Babica in trije vnučki: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
»Av,« je rekla babica, ker jo je zvezdica v naročju spekla. Saj je bilo njeno krilo že tanko in izprano. Z obema rokama je brž zgrabila krilo in stresla zvezdico iz naročja. Ko pa je zvezdica padla na tla, se je namah spremenila v zlatolaso deklico, ki je v blišču in sijaju stala pred njo.
»Ne jokaj, babica,« je rekla deklica. »Skrbela bom za tvoje tri drobljance, da ne bodo ponoči zgrešili poti. Padla sem na zemljo, ker sem postala mrzla kot kamen. Če pa mi posodiš srce, se bom ogrela in se vrnila tja, od koder sem bila prišla.«
»Na, vzemi ga!« je rekla babica. »Staro je že in krhko in bojim se, da ne bo dolgo zdržalo. Vnučki moji pa so še majhni in bodo dolgo rasli. Pa saj jih ne poznaš! Prvi je {{redakcija|rdečelašček|rdečelasček}}, tak kot lisička, drugi ima kot predivo bele lase, a tretji, najmlajši, ima očke črne kot miška.«
In starka je iztegnila tresočo se dlan, na kateri je trepetalo drobno srce kot nočni metuljček na cvetki.
»Kadar ga boš potrebovala, ti ga bom vrnila,« je rekla zvezdna deklica. A komaj bi z dlanjo udaril ob dlan, je že izginila, z babičinim srcem vred.