Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.186 zlogov ,  pred 3 leti
Zanimive so pavze, pogled po občinstvu. Najbolj so zastopani srednji sloji, mnogo je delavstva. V vestibulu vidim
dva proletarca v plavih bluzah, ki vneto gestikulirata in se glasno pričkata o pomenu nekega verza. Med sedeži se drenjajo dekleta in kričé ponujajo okrepčila. Moški si sedeč kar na svojih sedežih zapalimo cigarete: gosti oblaki dima puhte proti obokanemu stropu. Na zastor nam projicira aparat zadnje večerne vesti, ki jih je sporočila radio-postaja. Med njimi je največ vesti, ki se tičejo franka ...
 
Da, frank pada, od nekod daleč, iz Amerike, iz Anglije, lomasti strašna nepojmljiva nesreča na narod, grozen
vampir, ki se mu pravi glad. Vsi čutijo, a vzlic temu strastno verujejo v svoj frank; strastno, krčevito, brezupno. Pretresljivo je gledati, kako se bori ves narod, da bi odvrnil zlo, da bi obdržal normalno stanje v deželi. Genljivo jo motriti, kako narašča zavest skupnosti, izvirajoča iz strahu. Brez besed strmi tujec nad tragičnim aktom nenapisane drame: kako se prebuja narod, zanesen, zmage pijan, v vsakdanjo, okrutno realnost, kako se v svojih srčnih in telesnih stiskah mukoma skuša preroditi v novo, sodobnejšo zavest.
 
Ne, ta drama še ni bila pisana. ne igrana. Zakaj, življenje je močnejše in silnejše od literature in teatra in vse talmi-umetnosti.
 
In talmi-umetnost poganja danes tako bujno povsod, zlasi tudi v Parizu. Venomer jo srečuješ, neprestano ti je za petami: v kavarni, na cesti, v biroju, v razstavi, v knjigarni, najčešče pa v teatru. Ta klavrni surogat umetnosti je pristen izrodek civilizacije, v kateri se potapljajo stare, usihajoče kulture evropskih dežel. Človek se čudoma čudi, da v vseh neštevilnih pariških gledališčih ne vidi ne repertoarju niti enega Shakespearja ali kakega drugega pomembnega nefrancoskega avtorja. Razumel bi to kot kulturno ekskluzivnost, če bi ne našel na sporedu inozemskih avtorjev drugega in tretjega reda.
 
Pravzaprav so najzanimivejša gledališča L' Oeuvre, Théater des Arts, Atelier. To so teatri poizkusov, tipanja v novo, sodobnejšo smer. V Atelierju si ogledam tak poizkus — igra se zadnje dramsko delo mladega M. Acharda, primitivistična, teatersko skoro gola stvar. Režija dela je nadvse zanimiva, skladna z duhom igre. Stremljenje je jasno: oprostiti gledališče sodobnih lažnih konvencijonalnosti, trohljivih profesorskih doktrin in »umetniških« zahtev, šablonskega okusa publike in ga pritirati nazaj v njegov prvotni stadij, ko je gledališka predstava opravljanje službe božje, ko zunanje siromaštvo bogato nadomešča notranja vernost in prepričanost, bleskovito retoriko, prostodušna iskrenost, »blagorodni« patos, notranja polnost in resničnost, ko se občinstvo ne zove publika, temveč — občestvo vernikov: sproščeno gledanje, izločitev samega sebe, sodoživljanje.
 
Malo, siromašno montmartrsko gledališče je seveda prazno. Maloštevilni »verniki« — izključno mladina! — pa obsipljejo akterje zato tem hvaležneje s frenetičnim, naravnost fanatičnim priznanjem.
 
Ampak luči na Montmartru! Koliko pisanih, bajnih, pravljičnih luči, o Bog! Ves prostrani buljvar se utaplja v njih, vse žari, se iskri, valovi, kakor najčarobnejša beneška noč. In po cestah mrgoli množica, elegantni moški in ženske, vse hiti, bega, se prehiteva — za zabavo, naslado, za zaslužkom. Razkošni kabareti in bari vabijo vase, nočne igralnice, klubove dvorane, dvomljive hiše.
 
Ponoči, opolnoči, se prebudi ta tihi, romantični, staroslavni Montmartre, nad katerim caruje čez dan gori na griču snežnobela, brezmadežna cerkvica Sacre Coeur, ki sije daleč preko vsega Pariza. Opolnoči se prebudi v svoje nervozno, drgetajoče, čudežno razbleščano razkošje in raja vse do belega jutra. To je najšumnejši okraj v Parizu.
 
 
»Francoski komediji« se seveda ne morem ogniti. Potem, ko za Baumarchaisovega »Figara« ne dobim več vstopnice, se mi naslednjega večera posreči, da si za majhen denar kupim vstop v to gosposko palačo, ki je nekoč slovela (in menda še slovi) daleč po kulturnem svetu. Pri vhodu si pomežikneva z znamenito Cirko, gospo Sandovo, ki sedi tam vzvišena in kamenita kakor kak minister Goethe. Notranjost gledališča je grajena v širokih monumentalnih linijah, a napravi kljub temu prijetno-intimen vtis, ki je potreben za dramatsko umetnost.
 
Igrata se dva komada. »Svet, kjer se dolgočasijo,« delo nekega starejšega avtorja, se mi zdi precej jalova stvar od včeraj ali od predvčeraj. Igralcem ne nudi možnosti posebnega razmaha. No, kar nedostaja elementarnega in umetniškega, nadomesti vsaj solidno strokovno znanje. Igra se z neko gosposko rezervirano nonšalantnostjo. Močneje me priklene nase druga stvar. Vildracova enodejanka »Romar«. Ch. Vildrac je v Parizu in med svetom cenjeno pesniško ime, čeprav ga je ljubljanska kritika, ki meri s svojevrstnim merilom, soglasno odklonila. »Romar«
po svojem tehničnem izrazu nekoliko spominja na Čehova, dasi je pri Vildracu tako zvano zunanje dejanje še manj sklenjeno in zaključeno kot pri Čehovu. Nič ni »izumljenega« in izkonstruiranega kakor pri Pirandellu. Fabule ni — fabula je zmerom laž. Vse je tako preprosto, naravnost siromašno enostavno, od vekomaj nezaključeno — na površini; ampak izpod površja privre od časa do časa plamen, površnežu neopazen refleks poeta, ki za trenutek osvetli situacijo in značaj. En tak refleks — in orosi se ti oko. Da, videl sem pri tej skromni, odkritosrčno preprosti stvari orosene oči.
 
Uprizoritev bi se igralsko mogla uvrstiti v repertoar moskovskih Hudožestvenikov. Kako me je ta francoski »romar« spominjal našega ljubega ruskega Masalitinova!
3.410

urejanj