Dvanajst večerov (Anton Mahnič): Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
J. Da mora, kdor hoče soditi o lepoti kake reči, zdrave čute imeti in zdrav nepokvarjen okus. Kdor slabo vidi, gotovo ne bo prav sodil o sliki in kdor slabo sliši, ne bo mogel vredno oceniti glasbe ali petja. A tudi duh mu ne sme biti omehkužen ali vdan kterisikoli strasti, ker ta onesnaži, kar je najlepšega in najsvetejšega, in kdor v njej gleda, ne vidi nikdar čisto in jasno.
 
{{prelom strani}}
 
M. Ako jo toraj lepo, kar dopade, potem ne more biti težko soditi pravo lepoto.
 
J. Vprašaj naravni okus, ako ti je nepopačen; ta ti bo prvi in najboljši, rekel bi, nezmotljivi sodnik.
 
M. Res, prav imate. Zdaj še le razumem, kar mi je bilo do sedaj nekako skrivno. Večkrat se spominjam, da sem bral novo pesem enega ali drugega naših pesnikov, kteri se nam skoro vsak dan rode; bral sem in bral, končavši prebral in spet prebral, in vendar nisem vedel, kaj berem, srce mi je ostalo neganeno kakor pred; prišla mi je v roko pesem kakega drugega pesnika, beročemu že so se vedno bolj odpirale oči — ogrevalo srce, prebravši sem odložil knjigo, da bi mirno vžival blagi čut, kterega mi je pesem v duši vzbudila. Mislil sem: Od kot to?
 
J. Ker druga pesem je bila lepa, prva pa ne. Kar je lepo, koj dopade, kar pa ni, ti ne bo dopalo, ako je obračaš na vse strani in ako se še toliko siliš ugodno je soditi. Prava lepota se sama razodene in mika dušo, kar pa ni lepo, se samo obsodi. In ako bi me kteri pesnik prijateljski prosil, naj izrečem svoje mnenje o njegovih poezijah, jaz bi kar eno ali drugo njegovih pesmi prebral; ko bi to prebravši mlačen ostal, kakor pred, ne pogledal bi več druzih, ampak vrnil mu pesmi in svetoval, naj ne zgublja dragega časa s kovanjem pesmi, naj raji drugim privošči lavorov venec. Ne tajim sicer, da bi bilo malo prenevarno postaviti to načelo kot edino veljavno, po kterem naj bi ocenjali naše pesnike in umetnike, a zdravo jo vendar in rekel bi naravno; kar se mene tiče, odobrujem je popolnoma in do zdaj se nisem še nikdar kesal ravnaje se po njem. Tako n. pr. se še dobro spominjam, ko so se nam lani ali predlanskim obetale poezije novega pesnika, čegar že ime je bilo za vsakterega mikavno, tedaj sem naletel nekje na pesemco onega poete „in spe"; prebravši jo, zdelo se mi je, da nekaj manjka, ne vede, ali meni ali nji, najbrže i meni i nji, a meni najbrže za to, ker nji, ali da govorim po domače: jaz sem pogrešal to, kar pravimo, da dopade, a še pred menoj je pesemca pogrešala ono, kar se imenuje lepota, ki edina dopade. Rekel sem koj brez premisleka: To ni lepo, ta mož ne zna zadeti prave strune, da bi ganila, ta ni in ne bo pesnik! Da bi toraj pustil liro! Eventus probavit, da se nisem motil. Došla mi je zbirka novih pesmi. Komaj komaj sem se toliko premagal, da sem prebral jih en par. A rekel sem spet, kar sem bil že rekel: da ta ni in ne bo pesnik in da ta bi pustil mično liro.
 
M. Tako bi toraj odpravili vse one pesnike, ki ne dopadejo.
 
J. Ki ne le ne dopadejo, ampak beročega mučijo, tako, da večkrat začenši brati ne more do konca, tudi, da bi mu za vsako vrsto plačal zlat.
 
M. In takih se mi zdi ni malo med nami Slovenci.
 
J. Iz kterih se mora lepota siloma iskati in rekel bi „prešati", kakor vinsko kapljico iz suhih tropin; in ko si stiskal in stiskal, komaj, da si stisnil par kapljic, in še te so kisle in grenke, tako, da želodec pokvarijo pijočemu.
 
M. Res že dosti takih sem našel; težko, težko sem jih požrl.
 
J. Tako, da se mi že skoro studi pesmi brati in sem sklenil še pogledati ne več, kar ti novi pesniki pevajo, izvzemši jih nekaj malo, kterih spretnost je občno priznana.
M. Ste vendar neusmiljen sodnik naših pesnikov!
 
