Dvanajst večerov (Anton Mahnič): Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
M. A Vam, g. doktor, lahko noč!
 
{{prelom strani}}
 
==Drugi večer.==
 
J. Rekel sem zadnji pot, ljubi Mirko, da hočem začeti s kraja.
 
M. In mislim najbolje s tem, da mi razjasnite idejo o lepem.
 
J. Da, tudi jaz vem, da govorečemu o leposlovji je pred vsem treba jasno razložiti pojem lepote, ako noče prazne slame mlatiti. A prav to je, česar se leposlovec posebno boji in skoro bi rekel ogiblje: določiti, kaj je lepo. In vendar je prepotrebno odgovoriti na to vprašanje, vsestransko je razjasniti. Kajti potem, kar odgovorim na vprašanje o lepem, sezida se poslopje celega lepoznanstva; kakoršen je oni odgovor, takošno bo tudi to; je odgovor trdna neovrgljiva resnica, tedaj bo trdno in neovrgljivo tudi lepoznanstvo. Kaj je tedaj lepo? Tolikokrat to besedo izgovarjamo in slišimo, vendar koliko nas je, ki nam je po vsem jasen njen pomen, tako, da bi bili popolnoma v svesti, kaj ona izrazi?
 
M. Jaz sem že eden izmed onih, ki morajo priznati, da jim ni jasen ta pojem. Že zadnjič sem Vam omenil, kako so mi naši filozofi in leposlovci glavo zmešali, ker vsak svojo trdi in drug drugemu oporeka. Tudi med nami Slovenci se je zadnja leta sem ter tje slišal kak posamen glas o lepem in o umetnosti; a kolikor se spominam, tudi ti se niso zlagali, da celo močno si prerekali. Zatorej pa toliko radovedniše pričakujem, kaj bote Vi učili o lepem.
 
J. Lepo? Vajeni smo, ko to besedo slišimo, misliti si nekaj posebnega, skoro bi rekel, neko bitje samolastno. Ne vem prav, ali nam je ta navada vsojena ali pa vgojena. To poslednje bi znalo biti resnično; kajti obdani smo in prešinjeni popolnoma od nemškega idealizma, kteremu je lastno pojmove in ideje povsebljati in celo obožavati. Saj nahajamo nekaj temu podobnega še pri Platonu, kterega smemo nekako imeti za početnika idealizma. On sam govori namreč o idejah, ktero so nekaj, kar je samo na sebi resnično (realno), nezavisno od mislečega uma; vse ideje so skupaj združene v eno kraljestvo idej; med njimi je tudi ideja lepega. Tako nekako smo tudi mi vajeni si misliti lepoto.
 
M. In to se Vam ne zdi prav?
 
J. Nikakor ne. Ideje nimajo samolastne realnosti, ampak nahajajo se le v duhu, kteri jih misli. Prav tako tudi ideja lepega. Zatoraj nam je dobro razločiti med lepim kot samim na sebi in med idejo lepega. Ideje lepega nimamo drugod iskati, kakor v mislečem razumu ali končnem ali neskončnem. Lepota pa sama na sebi ali objektivna, nezavisna od mislečega razuma in tako samolastna ali absolutna, da bi bila kar nekaj samega ob sebi, popolnoma sama za-se, v sami sebi absolutno obstoječa. Ne tako, ampak ta lepota je vedno na kakem subjektu kot njegova lastnost. Lepo more biti le nekaj, ktero je lepo. Toraj le na tem, kar je nekaj, bodisi karkoli, akoprav si tudi ono lepo predstavljamo kot samolastno, brez subjekta, nam je pomisliti, da tako lepo je le v naših mislih, nastalo po abstrakciji z raznih lepih reči; da toraj zunaj naših misli nima objekta. In tako, ljubi moj, vidiš, da lepo je vedno navezano na to, kar je, da je ena izmed lastnosti, kterekoli reči.
 
M. Že razumem. Lepoto imamo toraj iskati le na reči, na bitji, ktero je lepo.
J. Da, le na bitji. Vsako bitje ima namreč tri lastnosti, da je resnično, dobro in lepo; znana ona trojica: das Wahre, Gute und Schone. To troje se v bitji samem stvarno ne razloči, ampak je prav za prav bitje samo, v kolikor ugaja raznim vzmožnostim, ktere ima naša duša, v kolikor je predmet, s kterim se zamore duša po različnih svojih vzmožnostih različno baviti. Eno in isto bitje, v kolikor je predmet našemu razumu, imenuje se resnično, v kolikor pa je predmet naši volji, zove so dobro in v kolikor ima za dušo neko mičnost, imenuje se lepo. Ena in ista reč, ker jo spoznamo, nam je resnična, ker jo hočemo, je dobra in ker nas mika, ker nam dopade, je lepa.
 
