Dvanajst večerov (Anton Mahnič): Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
{{prelom strani}}
 
M. Potem bi pa res po pravici vprašal, čemu ima človek razum, ako ima večno dvomiti in nikdar priti do spoznanja resnice, ali ni človek po tem takem najnesrečniša stvar na svetu?
 
J. In vendar je tako! Da, celo z velikim ponosom se poveličuje absolutni dvom, ta da je edino dostojen človeškemu duhu. Saj si gotovo že čital, kako se je o tem izjavil slavni Lessing?
 
M. Da, ako bi mu Bog v desnici ponujal vso resnico, v levici pa željo po nji, pravi, da bi se zaletel v njegovo levico, rekoč: "Oče, daj, saj resnica je le za-te!"
 
J. Tako in še hujše se proslavlja dandanes dvom in se postavlja celo absolutni dvom kot temelj vsemu mišljenju in spoznanju; a ne premisli se, da s takim dvomom ne moremo še začeti ne misliti, ne govoriti, ne med seboj živeti.
M. Da, izvrstno mi dopade, kar ste mi zdaj razjasnovali. Stalnih, obče priznanih načel nam treba, ako hočemo izvestno soditi o kteri si koli reči. A da si je to v obče potrebno, menim vendar, da v nobeni reči tega bolj ne pogrešamo, kakor v leposlovji. Veste že, da jaz sem posebno navdušen prijatelj lepemu slovstvu. Veliko romanov in novel sem že prebral, pesnikov brez števila.
 
J. Vem, in dosti si se tudi na pamet naučil. Kaka razlika, kaj ne, med pesniki in pisatelji?
 
M. Da, velika, a še veča med njihovimi ocenitelji.
 
J. Da, da, že vem, kaj meniš.
 
M. In da ne bom pohajal po tujem, kjer me dosti ne zanimlje, kaj in kako se piše in ocenuje, dovolite, da se ozrem na domače nam slovstvo.
 
J. Le govori, prav radoveden sem, kako sodiš o njem.
 
M. Vsakdo mora priznati, da v poslednjem času smo Slovenci veliko napredovali; še le pred petdesetimi leti slovstveno rodivšim se nam pelo je že prečej domačih pesnikov; spisal se je od tedaj marsikak roman in novela, leposlovni listi in politični so se jeli izdajati in se še izdajajo. A kar mi je v našem domačem slovstvu najbolj nevšečno, je ravno ona različna, večkrat kar nasprotujoča si ocena naših slovstvenih spisov, in to posebno kar se tiče proizvodov naših najspretniših pesnikov in pisateljev. Saj nam ni treba daleč nazaj segati; še le poldrugo leto je od tega, kako strašno so se naši ocenitelji bojevali in napadali, ko so nam došle poezije enega sedanjih pesnikov? Da ne govorim o prvaku med slovenskimi pesniki, o Preširnu; Vi veste bolje kakor jaz, kako je bil od enih do tretjih nebes povišan, a ponižan od drugih do tretjega pekla. To me je večkrat močno žalilo, da rečem razjezilo. Ta mi pravi: tak je, oni pa: ne tak, ampak nasprotno! Kdo govori resnico? Komu imam verjeti? Tedaj sem rekel sam pri sebi: Ali je res popolnoma nemogoče določiti objektivno veljavo kteregakoli pesnika ali pisatelja? So li res leposlovnim umotvorom zakoni tako nedoločni, da bi človek ne mogel razsoditi, kaj jim ustreza in kaj ne? In ovih zakonov ali jih ne moremo spoznati in uporabiti na leposlovne proizvode?
 
J. Tudi lepemu in umetnemu so zakoni postavljeni; a žal, da tudi mi bolehamo za isto boleznijo, kakor drugje, za boleznijo skepticizma; ta nam ne da priti do spoznanja onih zakonov.
 
