Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 7.156 zlogov ,  pred 3 leti
 
==1.==
 
(Konec)
Vsako jutro po zajtrku jo zavijem proti Seini, čez most, v smeri proti Louvru, tam, kjer je dolga vrsta ptičarjev in trgovcev z živalmi. Papige so tam, kolibriji in cela vrsta eksotičnih ptic; vmes želve in domača perotnina. Kako dobro dé človeku, če se v svežem ranem jutru s čistim srcem pomenkuješ s pticami in živalmi. Kako ljube so ti, kako mile — milejše skoro od ljudi.
 
Nato se okrenem v nasprotno stran, k bukinistom in brskam po njih zalogah. Zašpehane slovnice in slovarji, razcefrani kriminalni romani leže vse križem po predalih. A jaz imam premalo časa in potrpljenja, da bi med to navlako iztaknil kaj poštenega.
 
Na poti nazaj se po bulvarju St. Michela in St. Germaina ustavljam pred knjigarnami, jemljem v roko to ali ono knjigo, odprem dva, tri liste in takoj čutim, ali mi je prijateljica ali ne. Kako čudna je ta stvar s knjigami, to je kakor z ljudmi. Srečata se dva tujca, ki se ne poznata ne po delih, ne po obrazih, in čutita oba takoj, ali je med njima tajna vez. Take tajne vezi spajajo tudi knjige z ljudmi.
 
Rad bi si nabavil nekaj novejših stvari. Zadnjo dramo Claudelovo »Soulier de satin«, Cocteaujevo pesnitev »Mariage au tour d'Eifel«, zbornik najnovejše francoske lirike, nekaj Duhamela in Valeryja bi si nakupil rad, a, čudno, v vseh teh velikih knjigarnah povsod isti odgovor: nimamo. Naposled izvem vzrok; vsaka nova francoska knjiga se tiska sprva samo v par tisoč izvodih in mine nato precej časa, preden slede novi tisoči. Prvi tisoči pa se prodado v dveh, treh dneh, ako ima avtor ime.
 
Tako si nabavim samo par revij in manj pomembnih knjig, s prijateljico pa, ki ima nekaj znank v mednarodnem ženskem svetu, se odpraviva h gospe Jouvovi. Mme Jouve je soproga mlajšega francoskega poeta; ona sama ima nekako šolo za estetiko vsakdanjega življenja. V tej šoli se izobražujejo odrasla dekleta predvsem v točni in lepi izgovarjavi, dalje v literarnem, umetniškem in v življensko praktičnem okusu. Šolo posečajo gojenke najraznovrstnejših narodov in zemljá.
 
Gospejino stanovanje je veliko, a prav nič bahato in razkošno, pač pa jako okusno. Par preprog po tleh in na steni, tam na mizici lična vaza ali kaka druga drobnjav in sobica je kakor dragulj. To je umna gospodinja: iz niča ti napravi paradiž.
 
Gospa toži o socialni mizeriji, ki je zavladala v Franciji. — Kje je izhod iz tega brezupnega pomanjkanja? vprašuje s tihimi očmi. Nato pripoveduje o prizadevanju evropskih žena za pacifizem, ko pa preide pogovor na literaturo, se dama razživi. Vildrac je pred mesecem dni odšel v Kino. Duhamel je bil včeraj pri njih, danes se je odpeljal na deželo v svojo vilo. Francoski pisatelji sploh večinoma ne žive v Parizu, marveč imajo svoje domove v okolici in prihajajo vsak mesec samo za par dni v mesto po opravkih.
 
Razumem: v tem razpaljenem, razburkanem kotlu je koncentrirano delo jedva mogoče. In vrhu tega ima človek na vratu neprestane obiske, intervjuve, družabne obveznosti. Zakaj pisatelj v kulturnem narodu socialno ni taka brezpomembna para kakor pri nas doma. O, francoski pisatelj je gospod.
 
Gospa vabi, naj ostaneva dalj časa v Parizu in obeta interesantno družbo. No, meni ni do tega. Moji najboljši prijatelji so tisti, ki jim ne poznam človeškega obraza, temveč samo njih misel, njih duha. In med duhovi, ki se razumejo, vlada neprekinjeno najožji prijateljski kontakt. Jaz, hvala bogu, imam obilo prijateljev, razkropljenih po vsem svetu, raztresenih po vseh vekih.
 