M. In kako hočete toraj reči, da je lepo, kar dopade. To definicijo sem že večkrat slišal, a reči moram, da mi nikakor ne ugaja, ker prvič bila bi lepota odvisna od subjektivnega mnenja vsakega in bi ne imela nobene objektivne vrednosti.
 
J. Kaj takega v oni definiciji nikakor ne trdim. Ako pravim, da je lepo, kar dopade, hočem reči, da ima bitje nekaj na sebi, kar nas mika, kar nam vzbudi dopadenje; da ima bitje neko posebno lastnost, po kteri zamore biti predmet našega dopadenja, kakor zamore isto bitje predmet biti našemu razumu ali pa naši volji. Toraj vidiš, ona lastnost vedno ostane na bitji, in tako je lepota sama na sebi popolnoma neodvisna od onega, kteremu dopade ali ima dopasti, kakor je resnica objektivno neodvisna od spoznajočega razuma, in vendar pravimo, da je resnično to, kar spoznamo, prav tako z vso pravico rečemo tudi, da je lepo, kar nam dopade.
 
M. Prav; vendar pa zdi se mi ta definicija prekratka in premalo jasna.
 
J. To priznam rad tudi jaz. Zatoraj zna biti bolje, ako jo popolnimo tako-le: lepo je, kar ugledano dopade, kakor pravijo filozofi, quod "visum" placet. Ko tedaj kaj ugledamo, in to zbudi v nas dopadenje, rečemo koj: to je lepo. V tej popolnjeni definiciji je objektivna lepota vsaj bolje povdarjena, kakor pred v oni krajši. Tu vidimo, da je bitje že pred nami in brez nas to, kar je, namreč tako, da zamore vzbuditi v nas dopadenje, tedaj lepo; in to dopadenje ali recimo subjektivna lepota se še le po ugledanji bitja v nas rodi.
 
M. Res, ta definicija mi že bolj ugaja. Vendar pa se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote.
 
J. Kako da ne?
 
M. Vi pravite, da je lepo, kar „ugledano" dopade; ugledati ali pa videti ne moremo kakor materijalna bitja; po tem takem bi bile lepe le telesne reči; neduhovna bitja?
 
J. Treba, da se prav razumemo. Ono „visum" se ne sme razlagati le o fizičnem gledanji. Latinski „videre" naše „videti" nemški „sehen", kakor grški „ičeiv" in prav tako tudi v orijentalskih jezikih dotični glagoli, kteri značijo videti, ob enem pomenijo tudi „spoznati". In to lahko vemo zakaj.
 
M. Ker človek pride do notranjega spoznanja po zunanjem gledanji.
 
J. Prav si rekel. In da si imamo prek vida tudi drugih čutov, po kterih spoznamo reči, vendar je vid med vsemi najplemenitiši, ž njim zajemamo največ spoznanja in zarad tega se vse spoznanje, ki nam prihaja do duše po peterih čutih, imenuje videnje ali gledanje. Od tod ona zamena besed „videti" ali „gledati'' in „spoznati". Ako toraj rečem, lepo je kar „ugledano" dopade, bi ravno tako lahko rekel: kar „spoznano" dopade, quod „cognitum" placet.
 
M. In zakaj se ni toraj „cognitum" sprejelo v definicijo mesto „visum"?
 
J. Ker vse naše spoznanje ima svoj početek v telesnem čutenji „nihih in intellectu, quod non fuerit in sensu", ter je in bo vedno resnično, dokler človek ostane človek. In kakor veš, ničesa, tudi najabstraktniše resnice si ne moremo misliti, da bi je telesno ne upodabljali. Zatoraj pa tudi človek rajši plastično kakor abstraktno govori; in prav zarad tega, mislim, nam bolje ugaja „visum" kakor „cognitum" v naši definiciji. In res, saj pojem o lepoti posnamemo z naravnim gledanjem, s telesnih reči in v tem življenji ne moremo druge lepote vživati, kakor ono, ktero nahajamo v telesnosti, višo lepoto si le domišljamo, kaka bi znala biti in jo le nekako od daleč slutimo.
 
M. Potem, kakor Vi razlagate, je pa res ona definicija dobra, ne bi vedel več ničesa ugovarjati.
 
J. A še nekaj moram opomniti, kar se pa že samo ob sebi razume.
 
M. Namreč?
 
J. Da mora, kdor hoče soditi o lepoti kake reči, zdrave čute imeti in zdrav nepokvarjen okus. Kdor slabo vidi, gotovo ne bo prav sodil o sliki in kdor slabo sliši, ne bo mogel vredno oceniti glasbe ali petja. A tudi duh mu ne sme biti omehkužen ali vdan kterisikoli strasti, ker ta onesnaži, kar je najlepšega in najsvetejšega, in kdor v njej gleda, ne vidi nikdar čisto in jasno.
 
{{prelom strani}}
164

urejanj