Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

»Francoski komediji« se seveda ne morem ogniti. Potem, ko za Baumarchaisovega »Figara« ne dobim več vstopnice, se mi naslednjega večera posreči, da si za majhen denar kupim vstop v to gosposko palačo, ki je nekoč slovela (in menda še slovi) daleč po kulturnem svetu. Pri vhodu si pomežikneva z znamenito Cirko, gospo Sandovo, ki sedi tam vzvišena in kamenita kakor kak minister Goethe. Notranjost gledališča je grajena v širokih monumentalnih linijah, a napravi kljub temu prijetno-intimen vtis, ki je potreben za dramatsko umetnost.
 
Igrata se dva komada. »Svet, kjer se dolgočasijo,« delo nekega starejšega avtorja, se mi zdi precej jalova stvar od včeraj ali od predvčeraj. Igralcem ne nudi možnosti posebnega razmaha. No, kar nedostaja elementarnega in umetniškega, nadomesti vsaj solidno strokovno znanje. Igra se z neko gosposko rezervirano nonšalantnostjo. Močneje me priklene nase druga stvar. Vildracova enodejanka »Romar«. Ch. Vildrac je v Parizu in med svetom cenjeno pesniško ime, čeprav ga je ljubljanska kritika, ki meri s svojevrstnim merilom, soglasno odklonila. »Romar« po svojem tehničnem izrazu nekoliko spominja na Čehova, dasi je pri Vildracu tako zvano zunanje dejanje še manj sklenjeno in zaključeno kot pri Čehovu. Nič ni »izumljenega« in izkonstruiranega kakor pri Pirandellu. Fabule ni — fabula je zmerom laž. Vse je tako preprosto, naravnost siromašno enostavno, od vekomaj nezaključeno — na površini; ampak izpod površja privre od časa do časa plamen, površnežu neopazen refleks poeta, ki za trenutek osvetli situacijo in značaj. En tak refleks — in orosi se ti oko. Da, videl sem pri tej skromni, odkritosrčno preprosti stvari orosene oči.
po svojem tehničnem izrazu nekoliko spominja na Čehova, dasi je pri Vildracu tako zvano zunanje dejanje še manj sklenjeno in zaključeno kot pri Čehovu. Nič ni »izumljenega« in izkonstruiranega kakor pri Pirandellu. Fabule ni — fabula je zmerom laž. Vse je tako preprosto, naravnost siromašno enostavno, od vekomaj nezaključeno — na površini; ampak izpod površja privre od časa do časa plamen, površnežu neopazen refleks poeta, ki za trenutek osvetli situacijo in značaj. En tak refleks — in orosi se ti oko. Da, videl sem pri tej skromni, odkritosrčno preprosti stvari orosene oči.
 
Uprizoritev bi se igralsko mogla uvrstiti v repertoar moskovskih Hudožestvenikov. Kako me je ta francoski »romar« spominjal našega ljubega ruskega Masalitinova!
3.410

urejanj