Lahkotne burke, preperele klasične stvari, najčešče pa vaudevilli, modne revije, kvečjemu še kakšne dramatizirane bizarne domislice brez globlje vrednosti, to navadno tvori večino repertoarja.
 
Sodobno gledališče z resnično umetniškimi težnjami živi menda edinole še v Rusiji, morda nekoliko tudi v Nemčiji. V drugih kulturnih evropsko-ameriških centrih, kakor da se je preživelo; utaplja se v kinu ali pa služi raznim neumetniškim instinktom, v najboljšem primeru kakim malo obetajočim eksperimentom.
 
Ko prebiram repertoar, se mi zdi škoda, da bi se hodil dve, tri ure zvečer mučit v teater. Zakaj, biti prisiljen gledati par ur stvar, ki ti absolutno ne more ničesar povedati, je ena najstrašnejših muk, o kateri bi morali imeti gledališki ravnatelji nekaj pojma. Rajši potem v kabaret, varieté, cirkus; kajti tudi kino je muka.
 
Zanimal bi me Pitojev in njegova režijska umetnost. Toda on zdaj pravkar režira nekega novejšega Pirandella, ki je tukaj v veliki gloriji zlasti pri mlajšem svetu. Mene pa se bizarne konstrukcije tega italijanskega starca ne tičejo. Kolika škoda, da Pitojev ne režira vsakega ruskega ali francoskega avtorja!
 
Pariški meščan hodi gledat rajši svojega Sacho Guitryja, ki je, upam, vsaj zabaven in prijeten za lahko prebavo obilne francoske večerje; jaz ga nisem videl. Celokupno demimondstvo moškega in ženskega spola se naslaja ob dramatizaciji Endersove brutalno-groteskne nečednosti »Alraune«. V Vieux Colombier igra kino; v Odéonu se daje modna revija; v Comédie francaise je v nedeljo popoldne »Cid« ...
 
Na razpotju stojim in se ne morem odločiti, kam bi nameril korak. Preveč izbire in premalo! Ali bi ne bilo škandal, da bi si slovenski pisatelj v Parizu ne ogledal francoskega teatra? Jaz nimam poguma, da bi si naprtil to sramotno breme na svoje šibke rame. Zato izročim svojo usodo mogočni, vse izravnajoči usodi, naj me povede v Théater Porte de St. Martin. Gledališče je buljvarni manjši teater. Vse je leseno, napol trhlo in nekako vegasto. Gledališče ima menda pred vsem to zaslugo, da je prvo uvelo v francosko dramatiko Rostanda in ga z velikim uspehom gojilo; tudi zdaj ga igra redno. Na sporedu je Cyrano.
3.387

urejanj