Z očmi, ki se poslavljajo, hodim po mestu. Z eno nogo stojim oklevajoč že na poti, druga pa se siloma toga in se ne more odtrgati stran. Kako čudno je to: deset, štirinajst dni bivam v tem mestu in že so se iztegnile njegove tipalke po meni, zgrabile me in me ne izpusté več. To je skrivnost tega lepega mesta: prideš, tujec, vanj in ne da ti stanovanja in bivališča, da ti — dom. Zato ne moreš odtod.
 
Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.
 
Kako so mi zdaj drage vse reči, vse nevažne malenkosti! Po cesti stopam, po malo obljudeni ulici, in nenadoma se mi skoro orosé oči, da hipoma obstanem. Neznatna trgovinica z optičnimi predmeti je tam, na pragu trgovine pa sedi drobna gosposka mačica m mežika v solnce z majhnimi zelenimi očalci. Ta očalca — to ni reklama, ne, to je pesem ... In na druge živali pomislim, ki sem jih videl snoči v cirkusu italijanskih Treh bratov. To je bil originalen voziček, ki mi ne gre iz spomina. V voziček, ki ga kučira opica, sta vprežena dva psa; v notranjem delu obeh koles pa čepé mačke in mačkam na hrbtu sede miške ... In vse to se lepo vrti naokoli. Res, samo velika ljubezen do kreature je mogla spraviti vse te živali, ki so si zoprnice po naturi.
 
In pomislimo na telo mlade mulatinje na bajnem umetniško-pestrem večeru v Folies Bergères. Mačje prožno in obenem mišičasto polno je njeno telo. Zdi se, da je iz temnega marmorja. Ne, njeno telo je iz brona.
 
In na tisoče nevažnih stvari mislim, ki bi jih vse povedal rad, če bi bilo mogoče. Na galerije in razstave mislim, v kojih so shranjeni plodovi najmlajših industrijskih prizadevanj, koder nas je vodil pisatelj slikar; na življenje v kavarni, baru, na cesti, na borzi, v Bonque de Lyon, na ogromne sedemnadstropne trgovske magazine in
njih svojevrstno poezijo.
 
Vse bi objel rad še enkrat s svojim pogledom in svojo mislijo, ko stojim vrhu Eeiflovega stolpa. Medlo brlé žarnice na mogočnih železnih stebrih. Veter se mi zaganja v obraz. Spodaj pa leži na videz pokojno vse to ogromno neobsežno mesto, ki mu ne morem videti konca, kako se pne na griče in izginja na horizontu. Lahna popoldanska megla mu zakriva obrobja. Po sredi pa se vije srebrnozelenkasti pas Seine. Zbogom, Pariz!
 
In obrnem se proti jugoiztoku in pravim: »Predragi Slovenci, častivredni penatje in vi vsi, vsi drugi, ki ste dobre volje! S tarzansko okretnostjo sem se povzpel na to velikansko pajčevino, spleteno iz železnih drogov. Danes, ko odkrivate spominsko ploščo slovenskemu možu, v katerem se je točila najčistejša dionizijska kri, ko častite spomin našega bratca Andreja, vas lepo pozdravljam.« Tudi to mesto je ustvaril dionizijski duh, ki je duh genija. Samo genijalen narod je mogel ustvariti to bajno, bogato in lepo mesto.
 
Zbogom, ti lepo in bogato mesto! Videl sem bogastvo tvojega bulvarja des Italiens, videl pa sem tudi socialno bedo bulvarja Jeana Jaurèsa. Ali boš izravnalo prepade v smislu zakonov, ki z železno neizprosnostjo odmevajo v naš čas, ali pa se utopilo v lastnem blesku in bogastvu, da te bodo preplavili tujci-barbari iz vseh vetrov naše zvezde, kakor nekoč mogočni in prekrasni Rim?
 
Mene ni obogatilo, napolnilo in osvetlilo, glej, zato me je skrb zate, kakor da sem ti rodni sin. Tam na vzhodu se iz neizžitega slovanskega morja dviga drugo mesto, belo in sinje, ki si v krvavih sragah gradi svetilnik, da postane metropola novega sveta. Ali boš obstalo, mesto, ali poginilo?
 
Ali boš ostalo svetilnik duha — misli in lepote?
 
Ne zbogom, na svidenje, Pariz!
3.410

urejanj