Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

 

Ponoči, opolnoči, se prebudi ta tihi, romantični, staroslavni Montmartre, nad katerim caruje čez dan gori na griču snežnobela, brezmadežna cerkvica Sacre Coeur, ki sije daleč preko vsega Pariza. Opolnoči se prebudi v svoje nervozno, drgetajoče, čudežno razbleščano razkošje in raja vse do belega jutra. To je najšumnejši okraj v Parizu.

 

»Francoski komediji« se seveda ne morem ogniti. Potem, ko za Baumarchaisovega »Figara« ne dobim več vstopnice, se mi naslednjega večera posreči, da si za majhen denar kupim vstop v to gosposko palačo, ki je nekoč slovela (in menda še slovi) daleč po kulturnem svetu. Pri vhodu si pomežikneva z znamenito Cirko, gospo Sandovo, ki sedi tam vzvišena in kamenita kakor kak minister Goethe. Notranjost gledališča je grajena v širokih monumentalnih linijah, a napravi kljub temu prijetno-intimen vtis, ki je potreben za dramatsko umetnost.