M. In kaj nam je toraj začeti?
 
J. Kaj si ti začel zapazivši ono žalostno prikazen med nami?
 
M. Šel sem iskat knjig razpravljajočih leposlovna načela; tu , mislil sem, vsaj najdem onih naukov o lepem in umetnem, prebravši jih več, dobil bom zdravih pojmov o leposlovji; tedaj mi bo samostojno soditi o tem ali onem pesniku in ne bo mi treba tako sužno, odvisnemu biti od naših kritikov, kterih ocene brati se človeku večkrat studi, temveč, ker nedostojno napadajo osebo mesto stvari.
 
J. In si dosegel to, kar si želel?
 
M. Prazno upanje! Le še bolj se mi je glava zmešala, kako različno razlagajo estetična načela ti naši leposlovci in filozofi! Že Platon in Aristoteles, kako narazno gresta! Novejši pa si nasprotujejo kakor noč in dan. Vprašajočemu, kaj je lepo, kako bo odgovoril idealist Schelling in kako eden najnovejših materijalistov na Nemškem? In v tej Babiloniji, kjer govori vsakteri svoj jezik, bi zamogel nevedni mladeneč zajeti si jasnih pojmov?
 
J. Se ve da, ker podlaga najnovejši filozofiji jo skepticizem, ta deli filozofe; a ker je estetika hči flilozofije, ni čudo, da si naši filozofi tudi v estetičnih naukih nasprotujejo.
 
M. Upal sem vsaj v šoli pridobiti si javnih in trdnih naukov o leposlovji. In prav željno sem pričakoval, da bi kaj o tem slišal. A tudi tukaj odvzel mi je učitelj že v začetku vse upanje, rekoč, da se ne more trditi, kaj je lepo, kaj grdo in zatoraj tudi ne postaviti stalnih principov v leposlovji.
 
J. Tudi v šoli skepticizem!
 
M. Toraj povsod ta nesrečni skepticizem ! A jaz sem prepričan, da tudi umetnost ima svoje principe, po kterih se mora soditi vsak umotvor.
 
J. Ima jih, kdo bi mogel kaj takega tajiti?
 
M. In vendar kako težko je spoznati jih.
 
J. Težko, zelo težko, in malokdo pride v tem do jasnih pojmov. Vendar pa mislim, da je tudi v estetiki že dosti dognanih resnic, ktere so nam postavili in vtemeljili filozofi in umetniki.
 
M. A kdor je svoje leposlovje le iz knjig in mrtve teorije zajemal, menim, da ne bo nikdar stal na trdnih tleh. Toda Vi, g. Junij, niste le dosti brali o lepem in gotovo še več mislili, ampak ste tudi, kar je največ, videli lepo Italijo, obiskali večno mesto, ktero je lepim umetnijam prvo svetišče na zemlji: tako ste mogli teorijo zediniti z gledanjem, spopolniti z izkustvom. Gotovo ste si stvarili o lepi umetnosti lastnih načel, ktera se ne dajo omajati. Toraj kako srečen bi bil jaz, ko bi zamogel v obliki žive prepričevalne besede slišati od Vas, kar je iz mrtvih knjig tako težko zajeti.
 
J. Prav rad, ljubi Mirko, ti hočem razložiti svoje mnenje o lepi umetnosti, tem več, ker vem, da te žene blaga želja poznati resnico.
 
M. In kaj bi me ne gnala? Čemu bi le imel razum, ako ne v spoznanje resnice? Zatorej sem pa ponosen, da smem baviti se z vedami, saj to je moj poklic.
 
J. Začeti hočemo s kraja; a vse, kar bom govoril bodi priprosto in jasno; ozirati se hočem pa posebno na naše domače slovstvo.
M. In jaz hočem Vas pazljivo poslušati, kakor sem Vas vedno, ko ste mi kaj razlagali.
 
J. Toda glej, Mirko, solnce je že zašlo in noč nas je uhitela; imam do doma dobre pol ure.
 
M. O res je, glejte, že so odgnali ribiči čolne in jadrajo na lov.
J. Bog jim ga daj obilnega in srečnega.
 
M. A Vam, g. doktor, lahko noč!
164

urejanj