J. In vse hoče peti, brez števila jih je. In misli, ako po večmesečnem trudu, potem, ko je noč in dan vse žile napenjal in vse knjižnice preiskal, da bi našel svoji pesni pravih misli, ktere so že morda tisoč let zapisane, ako tedaj po tem velikanskem trudu skuje in zvozi pesemco in je tako srečen, da jo vsili kakemu listu; pri tem, se ve da, pridene svoje slavno ime ali očitno ali pa zakrito (posebno ako nema mirne vesti), in tako, glej ga, pesnika, vse strmi: dosegel je, kar je želel, pesnik je! In zakaj misliš, da se dandanes oglaša toliko novih pesnikov? Gotovo največ le zarad tega.
 
M. Joj, joj! Bog vari, da bi Vas slišali naši pesniki.
 
J. Prav to bi želel. In da bi imel trobento veliko veliko, zatrobil bi, da bi se slišalo po vsem Slovenskem: Oj vi, ki niste poklicani, vrzite liro v ogenj in primite raj za drevo ali matiko, ktera bolje pristoja Vaši okorni roki. O kaj bo z nami, ako bo vse mijavkalo in cvililo! Vse Muze bodo zbežale od nas in celo bogove bomo splašili z Olimpa.
 
M. Res tudi meni se zdi, da smo Slovenci preveč potrpežljivi; karkoli se namreč prikaže, odobrujemo, občudujemo, ne znamo drugega kakor hvaliti; ni ga, ki bi resnico v zobe povedal.
 
J. Da, potreben bi bil možak, ki bi pogumno in neustrašeno začel pometati med nami, da bi iztrebil smetljaj, kterega toliko imamo. Tako je že pred nekaj leti nekdo dobro začel čistiti ušesa našim nadepolnim pesničičem.
 
M. Res, več njim jo prerezal pevsko žilo, da jim je odtekla vsa kri.
 
J. Vendar dosti se jih ni še spametilo.
M. Res dosti nepoklicanih še imamo!
J. In bojim se, ako pojde tako naprej, da Slovenci od samega kričanja ogluše, da ne bodo vedeli več ločiti lepega od grdega in se jim pokvari estetičen okus, in tako ne bodo znali druzega, kakor orati in kopati in jesti in piti.
 
M. Da, dajmo slovo vsem nepoklicanim!
 
J. Kteri ne dopadejo!
 
M. Kteri žalijo uho in srce!
J. Ad inferos!
 
M. A glejte, gospod doktor, že skoro sem zabil, da sem tukaj; kasno je že, moram domov, imam nocoj še veliko dela.
 
J. Res, že se prikazuje luna izza Nanosa.
 
M. In vabi pesnike.
 
J. Nepoklicane.
M. Z Bogom, gospod doktor!
J. Pričakujem te pojuternjem, Mirko.
M. Pridem gotovo
==Tretji večer.==
 
J. No Mirko, ali si kaj premišljeval, o čemur sva se zadnji pot pogovarjala?
M. Še precej. Da, lotil sem se celo z nova prebirati naše pesnike in včeraj sem bil cel dan v nje zamišljen.
 
J. In si iskal lepih pesni, kaj ne?
 
M. Da, takih, ki bi mi dopale.
 
J. In si jih veliko našel?
 
M. Malo, malo takih, ki bi po vsem ugajale mojemu okusu.
J. In danes?
M. Danes bi Vas prosil, da mi kaj dopolnite, bolj pojasnite, kar ste mi zadnjikrat o lepoti pravili.
J. Prav rad.
M. Rekli ste, da je lepo, kar dopade. To je sicer prav, a vendar ta definicija ne pove še, kaj je prav za prav lepo, ampak označi le, kaj lepota učini za nas. Zato se mi zdi ta definicije nekako, rekel bi, preveč subjektivna. Prava definicija ne sme edino le po učinku oznameniti reči, ampak mora jo objektivno določiti, kakoršna je sama na sebi.
 
J. Ako te prav razumem, hočeš vedeti, kakšna je ona lastnost v reči, po kteri nam ta dopade, ali kaj je to, kar vzbudi v nas dopadenje, ker ako to določimo, potem nam ne bo težko najti definicije, ktero želiš.
M. Da, to bi rad vedel, kaj je, kar mi dopade in zakaj mi dopade?
J. Mislim, da ni težko določiti. Najlože to vidimo na kakem izgledu. N. pr. pred nami stoji nova hiša. Kdaj ji bomo rekli, da je lepa?
M. Ako je visokost sorazmerna z dolgostjo, ako so vrata na svojem mestu, okna v ravni črti primerno razvrščena, sploh, ako najdemo skladnost med raznimi deli.
 
