Eri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 48:
»Tudi jaz še nisem bil v teh morjih,« odgovori kapitan. »In kakšno obliko imajo navadno ti otoki?«
»Večinoma so koralnega izvora, okrogli in le nekoliko metrov višji od morske gladine. Pokriva jih plodna, toda zelo tanka skorja zemlje; v sredi njih je navadno tudi majhno {{prelom strani}} jezero. Otočje se deli na mnogo manjših skupin; odkril ga je l. 1606. Španec Quiros.«
»In kako daleč je od tod do ,Društvenih otokov'<ref>Tudi: »Tahitski otoki« imenovani.</ref>?«
»Ti leže, kakor vam je znano, proti severozapadu med deseto in osemnajsto stopinjo južne širine in med dvestodevetindvajseto stopinjo vzhodne dolžine. Torej smo blizu dvanajst stopinj od njih.«
»Dvanajst stopinj! To je dolga pot; posebno sedimo na nepremičnem otoku, ne pa na brzi ladji,« zagodrnja kapitan.
Ob tem pogovoru je bilo meso spečeno. Krmar pokliče pomorščake h kosilu. Vsak je dobil kos pečenega osoljenega mesa in ga je užival z veliko slastjo. Meni ni teknila ta
mornarska hrana; zato sem vzel puško in stopal ob obrežju tja, kjer sem bil opazil cele jate morskih ptic. Kmalu jih je ležalo precej na tleh. — Poberem jih in se napotim z njimi nazaj proti taborišču. Mornarji me sprejmo z veselimi »Živio-klici« in mi pomagaje ptice oskubsti. V kratkem času je bila napravljena izvrstna pečenka, ki je
ugajala posebno kapitanu in ga spravila v dobro voljo.
»Kaj menite, Karel, ali prebivajo na teh otokih ljudje?« me vpraša kapitan.
{{prelom strani}}
»Mislim da,« mu odgovorim.
»In kakega rodu?«
»Skoro gotovo malajskega. Saj vam je znano, da so nekateri Tomatu-otoki obljudeni.«
»To mi je sicer znano, toda za nas je velike važnosti, ali bivajo ljudje blizu.«
»Mogoče. Otoka Holt in Miloradovič, med katerima smo, sta gotovo obljudena.«
»In kakšno je to ljudstvo?« vpraša kapitan dalje.
»Večinoma so še divjaki. Pripoveduje se celo, da so med njimi tudi ljudožrci.«
»Lepa tolažba za nas! Bati se nam jih sicer ni, ali sitnosti bi nam utegnilo delati to, da nihče izmed nas ni vešč njihovemu jeziku; vsaj jaz ne vem za nikogar, ki bi
mogel govoriti z njimi.«
»Jaz lahko govorim z njimi, gospod kapitan!« se oglasi krmar in potisne zadnji kos pečenke v usta.
»Kaj? Vi? Kje ste se pa naučili tega?«
»Z ljudožrci se govori samo s tem-le!«
Ob teh besedah zavihti krmar svoj nož, kakor bi hotel koga zabosti, in pri tem napravi tako strašen obraz, da se kapitan nehote nekoliko odmakne ter pravi:
»Le spravite svoje rezilo, morda ga bomo še potrebovali.« Nato pa se obrne proti meni in vpraša:
{{prelom strani}}
»Karel, morda pa vi umejete malajski?« Posilil me smeh. O Karlu je menil kapitan Robert, da mora vse vedeti in vse umeti. V tem slučaju se sicer ni dosti zmotil; zato sem mu dejal:
»Res je, da sem se za svojega bivanja na Sumatri in Malaki nekoliko privadil oni malajščini, ki je skoro povsod po otočju občevalni jezik; toda pravega pismenega jezika ne umem. Vendar mislim, da se utegnem za silo pomeniti tudi s prebivalci teh otokov.«
»Aho-iii!« se razlegne v tem trenutku z griča, kjer je stal tesar Bob; gotovo je zapazil kaj posebnega in nas opozoril s tem mornarskim klicem.
»Aho-iii!« odgovori kapitan. »Tesar, kaj vidiš?«
»Jadra!« je bil odgovor.
»Kje?«
»Na jugovzhodu!«
»Eno jadro, čoln dolg in čudne oblike, kakršnega še nisem videl!« zakliče tesar.
»Bržkone je kaka malajska šajka,« rečem jaz. »Stopiva gor, da se prepričava.«
Z brzimi koraki odhitiva s kapitanom proti vrhu. Bob mi poda daljnogled; hitro pogledam skozenj, potem ga podam kapitanu in pravim:
{{prelom strani}}
»Čoln je tak, kakršne navadno rabijo na Društvenih otokih. Ker je širok samo za enega moža, toda zelo dolg in okroglega dna, bi se hitro prevrnil, ako ne bi imel posebne priprave proti temu.«
»Prav pravite, čoln je res zelo dolg. Toda glejte! Eden, dva, trije, pet, sedem, devet, dvanajst, štirinajst čolnov!« Tako je štel Robert. »Biti morajo še zelo daleč, kajti videti so zelo majhni kakor tolarji. Tu vzemite daljnogled!«
Res ugledam skozi daljnogled petnajst točk, ki so vidno rasle. Prvi čoln je bil že tako blizu, da sem ga lahko opazil na prosto oko.
»Stopita za ta greben!« zakličem kapitanu in tesarju. »Ker ne vemo, čemu veslajo proti otoku, je bolje, da nas ne zapazijo takoj.«
»Ali nas ni že prvi lahko ugledal?« vpraša tesar.