J. In ako je hiša petnajst sežnjev visoka, a dolga le štiri, ako so okna veča, kakor vrata in po zidu sem ter tje neskladno raztresena, eno velikansko, da bi lahko šel slon skozi, a drugo še za netopirja preozko, kaj ne, nikomur ne bo prišlo v v glavo imenovati tako hišo lepo?
M. Gotovo ne.
J. Vidiš tedaj, pri oni hiši vidimo skladnost med raznimi deli, zato nam je lepa; pri tej pa one skladnosti pogrešamo, zatoraj ni lepa.
M. Hočete tedaj reči, da ova skladnost dodeli hiši lepoto, ktera vzbudi v nas dopadenje?
J. Da, to trdim.
 
M. In kaj jo prav za prav ta skladnost?
 
J. Kjer je skladnost, se nahaja prvič več delov toraj neka raznovrstnost, a drugič je v tej raznovrstnosti tudi nekaj, kar razne delo edini v celoto, recimo, da je neka enota; tako ima ona hiša več delov in vendar vse posamezne dele veže v celoto neka skupna enota, ki vse obsega in edini in jim daje neko primernost in prav zarad tega nam hiša dopade, rečemo, da je lepa. In ravno ta raznovrstnost ali različnost v enoti ali enota v raznovrstnosti znači bistov lepote.
M. Različnost v enoti je tedaj lepota?
J. Da, Mirko, različnost v enoti ali pa enota v različnosti, tudi lahko rečemo različna enota ali enotna različnost, to je lepota.
M. Res dopade mi, kar ste zdaj govorili, a reči moram, da take definicije o lepem nisem še nikjer čital in ne slišal.
J. In vendar je tako učil eden največih filozofov, kteri so do zdaj živeli. Avguštin, kteremu se vklanjajo celo njegovi najhujši nasprotniki. „Vsaki lepoti oblika", pravi on, „je lepota". A da je ta enota v različnosti, nam isti Avguštin poroča: „Za to, ker so si deli skupni in se po neki zvezi edinijo v eno primerno celoto (ad unam convenieutiam). So toraj razni deli, kteri se pa primerno vredijo in prav ta primernost da delom enoto, ne delom kot takim, ker ti ostanejo vedno različni, ampak delom, kolikor so po nekem vredovalnem ali razvrstilnem načelu spojeni v nekaj višega, v čemer se, da-si drug od drugega različni, kakor v občni celoti zedinijo. Vsled one vredbe pride namreč med posamezne dele neka luč ali svitloba, ktera je obseva in v kteri se vidijo vsi; ta luč je prav za prav misel ali ideja, po kteri se deli razvrstijo; ako to spoznamo, tedaj zagledamo v raznovrstnosti delov enoto. Toda deli se vidijo v tem ne kot deli, ampak le od tiste strani in toliko, kolikor se priležejo vredovalni ideji. „Nič namreč ni vrejeno (ordinatum), kar bi ne bilo lepo". Ovo „ordinatum" je pa ravno to, kar smo zgoraj rekli: enota v različnosti ali raznoličnost v enoti. Vzemi n. pr. sto enakih kamenčkov in vrzi jih skupaj na en kup, kakor padejo; nikomur ne bo prišlo v misel, ta kup kamenčkov imenovati lep. Toda vzemi onih sto kamenčkov in vredi jih tako, da dobiš podobo zvezde; vsakdo ugledavši to, rekel bo: ti kamenčki so lepo vrejeni, to je lepo. Pred ni bilo lepo in zdaj je lepo. Zakaj? Zato ker zdaj je več kamenčkov razvrščenih v enotno skupnost, pred niso bili, zdaj je v raznovrstnosti enota, in ta enota je vredovalna ali razvrstilna ideja zvezde. Vidiš tedaj?
M. Ona definicija mi prav dopade, le da se mi zdi preozka, ker ne more obseči vse lepote!
J. Kako da ne?
M. Ker ne more veljati, kakor za telesne reči. Kjer je namreč raznovrstnost, tam morajo biti tudi razni deli, a dele nahajamo le v telesnosti. Tako bi toraj enovita bitja, kakor so duhovi, ne bila lepa.
 
{{prelom strani}}
164

urejanj