»Ne« odgovori kapitan. »Dasi stojimo na višini, nas vendar iz te daljave še ne more opaziti. Toda poglejte, kako hitro se bliža prvi čoln in kako veslač spretno uporablja vsak val, da prihaja hitreje naprej. Vesla na vse kriplje, prav kakor bi ga kdo podil.«
{{prelom strani}}
»Skoro gotovo bo kaj takega! Skozi daljnogled vidim prav razločno, da se večkrat ozira nazaj, gotovo po zasledovalcih.«
»Kaj nam je storiti, Karel?«
»Ker ne vemo, ali so prijatelji ali sovražniki, je najbolje, da se pripravimo za vsak slučaj. Morda se bomo še bili.«
»Hm — vse mogoče! Toda hm! Ako me sovražnik napade na ladji, vem, kaj mi je storiti; toda tu na suhem — hm! Ali ne bi bilo najbolje da postavimo svoje ljudi sem na hrib. Tako bi lahko pregledali ves otok.«
»Dobro! Toda menim, da bi jih bilo še bolje dobiti med dva ognja.«
»Kako to?«
»Svoje ljudi razdelimo. Pri zabojih pustimo stražo; prva polovica naj se postavi vrh hriba, druga pa naj gre ob obrežju tja do onega grebena, kjer naj se skrije. Ako bi prišlo do boja, pridejo ti na dano znamenje okoli grebena do zaliva, kjer bodo Malajci najbrže pristavili. Tako bo sovražnik popolnoma v naši oblasti in se nam mora vdati, ako mu je življenje ljubo.«
»Karel, vaš nasvet mi ugaja. Toda kako zvemo, čemu so prišli na otok?«
»Jaz počakam tukaj prvi čoln, da zvem od veslača, kaj hočejo.«
{{prelom strani}}
»Ali res? To hočete storiti? Toda kaj če vas napade in morda celo usmrti?«
»Zaradi tega bodite brez skrbi, le zanesite se name! Ti divjaki so oboroženi, ali po stari šegi s koli, sulicami, pušicami in loki, ali pa s staro puško na kresilo, ki bi
pa utegnila biti lastniku nevarnejša kot meni. Ako sta zadovoljna ostanita z Bobom tu na vrhu, vse drugo uredim jaz.«
Kapitan mi povoljno odgovori, in nato odhitim proti taborišču.
»No, gospod kaj ste videli?« me vpraša krmar, ko dospem tja.
»Petnajst divjakov, ki plujejo s prav toliko čolni proti otoku.«
»Dobro, bodemo vsaj zvedeli, katero ime se je pri krstu prijelo tega vražjega otoka! Ali naj se oborožimo?«
»Seveda! Trije ostanejo pri blagu za stražo; vi pa pojdite s polovico ljudi za oni greben, in tam lezite na tla, da vas ne zapazijo sovražniki. Ako se vname boj, prihitite na dano znamenje okoli grebena proti zalivu, da tako obkolimo sovražnika. Ali ste me razumeli?«
»Da, gospod!«
»Torej naprej, da ne izgubimo po nepotrebnem časa!«
{{prelom strani}}
Krmar urno razdeli orožje in strelivo med ljudi in odhiti s polovico mornarjev na odkazano mesto.
»Drugi pa pojdite gor kapitanu! Nesite mu tudi njegovo sabljo in puško ter vzemite orožje za krmarja s seboj!«
Ko druga polovica odide proti višini, vzamem puško, vtaknem nož in samokres za pas ter odhitim ob robu proti zalivu. Tu se skrijem za grm in čakam. Ravnokar je dospel prvi čoln skozi ožino koralnih grebenov v zaliv. Malajec v čolnu se vzdigne, vzame v roke lok in pušico, napne in sproži proti obrežju. Sedaj mi je bilo jasno, da ga preganja sovražnik. S tem, da je spustil pušico proti obrežju, se je hotel najbrže prepričati, ali bo utegnil s tem orožjem braniti sovražnikom vhod v zaliv. Malajec sedaj zopet prime za veslo in požene čoln proti kraju; tu pristavi na breg in potegne čoln nekoliko na suho. Nato se napoti tja, kamor je prej padla pušica. Ko jo je zopet pobral, je stopal z velikimi koraki dalje vsekakor je hotel odmeriti daljavo, ko ne bi mogel sovražnikom ubraniti vhoda v zaliv in bi ti poizkušali pristaviti na otok. Vse njegovo vedenje je kazalo hrabrega, pa tudi opreznega človeka. V tem se mi je Malajec približal že toliko, da sem ga čul, ko je štel korake: »Satu, {{prelom strani}} dua, tiga, ampat, lima, anam, tuču, dalapan,
sambilan, sapulu.« Štel je od ene do deset in potem dalje: »Sapulu-satu, sapulu-dua, sapulu-tiga, — —.«
»Rori — stoj!« mu zapovem in skočim izza grma, za katerim sem tišal. »Kaj delaš tukaj?«
Malajec se vidno prestraši; toda hitro zbere svoje misli in potegne nož izza pasa. Ko pa spozna, da nisem eden njegovih zasledovalcev, vtakne nož zopet za pas in vpraša:
»Inglo?«<ref>Anglež.</ref>
»Ne!« mu odgovorim.
»Franko?«
»Da!« se je glasil moj odgovor, kajti vedel sem, da ta beseda pri divjakih ne znači samo Francoza, ampak sploh prebivalca zapadne Evrope.
»To je dobro! Ali si sam tukaj, sahib?«
Ali je bil ta človek morda že v Indiji, da me je ogovarjal z indijskim naslovom »sahib«? Sklenil sem ga o tem vprašati pozneje; na njegovo vprašanje se mi je zdelo bolje zamolčati, da nisem sam. Zato ga vprašam:
»Česa iščeš tukaj?«
»Rešitve!«
{{prelom strani}}
�
| |||